Pred kratkim sem dobila povabilo k pripravi predavanja na temo kako komunicirati s težavnim sogovornikom. Najprej sem se spomnila besed, ki nam jih je pred nekaj leti ponudila mentorica na izobraževanju za realitetno terapijo in teorijo izbire. Takrat smo sicer govorili o vzgoji otrok in o »problematičnih« otrocih, vendar pa sem njeno misel z lahkoto prenesla tudi na razmišljanje o težavnem sogovorniku.
Njeno vprašanje je bilo, ali bi se do problematičnega otroka vedli drugače kot do otroka s problemom. Odgovor je bil seveda pritrdilen. Otroku, ki ima problem, je vendar treba pomagati, problematičnega otroka pa disciplinirati.
Jasno je, da naša zaznava posameznika močno vpliva na izbiro našega vedenja v odnosu do te osebe. Ne le, ko govorimo o otroku, temveč tudi, ko govorimo o odraslih.
Kako komunicirati s težavnim sogovornikom, je vprašanje, ki si ga je kdaj v preteklosti že zastavil marsikdo izmed nas. Pa smo se res tudi kdaj vprašali, kako to, da to osebo doživljamo kot težavno in kaj ob tem o njej sploh razmišljamo? Če npr. posameznika doživljam kot težavnega sogovornika, običajno o njem razmišljam, da takšen pač je. »Ima težek karakter,« »je težek,« »je težak,« radi rečemo. Razmišljamo, da je ta »težavnost« del njegove osebnosti, ki ga spremlja vedno in povsod. Bi na enak način razmišljali o sogovorniku, ki ima težavo? Verjamem, da ne.
Vsi smo v očeh drugih kdaj pa kdaj videti težavni. Če se mi je pokvaril avto, ki ga nujno potrebujem, avtomehanik pa mi pove, da bo popravilo končano šele čez teden dni in jaz vztrajam pri tem, da avto nujno potrebujem in mora biti popravilo opravljeno že prej, se bo lahko kakšnemu avtomehaniku zazdelo, da ima opravka s težavno sogovornico in ne s sogovornico, ki je trenutno v veliki stiski, ker se ji ne sanja, kako bo uspešno in pravočasno opravila vse svoje obveznosti brez prevoznega sredstva, saj sredstva javnega prevoza v oddaljeni kraj, kjer živi, ne zaidejo prav pogosto. Morda malce banalen primer, a verjamem, da ste lahko prepoznali bistvo. V tem smislu verjamem, da se kdaj pa kdaj zazdimo težavni kakšnemu zdravniku, ko vztrajamo pri dodatnih pregledih, ki se njemu zdijo nepotrebni, kakšni prodajalki, ko vztrajamo, da nam zamenjajo kupljeno blago, čeprav nam zatrjuje, da napaka na blagu ni njihova krivda ipd.
V vseh naštetih primerih gre pravzaprav za to, da imamo težavo – nekaj v življenju ne poteka tako, kot smo si zamislili, da bi moralo. Ta težava ne pomeni, da smo že po naravi pač težavni in da smo takšni vedno in povsod. Pomeni le, da se ob tej težavi vedemo tako kot vemo in znamo, v želji, da bi našli rešitev. In pomeni tudi, da se naše vedenje spreminja v skladu z našim dojemanjem situacij, saj se bomo verjetno v situaciji, ki je ne zaznavamo kot »težavne«, vedli popolnoma drugače.
Če se zavedamo, da je težaven sogovornik v resnici sogovornik s težavo, se bomo lažje zavedali tudi, da sogovornik išče rešitev zase, ne pa, kot pogosto mislimo, da je njegov namen nam povzročati težavo. Ob tem bomo seveda do sogovornika lahko pristopili na drugačen način in v komunikaciji lažje izbirali miren in asertiven pristop.
Ko bomo naslednjič ob nekem sogovorniku pomislili, da je težaven, se spomnimo, da težavna oseba, bodisi odrasli ali otrok, ni nič drugega kot otrok ali odrasli s težavo oz. oseba, ki je v stiski. Ob tem se poskušajmo ustaviti in razmisliti, kaj ta oseba pravzaprav sploh potrebuje in ali je njen namen res le to, da bi s svojo težavnostjo še nam povzročila neko težavo. Bodimo odprti za razmišljanje, da gre pravzaprav le za sogovornika, ki ima težavo in potrebuje le kanček razumevanja in nekoga, ki mu bo prisluhnil. Pa ne prisluhnil v smislu dajanja nasvetov, temveč iskreno le prisluhnil temu, kar doživlja, kaj ga teži, ne da bi v svojim mislih že iskal odgovore, ki mu jih bo ponudil kot rešitev za njegovo stisko (kar, roko na srce, tudi zelo radi počnemo).
