Gozdni samostan Goljek – poznan tudi kot Samaṇadīpa – je manjše redovniško (
samaṇa
) zatočišče (
dīpa
) za manjše število menihov iz kontemplativne in konzervativne gozdne tradicije theravadskega budizma. To je prvi samostan take oblike v tem delu Evrope, ki sledi originalnemu Budovem učenju, kot je to zapisano v zgodnjih besedilih, ter ima neprekinjeno in neposredno linijo Budovega izročila izpred 2600 let. Naši menihi sledijo visoki normi meniškega pravilnika (
vinaya
) in učenja (
dhamma
), ki ga lahko danes vidimo v nekaterih krajih theravadskih držav (Tajska, Šrilanka, Burma, Laos, Kambodža). Samaṇadīpa predvsem sledi poti učitelja adžana Čaja in gozdnih puščavnikov.
Samaṇadīpa uporablja tri posestev.
Glavna samostanska hiša (Ārāma)
stoji v dolini vasi Goljeka, na pol hektarja zemlje. Več kot 3/4 zemljišča je pokrito z gozdom. Hiša ima oltarno sobo, kuhinjo in dve sobi; v gozdu pa stojita dva kutija, Abhaya Kuṭī in Piya Kuṭī. Druga, bolj osamljena in privatna posest za menihe je
Klavzura
Viveka
v Kriški Rebri ima staro hišo z dvema sobama in enim kutijem (Viveka Kuṭī). Ta posest je 20min hoje od centralnega dela. Tretji del pa je hiša za goste
Dom Nirodhārāma
v Brezju, 10min hoje od cetralnega dela.
Samaṇadīpa vabi vse obiskovalce, ki se zanimajo za Budovo učenje, meditacijo in tudi tiste, ki pač iščejo odgovore na svoje eksistenčne probleme. Ta kraj je majhen in skromen, in je na voljo za meditacijo. Gravni namen samostana je, da ponudi menihom prostor za samoto, toda obiskovalci so še vedno dobrodošli, da pridejo na pogovor k menihom in morda lahko tudi ostanejo tu za nekaj dni (