“Vsaka družina se srečuje s posebnimi dogodki ali prelomnicami, jo zaznamuje, v odnose in ravnanja pa nujno prinese tudi spremembe. Takšno razvojno obdobje s seboj prinaša posebne zahteve in naloge, in če jih družina izpolni, preide na novo raven. Člani družine kot celote se srečujejo po preizkušnjah in težavah, vendar s tem pridobijo nove spodbude, določene veščine in osebno zadoščenje. Težave nastanejo, ko se člani družine oddaljijo od skupnega sodelovanja in privolitve, ko bi se morala vpeljati drugačna veljavna pravila glede na bližino in prostor. V takem primeru je situacija zelo stresna, saj zahteva veliko sprememb.
Družina je sestavljena iz posameznikov, ki si med seboj delijo življenje in je zato živ sistem, ki se premika skozi čas. Tako posameznik družinsko vzdušje prenese v nove odnose. Zato odnosi v primarni družini vplivajo na nezavedno izbiro partnerja s potrebo po razrešitvi. V primeru, da separacija od družine ni bila uspešna, ima posameznik težave pri razvoju lastne identitete in osebnostno težje napreduje. Naposled se posameznik le odloči, da bo s ponovno vzpostavitvijo na poti k sebi omogočil razrešitev težav iz določenih razvojnih obdobij.
Posameznik se zgleduje po družinskem odnosu svojih staršev, ki ga je skozi življenje opazoval in tudi po odnosu, ki so ga starši imeli do njega. V novem odnosu si mora par uskladiti vrednote, ki sta jih imela v primarni družini, in se tudi znati pravilno odzvati v konfliktnih situacijah. Zato partnerja v intimo medosebnega odnosa, v katerem je prostor za spremembo, nosita globoko hrepenenje po razrešitvi najbolj bolečih doživetij iz preteklosti. Tako kasnejše partnerske faze intimnosti, ki so organska, čustvena in miselna, omogočajo pripadnost in varnost v odnosu s tem, da je vsak pri sebi sposoben obdržati svoj jaz.
Partnerja si na nezavedni ravni ustvarita odnos, ki je podoben primarni družini. Kadar je odnos boleč in travmatiziran, partnerja na nezavedni ravni iščeta pomoč in rešitev, a takšno ravnanje žal pusti posledice za otroka, če ju opazuje. Partnerja pa s takšnim odnosom nadaljujeta, kajti v najglobljem psihičnem jedru je ta travmatizirani odnos po svoji dinamiki najmočnejša gonilna sila, ko vedno, kljub bolečini, znova prinaša vzhičenost in vznemirjenost, ki pa je zasvojitvena; tako na čustveni kakor na hormonsko-kemični ravni. Zato se travmatizirana oseba težko loči od tovrstnega travmatiziranega odnosa, saj ji na žalost, kljub temu da je odnos boleč, obljublja pripadnost in odnos, ki je bil s travmo najgloblje vsajen v njeno kemično-hormonsko in psihično strukturo osebnosti. Prostor intime je prostor za razreševanje preteklosti in zdravljenje zgodovinskega spomina.
Otroka določa in zaznamuje njegovo nadaljnje sklepanje odnosov izven družine predvsem tri vrste odnosov, ki so eni izmed najpomembnejših:
- odnos z materjo,
- odnos z očetom,
- odnos med mamo in očetom.
Že sama nosečnost čustveno vnese posebno dinamiko v odnos med partnerjema. Senzibilnost matere se med nosečnostjo zelo poveča, saj se na ta način biološko pripravlja na otroka. Prva čustvena navezanost, ki se vzpostavi med mamo, očetom ali skrbnikom in otrokom, vpliva na kakovost in dinamiko vseh kasnejših odnosov, na občutek varnosti pri odkrivanju sveta, na sposobnost soočenja s stresom ter na sposobnost uravnoteženja čustvenega doživljanja ter osmišljenja notranjega in zunanjega sveta.
Nedvomno se med staršema in otrokom splete medsebojna vez že pri rojstvu, ki traja vse življenje, je vez, ki jo je treba negovati. Ljudje smo energetska bitja, zato je za zdrav otrokov razvoj in polno življenje treba razumeti povezavo med mamo in otrokom. Otrok nekje do 7. leta živi pod mamino avro – energijo, ki jo ljudje oddajajo v zunanji svet, je energetski ovoj, ki obkroža človeško telo. Kadar se mama ne počuti dobro, ima skrbi, je nervozna in se ne počuti dobro, lahko otrok kaj hitro postane nemiren in veliko joka. Če je mama vesela in sproščena, bo njene občutke izražal tudi njen otrok.
Ljubezen med staršema in otrokom je ena najmočnejših v naravi, sicer se vez med otrokom in starši z leti spremeni, vendar njena moč nikoli ne zbledi, kajti ta povezanost traja celo življenje ali še dlje. Ljubezen je stanje sočutnosti do soljudi, ko ljubeča oseba daje čutiti, da je zmeraj pripravljena pomagati in ji je mar za njen blagor. Ljubiti pomeni biti nežno obziren in s polnim srcem čutiti z ljubljeno osebo. Kajti za razvoj človeške osebnosti je najbolj pomembna ravno ljubezen, poleg matere je roditelj tudi oče.”
Nadine Radesky, del članka Starši so skrbniki otrokove duše
Članek bo v celoti predstavljen na 8. Akademiji Instituta IPAL: Izbira staršev in postavitev družine (10. 2. 2018) in objavljen v istoimenskem zborniku.
