Naj bo kriza priložnost za rast

Obeta se nam burna pomlad in še bolj vroče poletje. Kaj se nam bo “skuhalo” do jeseni, je “vprašanje za milijon dolarjev”. Vsi govorijo o “zategovanju pasu”, nihče pa ne more napovedati, kje se bo to zategovanje končalo.

Če ne bomo znali stopiti skupaj in se zavzeti za tiste najbolj nemočne in ranljive, se bomo lahko kmalu tudi sami znašli med njimi. Vendar kakor koli že bo, treba bo to “previhariti” in zdržati do boljših časov. Kaj lahko sami storimo, da si stvari olajšamo in jih izpeljemo čim manj boleče?

ŽIVLJENJSKI CIKLUSI

OGLAS

Vesolje pozna mnoge cikluse. Nam najbližji so kroženje planetov okrog Sonca, ki so vzrok letnih časov, vrtenje Zemlje okrog svoje osi, zaradi katerega imamo dan in noč, Lunine mene od mladega meseca do ščipa in potem mlaja, ko se začne spet nov ciklus, plima in oseka. Za dežjem posije sonce in za soncem spet pridejo padavine. Voda se v obliki hlapov dviga iz stoječih in tekočih voda, se v oblakih združi v kapljice, ki se vrnejo na zemljo. Tudi v našem telesu se dogajajo ciklusi sitosti in lakote, budnosti in spanja, vdiha in izdiha, širjenja in krčenja srca. Dojenček ne more poskrbeti sam zase in ko ostarimo, smo spet nemočni in odvisni od skrbi drugih. Po vzhodnih filozofijah je vse človeško življenje samo en cikel med rojstvom in smrtjo, ki se bo nadaljeval v naslednji življenjski cikel, dokler ne spoznamo svojega Bistva in se osvobodimo iz kolesa rojevanja in smrti.

Tako se v vsem našem življenju izmenjujejo boljša in slabša obdobja. Na težja obdobja rada gledam kot na čas preizkušenj in rasti, na boljša pa kot na čas uživanja plodov in nabiranja moči za nov ciklus. Kako se bomo znašli v težavnih časih, je v predvsem odvisno od nas samih, našega temperamenta, preteklih izkušenj, odnosa do samih sebe in našega pogleda na svet. Nekateri imajo to srečo, da se že rodijo z bolj optimističnim temperamentom, ki se hitro znajde, zna oceniti situacijo in poiskati ustvarjalne rešitve. Drugi so morda bolj previdni in potrebujejo več časa, da se znajdejo v novih okoliščinah, se težje prilagajajo in manj sodelujejo s svojo okolico, zato pa imajo analitični um, ki takoj najde napake in zna presoditi, katere rešitve imajo več možnosti kot druge. Tretji se ne vznemirjajo veliko in znajo zagrabiti vsako priložnost, da si izboljšajo položaj in se pri tem, če se le da, tudi zabavajo. Še veliko različnih nas je, nikomur pa ni prihranjen njegov delež žalosti in skrbi, borbe s samim seboj in neugodnimi okoliščinami. Včasih so težave hitro rešljive, drugič pa je videti, kot da se samo kopičijo in da nam nikoli ne bo uspelo izplavati iz njih. Takrat se je treba “vzeti skupaj” in zdržati, dokler nam spet ne “posije sonce” in lažje zadihamo. Veliko lažje je tistim, ki se zavedajo minljivosti tega večno spreminjajočega se materialnega sveta in ki znajo ohraniti ravnovesje in vedrino, ne glede na okoliščine.

MI SAMI OBLIKUJEMO SVOJ SVET

Naša sposobnost oblikovanja sveta se nanaša na svet okrog nas, v še večji meri pa na naš notranji svet, kjer “obdelujemo podatke” iz zunanjega sveta in si ustvarjamo o njem naš lasten “zemljevid”. Naš odnos do njega, naši občutki vplivajo na to ali ga doživljamo kot čudovito harmonično simfonijo ali pa kot “razglašen instrument”, od katerega nas boli glava. Naše misli, občutki, besede in dejanja vplivajo na zunanji svet, hkrati pa tudi na nas same. Če na neko nalogo gledamo kot na strašno težavno ali kot na svetovno krivico in katastrofo, ki “se nam res ne bi smela zgoditi”, smo lahko prepričani, da bomo za njeno reševanje porabili neprimerno več časa in energije, kot če bi jo doživljali kot vznemirljivo novo izkušnjo, iz katere se lahko marsikaj naučimo.
Gotovo poznate kakšnega “komplikatorja”, ki bo že našel način, da zadeve oteži, pa če so še tako preproste, pa tudi koga, za katerega se zdi, da vse težave kar nekako zdrsnejo mimo njega in se razrešijo brez kakega posebnega truda, kot da bi mu nekdo ali nekaj samodejno odpiralo vrata, ki so drugim zaprta. Pa ne da bi mu bilo z rožicami postlano, samo njegov pozitivni odnos do sveta in do sebe mu omogoča, da najde rešitve, ki drugim ostajajo skrite. Pa tudi mi sami rajši priskočimo na pomoč nekomu, ki je optimističen, kot nekomu, ki je črnogled in je že vnaprej videti, kot da mu ves naš trud ne bo pomagal.

Slovenci veljamo za narod, ki ni posebno samozavesten. Nekako nas bremeni naš občutek majhnosti. Mislimo, da drugi znajo boljše od nas in včasih prav slepo posnemamo prakse, ki so morda v nekem drugačnem okolju lahko uspešne, pri nas pa se ne obnesejo in uničujejo še tisto, kar smo do takrat z muko ustvarili.
Spominjam se svojega prvega daljšega izobraževanja v tujini. Obiskala sem več organizacij in njihovih enot, ki so bile specializirane za različna področja moje stroke. Sprva sem bila negotova in z občutkom, da jim nisem enakovredna, čim več pa sem se družila z njimi, tem bolj samozavestna sem postajala. Ugotovila sem, da se zaradi svoje majhnosti res težko tako specializiramo in poglabljamo v podrobnosti, ker moramo z majhnim številom ljudi opraviti vse tiste naloge kot velike države, ki imajo za taka ožja področja večje ekipe strokovnjakov, kot je nas vseh skupaj. Vendar pa je to za nas tudi prednost, saj nam nuja, da en človek obvladuje več področij, daje širino, ki je drugi v svoji ozki usmerjenosti nimajo. Specializacija je koristna in potrebna, vendar le, če zaradi nje ne izgubimo širše perspektive. Kamor koli sem prišla, sicer res nisem poznala vseh podrobnosti, sem pa o vsaki stvari vedela toliko, da sem lahko bila upoštevanja vredna sogovornica. Po enem mesecu sem se vrnila pomirjena in z znatno boljšo samopodobo kot pred odhodom. Od takrat nimam več zadržkov pokazati svoje znanje in predlagati rešitve, pa tudi zagovarjati svoje mnenje, če imam zanj tehtne argumente.

Verjamem, da nas je še veliko takih, ki potrebujemo samo malo širši pogled, da spoznamo, kako še daleč nismo “od muh” in da zmoremo veliko več, kot si mislimo. Če se samo spomnimo, na kakšnem zemljepisnem “prepihu” živimo ter koliko stoletij se že upiramo večjim in močnejšim sosedom, da nas ne “pogoltnejo”! Povejte mi, koliko je narodov, ki bi imeli toliko vrhunskih umetnikov, znanstvenikov in športnikov na prebivalca! Res imamo na kaj biti ponosni! Toliko smo že dosegli, da nas tudi tale kriza ne bo povozila! Prav v kriznih časih pridejo na dan vse naše prednosti, naša “zdrava pamet”, iznajdljivost, žilavost, solidarnost, boj za dobro in pravično.
Pravijo, da so sedanje mlade generacije razvajene. Morda to drži, vendar pa so zdaj pred njimi izzivi, v katerih se lahko dokažejo in dozorijo. Tisti geni, ki so nam iz roda v rod pomagali preživeti, so tudi v njih in samo čakajo, da se spet izrazijo. Zdaj njihova prihodnost ni videti obetavna, toda vse v življenju se spreminja in tudi ti časi bodo minili hitreje, kot si mislimo. Seveda bo življenje drugačno, kot si ga sedaj lahko predstavljamo, a vsaka generacija si ga oblikuje na novo po lastni presoji in merilih. Predajamo jim dediščino, ki smo jo prejeli od svojih staršev, njihova naloga pa je, da z njo nekaj ustvarijo.

Civilizacije so nastajale, se razvijale, cvetele in propadale, človeštvo pa še vedno živi in se širi. Tudi naša bo sčasoma zatonila, na njenih ostankih pa bo pognalo nekaj novega, svežega, vitalnega. Tako kot v naravi nove oblike izhajajo iz bolj primitivnih in prilagodljivih in ne tistih najbolj razvitih in specializiranih za posamezno okolje, tudi v naši družbi prihaja čas, da razvijemo svoje nove vzorce vedenja in uspešnejše načine reševanja problemov. Tako preprosto ne gre več naprej! Čas je, da se ustavimo, razmislimo in prevrednotimo, kar se nam dogaja, ter si na novo določimo prioritete.

Dobiček ne more biti edino merilo in generator razvoja. Tisto, kar se nam je nekoč zdelo kot neizčrpne zaloge virov, se nam lahko v roku ene življenjske dobe izčrpa. Kaj nam bodo pomagali vsi dobički in neskončna ekonomska rast, če ne bo več zdrave hrane, vode in zraka, da bi biološko preživeli?! Družba se tega čedalje bolj zaveda. V naravi najdemo boj za obstanek, toda najbolje preživijo prav tiste vrste, ki so sposobne sodelovanja. Žuželke, kot so mravlje in čebele, so tako uspešne že milijone let prav zaradi njihovega sodelovanja in delitve dela znotraj skupine. Lahko se samo zgledujemo po njih. Na misel mi prihaja oddaja, ki sem jo pred leti videla na televiziji. Primerjali so, kateri plenilec v naravi je najbolj uspešen. Vrste, pri katerih lovi posamezna žival, so bile manj uspešne. Najbolj uspešen je bil volk, ki lovi v krdelu in je bil pri lovu uspešen skoraj stoodstotno.
Da je sodelovanje nujno, priča tudi človeška vrsta. Si lahko predstavljate, da bi posameznik zgradil piramide, kitajski zid, katedralo Svetega Petra v Rimu, mogočne jezove, Sueški ali Panamski prekop, Eifflov stolp in druga čudesa arhitekture?

Današnji divji individualizem je v zatonu. Ljudje se zavedajo, da lahko preživijo, se borijo za svoje pravice in zmagajo samo, če se organizirajo in delujejo kot skupina. Že stari Rimljani so imeli rek: “Divide et impera!” (Deli in vladaj!). Vas umetno ustvarjeno nasprotje med “realnim” in “javnim” sektorjem na kaj spominja? Ne bi bilo morda bolj smotrno raziskati, komu je ta delitev v korist?! Saj ni treba biti Einstein, da se nam posveti! Krize, brezposelnost, suša, lakota, bolezni, potresi, povodnji, vulkanski izbruhi, ledene dobe in druge nesreče so bile in minile, človeštvo pa še vedno obstaja. Ne bomo se še tako kmalu poslovili! Življenje je bolj trdoživo, kot si mislimo.

V TEŽKIH ČASIH SE KUJE SVETLA PRIHODNOST

Le zrela modrost lahko ceni tudi grenke izkušnje in je sposobna iz njih izvleči nauke, ki jih mladostna vihravost ni prepoznala. Šele ob primerjavi z nesrečami, težavami in razočaranji lépo in dobro zasije v vsej svoji lepoti. Takrat znamo to ceniti kot dragoceno darilo in ne kot nekaj samo po sebi umevnega. Za nas ima veliko večjo vrednost tisto, v kar smo vlagali čas in energijo, svoj trud in napor, saj je to tako postalo del nas in mi smo v njem pustili del svojega srca, svojega življenja. Prepojili smo ga z našo energijo, ga izoblikovali in izbrali iz neskončne množice možnosti, ki jih ponuja Življenje. Če smo vsaj malo občutljivi, lahko prepoznamo darilo, ki je dano iz srca z željo, da bi nas osrečilo, za razliko od “protokolarnih” daril, s katerimi darovalec samo izpolni neko dolžnost, sam pa pri tem ni resnično udeležen.

Naj nam bo tudi ta kriza priložnost za rast! Skušajmo izluščiti nauke, ki nam jih prinaša. Večina ljudi, ki je na referendumu glasovala za vstop v Evropsko skupnost, je pričakovala, da bo v njej živela boljše, sicer bi bila proti. Mnogi smo se zavedali, da bo za to treba plačati tudi ceno, ki pa je takrat še nismo znali oceniti. To me spominja na razočaranega zakonca, ki se loči od partnerja, zato da bi lahko vstopil v novo zvezo, ki si jo slika v mavričnih barvah za razliko od pustega vsakdana utečenega zakona. Pri tem pa pozablja, da je zakon enačba z dvema neznankama, od katerih je ena on sam. Vse tisto, kar v prvem zakonu ni delovalo, nese s seboj v drugi zakon. Vse, s čimer se ni bil zmožen soočiti in razrešiti v prvem zakonu, bo moral razrešiti v drugem, če noče, da mu tudi drugi razpade. Tako je čas, da za svoje težave nehamo kriviti druge in pometemo pred svojim pragom. V hindujski tradiciji pravijo, da Lakšmi, boginja blagostanja (materialnega in duhovnega), noče vstopiti v hišo, ki ni čista in pospravljena. To velja tako v materialnem kot v duhovnem smislu. Če torej želimo lepšo prihodnost, moramo najprej pospraviti pri sebi. To je priložnost, da se znebimo vse odvečne navlake in naredimo red zunaj in znotraj. Tako bomo naredili prostor za blagostanje, ki si ga vsi želimo in ne nazadnje tudi zaslužimo.

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.karmaplus.net