Samota – biti sam…..občutek osamljenosti, odvečnosti… Ta občutek je včasih lahko zelo boleč za človeka.
Nekdo doživlja take trenutke v določenih obdobjih življenja, nekateri pa ob izgubi bližnje osebe – partnerja, staršev, bratov in sester, prijateljev…. Ta občutek samote se navadno povezuje tudi z občutkom nekoristnosti, nepotrebnosti, nezmožnosti, tudi z vprašanji v smislu – čemu sploh živim, ko pa nimam nikogar in me nihče ne potrebuje. Človek je načeloma in predvsem naravno – družabno bitje. In tukaj je seveda prvinski vzrok takim občutkom osamljenosti. Mi imamo pač potrebo in to precej izraženo, po druženju, izmenjavi energij, izmenjavi misli, čustev, izmenjavi vrednot, ki jih nosimo v sebi… In ko tega zmanjka, ostane strah… strah biti sam. Skozi določene travme se navadno tak človek zapre vase in trpi v svoji notranjosti, v svoji tišini notranjega pekla. Nekateri zapadejo v manijo iskanja nekoga… nekoga, ki mu bo kaj dal, nekoga, od katerega bo prejel… ljubezen, podporo, toplino, nežnost, lepo besedo, objem, dobro misel, nasvet in energijo….
Samota je resnično lahko zelo travmatična, ker povzroča strah in strah vodi v psihično energijske motnje, seveda je tudi pogojeno z izločanjem hormonov, torej je naslednja stopnja – fizična bolezen. Samota prebudi žalost, trpeče srce, občutek v solarnem pleksusu, ki nam daje vedeti, kako smo pri dnu – ker smo sami, ker nimamo nikogar, ki bi….
Rešitev iz tega stanja je lahko v bistvu daljnosežnejša – le ena. Zavedanje o ustroju sveta v konceptu univerzuma in o namenu nas samih v tem istem univerzumu ali pa v naravi. Morali bi se zavedati, da NIKOLI nismo sami, da smo del načrta, da smo v bistvu namenjeni nečemu, kar presega naše vedenje in razumevanje v večini primerov.
Naključij več ali manj tako ni. Torej ima smisel vsaka izkušnja pogojena z preizkušnjo, vsak trenutek tega življenja ima svoj namen. Namen evolucije človeka v okviru mnogo večje skupnosti, v okviru pogleda na neskončnost.
Res, občutek nepomembnosti in majhnosti je dostikrat prisoten v človeku… res smo kot posamezniki le drobček, le zrno, ki sestavlja dušno celoto, lahko bi dejali – skupno zavest, ki je tudi le en del načrta univerzuma. Vsak, čisto vsak človek ima svoj namen, svojo vrednost in svojo energijo. In ta energija je vpliv na celovitost neskončnega sistema globalne duše – kozmične zavesti… ali pa Boga, z drugo besedo rečeno.
Mnenja sem, da ima vsak človek nekoga, ki ga potrebuje, ki včasih pomisli nanj, ki čuti z njim vse lepe trenutke veselja, sreče, zadovoljstva, ljubezni, notranjega miru, ki trpi vsako bolečino z njim, vsak strah, vsako žalost in solzo. Vsi smo povezani, morda ne na, grobo rečeno, umski ravni, ki je prav tako ena od mnogih energijskih manifestacij, temveč bolj na dušni ravni, ker vsi dajemo svoj prispevek samega sebe v isti namen… v isti cilj, ki pa ga ne dojemamo, vsaj večinoma ne. Sam pravim nekako tako, da imamo povezavo z drevesi v gozdu, z ljudmi na drugi strani zemlje, z vsako travno bilko in cvetlico, z vsakim živim bitjem, kot tudi z samo zemljo.
Ostane pa še nekaj – ostane nam naše srce, naša resnica, naša notranjost, ko se kot duša združuje v kozmično skupnost. Sicer je to lažje uvideti v stanju samega sebe, kot pa na miselni zasnovi, ker misli pogosto delujejo pogojeno z vso navlako naših pridobljenih prepričanj, naš notranji jaz pa ne. Ta pa presoja pravilno, ker tam je doma srce in uvid v to integrirano vizijo neskončne celote bivanja.
Človek, ki je osamljen, se navadno ne mara in ravno tu je napaka. Ker, ko se zaveš – čemu in kaj si, kakšen je tvoj namen, tedaj ti je vse jasno: da si vreden tako svoje, kot tudi tuje ljubezni… In, da so tudi drugi potrebni in vredni tvojega srca in odprte duše. Takrat doumeš, da nikoli in nikoli nisi sam, pa četudi je bolečina tako huda, čeprav ti krvavi srce in trpiš, čeprav ti joka duša, čeprav ne moreš seči po nekomu, tudi tedaj nisi sam. To zavedanje je malce težje doseči, mnogo zablod, strahu in preprek je treba preseči, prehoditi tudi trnje in nežen potoček, da prideš do tam. Tam, kjer spoznaš, da nikoli nisi sam.
