V življenju se vse prevečkrat pretirano ukvarjamo s stvarmi, zaradi katerih zanemarjamo sebe in svojo življenjsko pot. Vse prevečkrat nas »skrbi« kako živijo in mislijo drugi, tisti na sosedovem vrtičku. Kakšen je njihov standard in kako se razvijajo njihovi otroci… Zavedati se moramo, da smo mi sami in naša pot, bolj pomembni kot ukvarjanje z drugimi »stvarmi«. Vse to se sliši sila preprosto, vendar se pa v resnici, ko želimo preseči te vzorce, sprememb ne da narediti čez noč. In če smo že uspeli, da ne komentiramo vse-povprek (obsojamo) pa je potrebno najti moč, pogum in zaupanje, da te stvari spustimo tudi iz svojih lastnih misli. Šele takrat lahko spoznamo, kako je naše življenje v resnici lahko in preprosto in kako je, ko začutimo svobodo.
Ljudje nimamo radi sprememb, ker se zaradi teh sprememb več ne počutimo varni in zaščiteni. Tudi dejstvo, da se spremembe dogajajo ves čas okoli nas, mene osebno niso pomirjale, sploh kadar so se zgodile nepričakovano. Takrat sem imela občutek, da izgubljam tla pod nogami.
Spremembe so del narave. Nič ni stalno in nič ni večno. Te lekcije se vedno znova učim. Zavedam se, da me spuščanje starih ustaljenih navad vodi do višjega »jaz«, do višje mene. Na ta način mi je omogočeno, da rastem in se razvijam, čeprav sem na tej poti večkrat nesigurna, preplašena, ranjena in kdaj tudi v stiski. Vendar mi zavedanje, da oklepanje starega onemogoča mojo rast in razvoj, olajša potovanje na svoji poti do sebe. Poznam občutek ugodja in varnosti, kadar so ti vse stvari poznane, vendar me je to le držalo na določen nivoju stanja zavesti, na določenem nivoju osebnega in duhovnega razvoja. Dovolila sem si pogledati onkraj tega in uzrla popolnoma drug svet. Svet novih izzivov in priložnosti… Zdaj dosti lažje razumem zakaj in kaj pomeni »spustiti željo in potrebo po varnosti in zaščiti.«
Nekje sem prebrala, da moramo spustiti to, kar smo in postati tisto za kar smo bili rojeni, da bi bili. V naši naravi je, da smo pretočni in razsežni, da nenehno rastemo in se širimo. Ko pričnemo spuščati identificiranje s svojim telesom, s svojim imenom, s svojo preteklostjo, s svojim partnerjem (velikokrat rečejo, da smo to, kar je naš partner!), s prijatelji, službo, vero, z materialnimi stvarmi ali s katerokoli stvarjo, takrat lahko najdemo svojo pot in si dovolimo postati kar nam je življenje namenilo, da smo. Vse prevečkrat kompliciramo, kajne? Preprosto: »Bili bi, kar nam je bilo dano pred rojstvom in živeli bi preprosto in srečno.« Jaz osebno še nisem na tej stopnji zavedanja. Poskušam razumeti, živeti tega pa še ne znam. Večino življenja so me drugi učili….
“Ko sem spustil kar sem, morda postanem kar sem lahko. Ko sem spustil kar sem imel, sem prejel, kar potrebujem.” ~ Lao Tzu
Največ, kar lahko storim je, da se očistim in spustim čim več tega, kar me je omejevalo … vse slabe programe, ki so jih vdelali vame in vsa negativna prepričanja ter predsodke, ki me ovirajo, da postanem to, kar resnično sem in začnem živeti svoje življenje ljubezni, resnice, avtentičnosti in notranje moči in kot pravi Guy Finley:
“Nič v vesolju vas ne more ustaviti, da pričnete znova.”
