Corrie ten Boom je preživela drugo svetovno vojno v taborišču Ravensbrück. V prvih povojnih letih je vodila predavanja, na katerih je obiskovalce učila in spodbujala k odpuščanju. Na Holandskem je svoj dom preuredila v okrevališče za žrtve nacističnega nasilja. Spoznala je, da “tisti, ki so bili sposobni odpustiti svojim prejšnjim sovražnikom, so bili zmožni vrniti se v zunanji svet in ponovno zgraditi svoja življenja, ne glede na to, kako jih je bilo tega strah. Tisti, ki so pestovali svojo zagrenjenost, pa so ostali pohabljenci.”
Kako in čemu odpustiti pijanemu vozniku, ki je v prometni nesreči razbil družino na koščke? Odpustiti partnerju skok čez plot? Odpustiti sebi, ker smo naredili napako? Morda je tolažeče spoznanje, da je, če življenje od nas zahteva delovanje v odpuščanju, to znak, da smo sposobni odpreti srce zares na široko in lahko pogledamo globoko pod površino bolečega dogodka v sredico resnice.
KAKO LJUDJE ODPUŠČAMO
Nihče se ne rodi obdarjen z naravnim talentom za odpuščanje. Vsi se ga moramo naučiti od začetka in pri učenju skoraj vedno naletimo na težave. Odpuščanje je dolgotrajen proces in je podobno odvajanju od kajenja: včasih je treba tudi večkrat začeti na začetku, preden nam nazadnje uspe. Da smo začeli odpuščati, prepoznamo po tem, da krivcu ne želimo več le ‘zob za zob’, temveč si vmes kdaj pa kdaj oddahnemo tako, da si zaželimo miru in sprave.
Najprej moramo sprejeti trden sklep, da sploh hočemo začeti s procesom odpuščanja. Če lahko vsaj deloma raziščemo (skozi pogovor ali da se v mislih poskušamo vživeti v drugega), kaj je morda vplivalo na človeka in zakaj nas je prizadel, bomo že naredili prvi korak k odpuščanju. Če hočemo že na začetku razumeti vse, pričakujemo preveč. Takšna zahteva zavre proces odpuščanja.
Ne glede na težo prekrška – princip odpuščanja je enak. Vije se skozi štiri stopnje: prizadetost, sovraštvo in jeza, zdravljenje ter ponovno zbližanje. Čustvo sovraštva nas ločuje od tistih, s katerimi bi morali sodelovati in sobivati. Pogosto nas sovraštvo notranje razcepi, en del nas sovraži in drugi del to isto osebo ljubi (ali pa nam prišepetava, da ne smemo sovražiti).
Sovraštvo ni isto kot jeza. Zdrava jeza nas žene v aktivnost, da se trudimo spremeniti tisto, kar nas je ranilo. Jeza nam lahko da moč, da stvari izboljšamo. Sovraštvo ne želi izboljšati stvari; želi jih poslabšati. Sovraštvo ima poseben priokus moči. Takrat se odpuščanje zdi kot mlahavost in nemoč. Ko snujemo načrte maščevanja, se počutimo močnejše in bolj primerno oborožene za povračilni udarec. ‘Pojdi k vragu’ se sliši mnogo bolj odločno kot ‘odpuščam ti’. Sovraštvo lahko da človeku trenuten zagon za dejanja, ki pa ga hitro zmanjka, ko je najhujšega trpljenja konec. Potem se razjedajoča moč sovraštva obrne proti tistemu, ki sovraži.
Zdravilo, ki ga lahko ‘zastrupljeni’ zaužije, je zmožnost pogledati na krivca skozi ‘čudežna očala’ – človeka je treba razlepiti od njegovega krivičnega dejanja. Ko ljudem odpuščamo, postopoma spoznavamo globljo resnico o njih, resnico, za katero smo bili prej zaradi sovraštva in bolečine slepi. To so ljudje s slabostmi, potrebami in napakami. Bili so ljudje, preden so nas prizadeli – in ljudje so tudi še zdaj. Šele tako ozaveščeni smo sposobni navezati stik in se pogovoriti o občutkih, razlogih in posledicah dejanja. Ko začnemo razumevati svoje sovražnike, običajno spet dobijo človeško velikost.
K ponovnemu srečanju morata prispevati obe strani. Sprva bo naše sporočilo potovalo do njih skozi filter njihovih želja in bojazni. Vsak naš zlog bodo hoteli preoblikovati tako, da bo pravšnji za sporočilo, ki ga želijo slišati iz naših ust. Želeli bodo zmanjšati svoj občutek krivde. Zato moramo poskrbeti, da dovolj dolgo poslušajo, da nas lahko razumejo. Povzročitelji naše bolečine morajo izvedeti, da so nas globoko prizadeli. Morda bodo osupli, da je njihovo malo kopje zarezalo v nas tako globoko. Ne smemo pričakovati, da se bodo strinjali z nami o vseh podrobnostih. Nikoli se dva človeka bolečega dogodka ne spomnita enako, v istih barvah in enakih prizorih. In tudi mi se moramo potruditi prisluhniti njihovim razlogom za dejanje. Nato morajo iskreno obžalovati, kar so nam storili. Obljubiti morajo, da se bodo v prihodnje trudili bolje ravnati. Na nas je, da sprejmemo tveganje, da zberemo pogum in damo sočloveku možnost za bolj pravilen odnos v prihodnosti. Morda nas bo strah – da če se ponovi, ne bomo zmogli prenesti. Ni nobenih zagotovil, da se ne bo ponovilo. Le tvegamo lahko, ponudimo priložnost za spravo, za popravni izpit.
Če smo nekomu odpustili in obstaja možnost, da se vrne v naše življenje, se moramo odkrito vprašati – kaj se je v tem času spremenilo. Začnemo znova – ne tam, kjer smo bili nekoč in kjer bi radi bili, ampak samo tam, kjer smo, in s tistim, kar nam je na dosegu rok.
KAJ NI ODPUŠČANJE
Odpustiti ni pozabiti. Pozabljamo le tiste stvari, ki so preveč malenkostne, da bi se ubadali z njimi ali ki so preveč strašne, da bi jih zmogli obvladati in sprejeti. Ko odpustimo, si nato lahko dovolimo, da pozabimo. Takrat v pozabljanju tiči olajšanje, znamenje zdravja in ne več zvijača do samega sebe.
Odpustiti ni zgladiti spor. Nekateri naredijo vse, da bi zgladili spore. Utišajo nas, tolažijo nas, nam kupujejo tolažilna darila. Po njihovem tisto, zaradi česar smo jezni, ni vredno hrupa. Vedno jemljejo ostrino naši jezi, pomirjajo vzdušje, pravijo: “Odpusti in pozabi!”, v resnici pa morda mislijo: “Ne zganjaj cirkusa, ne prenesem tega hrupa!”
Odpustiti ni strpnost. Npr. mlad fant je oropal trgovca in ga pri tem s strelnim orožjem težko ranil. Trgovec se je potrudil fanta videti kot šibko bitje, ki mu je treba dati priložnost, in ne kot pokvarjenega mulca, ki je streljal nanj. Ponudil mu je honorarno delo. Ni pa se bil pripravljen sprijazniti z dejanjem streljanja. Na sodni razpravi je pošteno pričal in fant je bil obsojen na primerno zaporno kazen. Ko nekomu odpustimo, to ne pomeni, da toleriramo njegovo dejanje, ki nam je prizadelo trpljenje.
V ODPUŠČANJU JE MOČ LJUBEZNI
Sila, ki stoji za odpuščanjem, je ljubezen. Ljubezen ni mehko, nejasno čustvo, zaradi katerega nekomu spregledamo skoraj vse, pa naj nam naredi, kar hoče. Zaradi ljubezni ne opletamo kot marioneta v rokah tistih, ki nas prizadenejo. Ljubezen odpušča – a samo zato, ker je močna. Ljubezen nam ne bo dovolila, da se zaklenemo v ječo grenkih spominov. Opogumila nas bo, da bomo enkrat zmogli izreči: “Dovolj je bilo.” Ljubezen da moč, da se vzpnemo nad željo po maščevanju, ki ne prinese olajšanja, niti ne izenači položaja. Je verižna reakcija, ki gre svojo pot, nenačrtovano in nenadzorovano. Oko za oko … in na koncu življenje za življenje. Gandhijeve besede so: “Če živimo po načelu oko za oko, bo na koncu ves svet slep.” Odpuščanje ponuja priložnost za spravo, je priložnost za skupno življenje namesto za skupno smrt.
Odpustimo lahko vsakomur, ne samo tistemu, ki bo zmožen ponovno vstopiti v skupen odnos. Torej tudi mrtvemu ali nekomu, ki mu ni mar za naš klic po odpuščanju. Ne odpuščamo samo zaradi drugih, temveč tudi sebi v dobro, v olajšanje in osvoboditev. Morda najtežje pa je odpuščati sebi. Sebe lahko s sovraštvom izjedamo do temeljev. Sovraštvo zatre naše veselje do življenja.
Včasih je težko odpustiti usodi (življenju, Bogu), ker nas je pripeljala v neko težko preizkušnjo. Od bolečine smo zatopljeni le v ozek izsek življenjskega prizora; zaradi prizadetosti ne vidimo celotne slike. Smo kot sprehajalci na velikem mestnem trgu: vidimo le koščke velikega mozaika. Ko bi se lahko povzpeli na balkon hiše ob trgu, pa bi znali svoj prej majhen in nejasni košček prepoznati kot nenadomestljiv delček večjega vzorca. Iz razdalje lahko vidimo, da Bog (življenje, usoda) stvari sestavlja v celoto. Tudi naše največje bolečine so tonski prameni v velikem božjem koncertu. Morda celo Bog trpi skupaj z nami, da bi skozi nas kot majhen delček Njega samega ozdravil majhen košček Svojega sveta. Morda se Bog trudi skozi vsakogar od nas, skozi radosti in težave naše male osebne zgodbe ustvariti nov svet, v katerem bo več harmonije in miru.
ODPUŠČANJE JE KOT NALAŠČ ZA NEPOPOLNE LJUDI
Ko nas nekdo prizadene, se vedno počutimo kot nedolžne ovčice. Toda – smo vedno zares popolnoma nedolžni? Da nas je nekdo zlorabil, še ne pomeni, da smo mi edini dober lik v zgodbi. Pogosto prispevamo tudi sami. Postavimo se v tako življenjsko držo, da nas mora nekdo ali nekaj prizadeti. Včasih kar kličemo bolečino. K partnerjevi nezvestobi lahko prispevamo, ko prevečkrat ne upoštevamo njegove potrebe in želje. Življenje nas sooča s samim seboj potem, ko se na pritrdilni šepet intuicije odzovemo z ‘ne’. Ni vedno vse črno-belo, ni eden le krvnik in drugi le žrtev.
Odpuščanje je tiho in nevidno dejanje čudeža, ki ga poleg nas komaj kdo opazi. Izvedemo ga sami, iz lastne svobodne odločitve. Z odpuščanjem prečistimo svoje življenje, da se lahko skozenj pretoči več ljubezni. Preteklosti ne moremo spremeniti ali izbrisati, lahko samo pocelimo rano, ki je edina ostala živa iz preteklosti. Odpuščanje je vstopnica za svobodo. Je priložnost, da se preteklost povrne v preteklost in da se lahko svobodneje in bolj pravilno odpremo novim priložnostim.
Avtor: Barbara Vrečko
www.karmaplus.net
