Zelo lahko je pobegniti nazaj v preteklost. Pravzaprav smo že vsi imeli obdobja »sedenja« v preteklosti, ali pa se še zdaj ne znamo ali ne zmoremo premakniti iz nje. Velik del tega, kar imenujemo »trpljenje«, je tičanje v lastni preteklosti. Preteklost nas priklene nase, nam ne dopusti, da bi sploh resnično spoznali sedanjost. Med njima je večni konflikt in boj. Preteklost pogosto zmaguje, vendar samo zato, ker jo hranimo. Hranimo jo z obžalovanjem, premlevanjem, nesprejemanjem in željo po maščevanju, ona pa postaja močnejša, mi pa je ne moremo več obvladovati.
Ko nas začne dušiti preteklost, lahko nanjo odreagiramo na različne načine – se neprestano spopadamo z njo, se ji izmikamo in jo ignoriramo, ali pa se ji predamo in ji pustimo, da nas zaduši.
Spopadanje ali neprestan boj s preteklostjo se predvsem kaže v nezmožnosti »spustiti«. Ta boj poganjajo želje po maščevanju, samo-destruktivnost, držanje globokih zamer, ki nam škodujejo, ali pa misli na to, kaj bi lahko bilo, pa ni bilo. V boju s preteklostjo porabimo vso moč in energijo, ki še jo imamo. Gre za boj, v katerem ne moremo zmagati, saj se zmaga lahko doseže le na način, da preteklost sprejmemo – točno takšno, kot je. Preteklost samo obstaja. Ne napada nas, ampak samo pri miru sedi in čaka, kako bomo odreagirali nanjo. Zato, ko se začnemo »spopadati« z lastno preteklostjo, ne gre za boj med nami in njo, temveč gre za spopad s samim sabo.
Preteklost lahko tudi ignoriramo, zanikamo in »pozabimo«. Stvari lahko pozabimo, vendar resnično izbrisati iz naše celotne biti pa jih ne moremo. Vse, kar se je zgodilo, ostane zapisano v našem jedru, duši in telesu. Telo in naša duša čutita, da nekaj ni v redu. Zavestnega spomina na našo preteklost mogoče ni, vendar globoko v sebi pa lahko čutimo, da je v nas nekaj neraziskanega in skritega. Skrito je tisto, kar smo potlačili, potolkli čisto navzdol, da le ne bi nikdar več prišlo na površje. Izmikanje lastni preteklosti se lahko kaže kot zavestno ali pa nezavedno izogibanje določenemu spominu. Spomine bomo mogoče dobesedno želeli »zaliti«, da pozabimo in tako spili kozarec preveč, da te spomine dokončno zalijemo. Z določenim spominom se ne želimo soočiti, ali pa tega niti ne zmoremo – naša psiha ne zmore, naše telo pa tudi ne. Ko nas naša psiha želi zavarovati in s tem tudi sebe, spomin odrine sama od sebe – nekam na dno, globoko v temo. Spomina takrat več ni, vendar telo ga čuti. Ta spomin se želi izriniti ven, poiskati zrak, da se ne zaduši, vendar lahko kliče na pomoč, da bi bil rešen, le preko telesa. Ta spomin se začne odražati na samem fizičnem telesu v različnih oblikah – vse od neprestanih občutkov tesnobe pa do bolezni. Ni samo boj tisti, ki jemlje energijo, temveč tudi dolgo in dolgo izmikanje, tlačenje in iskanje načinov, kako se spominu izogniti.
Poleg te drže, je tista, ki pa je mogoče še najbolj skrajna, drža popolne predaje. Ne govorimo o predaji, ki vključuje sprejemanje in priložnost za rast, temveč o predaji samega sebe določenemu spominu. Gre za točko, na kateri popolnoma obupamo in kjer je situacija brezizhodna. Spomin nas »požre«, zajame nas v celoti, preplavi naše življenje in prihodnost. V tem primeru spomin, ki ga lahko občutimo tudi kot travmatični spomin, postane nekaj, kar nas definira. Je nekaj, kar predstavlja naše celotno življenje. Počutimo se, kot da nismo nič drugega, kot pa le ta – najpogosteje boleč – spomin.
Resnično sprejemanje lastne preteklosti je povezano s tem, da preteklost uporabimo za to, da se nekaj naučimo, spoznamo in jo vzamemo kot priložnost za rast. Pri predaji se počutimo nemočni in smo postavljeni v vlogo žrtve, pri resničnem sprejemanju pa pridemo do zavedanja, da tega, kar se je zgodilo, ne moremo spremeniti, lahko pa se odločimo, kaj bomo naredili zdaj – in v tem se kaže naša moč.
Eva Kojc
Najdete me tudi na INSTAGRAM profilu za osebno in duhovno rast: ljubitizivljenje (LJUBITI ŽIVLJENJE)
