Osebna identiteta poenostavljeno napisano pomeni, da živiš tiste vzorce, ki te sestavljajo od samega rojstva, preko genetskega zapisa, do vzgojnih prijemov staršev, vzgledov, identifikacijskega procesa, do vzgledov in pritiskov ulice ter izobraževalnega sistema. Sebe občutiš kot unikatno entiteto, si enkraten in neponovljiv, z vsemi plusi in minusi, ki tvorijo tvoje bistvo.
No, tole zgoraj ni neka znanstvena definicija, a to sedaj ni tako pomembno. Kar želim sporočiti je dejstvo, da smo sami odgovorni za to, da ohranjamo sebe in svojo identiteto zato, da vemo kdo smo, iz kakšne družine in tradicije izviramo, da vemo kaj je naša življenjska pot in kaj cilj, h kateremu stremimo.
Kaj se zgodi, ko se dve osebnosti, torej dve različni osebni identiteti zaljubita in začneta s skupnim življenjem?
Poglejmo prvo zdravi vidik takšne skupne poti. Dve različni osebi se najdeta in združi ju ljubezen, začne se medsebojno prilagajanje, kompromisi in dogovori, ki se realizirajo v skladu z obojestranskimi željami, potrebami in obenem dopuščajo ohranitev osebnostne strukture vsakega izmed njiju. Zavedata se, da sta različna, razlike premagujeta s pomočjo ljubezenske pripadnosti in spoštovanja, eden drugemu prisluhneta, predvsem pa si zaupata. Krmarita svojo barko preko čeri vsakdanjika, rutine, mnogih obveznosti in izzivov, ki jih v življenju vsi srečamo. Kar je v zdravem partnerskem odnosu izredno pomembno, je to, da osebno identiteto, se pravi unikatnost ohranita, prilagajata pa se v okviru le-te.
Če je na obeh straneh razumevanje in želja po trdnem in zdravem odnosu, potem ne bo težko premostiti razlik, ki ju oba nosita s seboj kod dediščino različnega primarnega gnezda, tradicij in vzorcev, ki nas definirajo v to kar smo.
Kaj pa, če se ljubezen izenači s tem, da se eden drugemu popolnoma predata in izgubita lastno osebnostno strukturo zavoljo popolnega prilagajanja zahtevam drugega?
Partnerski odnos zdrkne v patološko odvisen in posesiven vzorec, kjer eden nad drugim izvršujeta nadzor in ljubosumno varujeta ves svoj čas in energijo le eden za drugega. Ne dovolita si nobenih izletov izven skupnega gnezda, svojo ljubosumnost enačita z ljubeznijo in ne zmoreta živeti niti trenutka eden brez drugega. Običajno se najdejo podobni posamezniki, ki imajo »okvarjene« mehanizme zaupanja in spoštovanja individualnosti, kar je njihov cilj, je to, da tičita neprestano skupaj in vsaka nepazljivost ali nepozornost je takoj kaznovana s težkimi očitki, ljubosumnimi izpadi, agresivno verbalnim nasiljem in trmastim vztrajanjem na svojem mnenju, ki ga nič ne more premakniti.
Koliko energije se tukaj izgublja, ne bom niti omenila, vendar je treba vedeti, da takšen soodvisen par običajno pristane na tovrstno »igro«, saj jo pozna, se v njej počuti varno in ga zunanje okolje ne zanima niti ne želi, da bi ga vznemirjalo. Partnerja sta si dovolj za vse kar ju zanima, vdor tujcev ali neprijetnih dogodkov v njima sproža napetost in strah pred izgubo, saj se ne želita odmakniti od psihološke in čustvene odvisnosti, ki sta jo zgradila okoli njunega jedra.
Morebiti se sliši rahlo pretirano, a vendar obstajajo takšni pari, ki znajo živeti le v izgubi osebne identitete, ki se tako rekoč potopijo eden v drugega in živita kot en organizem, pa naj se sliši še tako nenavadno. Dokler jima to uspeva in znata delovati v tovrstni izolaciji, je vse lepo in prav. V trenutku, ko pride do vdora v njuno namišljeno idilo, se poruši krhko ravnovesje njunih tihih dogovorov in začneta iskati mehanizme, ki bi povrnili njuno so-odvisnost. Včasih posameznika to tako izčrpa, da najde pot le v begu in v ponovni izgradnji svoje identitete, kar pa je lahko boleč proces, saj se mora tak človek sam v sebi na novo skonstruirati.
Skratka, delujte tako, da ostajate vi kot osebnost neprecenljivi in sprejemajte drugačnost drugih, zaupajte sebi in vajinemu zdravemu partnerstvu ter spoštujta različnost, ki vaju bogati.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
