Kaj potrebujejo otroci?
Ne glede na to, koliko so stari, potrebujejo varnost, stabilnost in resničnost. Tudi, če jim vse našteto vzbuja nelagodje, to potrebujejo, iščejo. Če tega ne najdejo doma, iščejo v svetu. TA svet pa so prijatelji, knjige, filmi, igrice….
Bolj, ko se otrok ne počuti varnega, bolj “strašljive” prijatelje izbira. Zakaj? Ker išče občutek zadoščenja, končnosti, občutek domačnosti. In tako dolgo trka, dokler ne začuti. Seveda ga lahko to privede do tega, da začuti bolečino. Večkrat jo občuti, bolj mu postaja domača. In se navadi, da je bolečina tista, ki je dom.
Podobno se lahko zgodi v družini, kjer otroku namenjamo obilo pozornosti. Otrok čuti skrb, nemoč, paniko, željo starša, da bi mu pomagal. Ker si teh namer še ne zna prevesti, jih samo čuti. Čuti silo, vdor, nelagodje. Ne počuti se varno. In večkrat občuti silo, bolj mu postaja domača. In se navadi, da je sila tista, ki je dom.
Otrok se nauči skrbeti, iskati, delovati s silo. Zase, proti sebi in drugim.
Recept?
Biti prisotna, pristna odrasla oseba, ki se zaveda svojega bolečinskega jedra. Opolnomočiti sebe, namesto otrok. Se zavedati, da nas otrok čuti, posnema, vidi, poveličuje. To ne pomeni, da mu moramo služiti in prebrati vse njegove namige.
Ko stopimo iz kroga svoje bolečine, ki ga zvesto ohranjamo že od otroštva, lahko resnično in v celoti vidimo otroka takšnega, kot je in ne takšnega, kot ga potrebujemo mi, da zdravimo SEBE. Pustimo jim dihati, pustimo jim živeti in objeti njihovo življenje. Imejmo se radi.
Hadeja
