V 2. delu smo govorili o bojevniškem temperamentu. Z njim je povezana tudi velika občutljivost.
Pod občutljivost ne mislim, da se otrok udari nekam in začne takoj jokati ali pa se mu nekaj ne dovoli in začne jokati. Občutljivost v tem primeru pomeni občutljivost na ljudi in na strupe v okolju. Boljši izraz bi verjetno bil rahločutnost.
Ste opazili kdaj, kako se kakšni otroci čudno obnašajo ob nekaterih ljudeh, druge pa takoj sprejmejo?
Ti otroci cenijo resnico in takoj vedo ali nekdo govori resnico, ali je v srcu tak, kakor se kaže na ven ali pa je drugačen in »nosi« masko. Na to se tudi zelo hitro odzovejo. S tem nas prisilijo tudi, da pogledamo vase, da se soočimo sami s seboj. Indigi zelo dobro čutijo, kako se nekdo počuti. Zelo jasno vedno, da je nekdo, ki sicer pravi, da je vredu, razdražljiv, žalosten, slabe volje … To začutijo. Na žalost se velikokrat zgodi, da zaradi konflikta v tem, kar čutijo in kar dobijo kot povratno informacijo, začnejo dvomiti v svojo rahločutnost. Namesto, da bi verjeli vase, verjamejo drugim in si mislijo, da si stvari izmišljujejo.
Zato je zelo dobro, če smo do otrok odkriti in jim povemo, kako se počutimo. Tako bodo zaupali svojim občutkom, hkrati pa bodo spoznali, da v življenju ni vse samo lepo. Seveda jim ne razlagamo, kaj se nam je zgodilo oz. delamo to do neke mere – do tam do koder se nam zdi primerno. Povemo pa jim lahko, da smo recimo jezni in žalostni, ker nas niso ubogali. To je tudi dober način kako spremeniti neko nezaželeno obnašanje – z resnico. Vendar več o tem drugič. S tem jim damo zagotovilo, da je to kar čutijo in mislijo resnično. Mnogokrat se mi je zgodilo, da je kakšen otrok tolažil drugega (v prvem razredu!) ali celo nas odrasle, če smo bili slabe volje, ne da bi rabili karkoli povedati. S sprejemanjem tega smo jim dajali občutek, da imajo prav, da si lahko zaupajo, hkrati pa so vedeli, da bodo isto tolažbo vedno dobili nazaj, če jo bodo potrebovali.
Zelo pomemben aspekt senzitivnosti je družba. Čutim, da moram to poudariti, saj vem, da je veliko ljudi, ki imajo težave s tem, pa ne vedo zakaj. Se vam je kdaj zgodilo, da ste šli v nakupovalni center in prišli ven popolnoma izžeti ali pa ste s teboj imeli svoje otroke in so postali neverjetno razdražljivi? To se zgodi ravno zaradi senzitivnosti. Občutenje tako številnih energij, naj bodo visoke ali nizke, je izredno stresno in mnogokrat naše telo ne more na hitro narediti prilagoditve. To se nato pokaže kot izžetost ali razdražljivost.
Obstaja nekaj zelo preprostih metod, kako sebi in svojim otrokom pomagati proti temu. Če ste domači v meditaciji, vam beseda vizualizacija ne bo tuja in vam bo verjetno metoda blizu.
Preprosto si, preden greste v družbo predstavljajte, da ste odeti v bel plašč, kot bi se celi obdali v jajček. Za pomoč lahko prosite svoje vodnike, angele … Če pa vam to ni blizu lahko preprosto (če ste sami, drugače je malo težje) vzamete mp3, predvajalnik za zgoščenke in poslušate kakšno umirjeno glasbo, medtem, ko hodite po trgovini, ko hodite po mestu …
Druga vrsta občutljivost pa je občutljivost na toksine. Nimam podatkov iz kakšnih znanstvenih raziskav, vem pa, da je to res. Vrsto let že delam z otroki. Nikoli se nisem rabila pretirano poglabljati v to, kaj bomo jedli, če gremo na izlet ali če imamo poletni tabor. Vsi so jedli vse in nihče ni imel problemov s tem. Nekateri otroci so bili alergični na pike čebel, os … Pred nekaj leti pa sem šla v kolonijo in smo imeli prvi večer vzgojitelji (tako so nas poimenovali) sestanek o tem, kaj je s kakšnim otrokom »narobe«. Pod tem izrazom mislim na kaj moramo paziti, česa kateri otrok ne sme jesti, kakšna zdravila mora jemati … Za to smo potrebovali dobro uro in pol (otrok na letovanju je bilo približno 100). Bila sem resnično pretresena nad dejstvom, da je toliko otrok tako občutljivih. Mislim, da vam ne rabim dokazovati, da se hrana spreminja in da je dejstvo, da zaradi vseh pesticidov in vseh drugih –cidov nimamo več kakovostnega življenja. Vsaj ne vsi. Tisti, ki si ga lahko privoščijo ali tisti, ki imajo dovolj zemlje, da lahko sami naredijo kaj za svoje zdravje ter tisti, ki na to pač niso občutljivi, a so običajno starejši.
Gotovo ste opazili, da je s prihodom drugačnih otrok na svet prišel tudi drugačen pogled na Zemljo. Ideje o tem, kako lepše ravnati z Zemljo in živalmi kar vrejo na dan, ekološka gibanja, Bio, Eko, Demeter znamke, recikliranje, obnovljivi viri, varčevanje z elektriko, nafto, plastičnimi vrečkami.
Vem, da so to teme, s katerimi se ukvarjajo odrasli, ampak zavedati se moramo, da je termin indigo otroci v tem času že skoraj neprimeren (po mojem mnenju), indigo otroci so sedaj v veliki večini že odrasli. Lahko pa jih seveda še vedno najdemo tudi v šolah. Jaz sem jih videla kar nekaj. V tem segmentu so bili prepoznavni praktično vsak dan. Najbolj me je presenetilo, ko sem to videla na lastne oči, kako otroci v prvem razredu skrbijo za okolje, grabijo odpadle liste, pospravljajo lončke, pometajo, pospravljajo razred in nočejo ven, skrbijo za živalce …
Fantastično jih je bilo opazovati, kako naravno jim je bilo to, kar v generacijah pred indigo otroki ni bilo zelo prisotno. Še iz svojega otroštva se na primer spomnim, kako so otroci metali papirčke po tleh. Niti na misel jim ni prišlo, da morajo paziti na okolje ali skrbeti za živali. Seveda ne vsi, mnogi so to pridobili skozi vzgojo. Pri teh otrocih pa je videti, kot da to delajo čisto sami od sebe, povsem naravno (kar pa ne pomeni nujno, da so njihove sobe doma pospravljene).
Avtor: Pia Klančar
www.nalina.si
