Ali naš narod res ne zna izražati ljubezni? Ali je res tako prekleto težko lastnega desetletnega sina objeti? In šestnajstletnici na lička pripopati enega cmoka, preden odide v šolo? In jima kdaj pa kdaj zašepetati ali pa zakričati na glas: »RAD-A TE IMAM«?
Poznam kar nekaj odraslih posameznikov, ki med ostalimi socialnimi vlogami opravljajo tudi vlogo starša. Pri ne-izražanju starševske ljubezni med mamo ali očetom nisem opazila večje razlike. Tako moški kot ženske, ki so tudi mame in očiji znajo povedati, da sami niso bili deležni izrazov ljubezni, sprejetosti in varnosti s strani svojih staršev v primarni družini, zato sami tega ne znajo in ne zmorejo dati naprej svojim otrokom.
Sama skušam razumeti takšne izgovore, pa vendar ostajam neomajna v trditvi, da vsak kompetenten in odgovoren odrasel starš bi se moral potruditi in izraziti ljubezen, ki jo čuti do otroka tudi na zunaj viden način. To, da starši trdijo, da seveda imajo otroka radi, je pač premalo. Otroci tega ne vedo, niso bili deležni objema starša in tega, da imajo vedenje, da so sprejeti in ljubljeni takšni kot so, kar se otrokom najlažje sporoči skozi govorjeno sporočilo in recimo objem.
Objem. Opažam, da je to dejanje nekaterim izredno težko izvesti. Recimo, da se še zmorejo objeti z bratom ali sestro, s sodelavko ali prijateljico, kaj več pa ne gre. Ko predlagam, da naj starš objame svojega mladostnika in ga stisne k sebi ter mu pove, da ga ima rad, me marsikdo pogleda, kot bi moral pojesti, ne vem, na primer živo žabo. Češ, kaj takega ne znam. Tega ne zmorem. Tudi lastnih staršev nisem nikoli objel/a in oni nikoli mene. Jaz ne vem, kako to narediti. Pa razmišljam, kako se res žal vzorci ponavljajo iz ene generacije v drugo in da ima vsaka družina svoje majhne črne skrivnosti. Ena od najbolj pogubnih na dolgi rok je prav ne-izražanje ljubečih čustev. Kajti, kot smo ugotovili: starši nas niso nikoli objeli in mi ne bomo nikoli objeli lastnih otrok.
No, pa dajmo danes narediti majhno, drobno vajo. Pomislite na svojega otroka, tudi najstnika (namreč tudi mladostniki potrebujejo ogromne količine starševske ljubezni in iskrene bližine, da se počutijo varne in sprejete) in na lastna čustva ob tem. Začutite ljubezen? Ali morda ponos? Ali morebiti jezo in bes? Mogoče zamero? Če začutite ljubezen in veste, da bi mu radi nekako sporočili to svoje čustvo, izberite primeren trenutek, približajte se otroku, da nežno objemite in povejte, da ga imate radi.
Če tega otrok še nikoli ni bil deležen, bo verjetno na začetku malce negotovo in debelo pogledal, saj če ni bil do sedaj tega vajen, je tudi njemu za izraz ljubezni tuj in razmišlja, kaj se je za hudiča zgodilo s staršem. Pa ga pomirite, rekoč, da ste v tem trenutku občutili veliko ljubezni do njega in ste mu to želeli izraziti. Vztrajajte. Ko boste tako še večkrat mladega človeka, ki nosi v sebi tudi vaše gene, objeli in mu izpovedali kako radi ga imate in da ga sprejemate takšnega kot je, vam bo sčasoma začel zaupati in tudi, verjemite, vračati svoja čustva do vas. Pa vas bo znal presenetiti z objemom, poljubčkom ali kako drobno pozornostjo, s katero bo dal vedeti, da vas ima tudi sam rad.
Se vam zdi težko? Mi ne verjamete? Jaz pa res verjamem v neizmerno moč ljubezni, sploh starševske do otrok in seveda obratno. Pa tudi sama sem srečna, ko sem deležna objemov in stiskov in izjav ljubezni od svoje najstnice, kateri izkazujem svojo ljubezen skozi objeme in besede ter privrženost od prvega dne, ko je prišla na svet. In mi ni težko. Nasprotno, vem, kakšno moč ima ljubezen med starši in otroci in kako izjemno kvalitetno popotnico v odraslo življenje na takšen način podelimo otroku. Potrudite se prosim.
