Oglas

Vem, da bi bilo lahko vaše življenje povsem drugačno,

če bi vam starši privzgojili več samozavesti,
če se vaši vrstniki v šoli ne bi norčevali iz vas,
če bi vaši učitelji znali prepoznati vaše skrite talente, namesto da so iskali luknje v vašem znanju,
če vas vaša prva ljubezen ne bi tako zelo prizadela in razočarala,
če bi bil vaš trenutni partner bolj pozoren in ljubeč do vas,
če bi vas otroci in hišni ljubljenčki končno začeli poslušati in upoštevati,
če bi se vaš šef zavedal, kako požrtvovalni in povsem nepogrešljivi ste za podjetje,
če bi se tašča končno začela brigati zase,
če bi bilo slovensko gospodarstvo v razcvetu namesto v krizi,
če bi bili naši politiki manj prepirljivi in bolj … (ah, pustimo to),
itd.

Vem, vse to bi lahko močno spremenilo vaše življenje.

Vse dokler za svoje probleme krivimo ljudi in dogodke zunaj sebe, smo žal brez moči, da bi kar koli spremenili.

A vem še nekaj, kar je veliko pomembnejše od vsega naštetega: vse dokler za svoje probleme krivimo ljudi in dogodke zunaj sebe, smo žal brez moči, da bi kar koli spremenili. Ko s prstom kažemo na druge, namreč sebe postavimo v vlogo žrtve, kot žrtev pa imamo že po definiciji zvezane roke ter smo zgolj na milost in nemilost prepuščeni drugim.

Če želimo, da bi bilo naše življenje lepše, srečnejše in uspešnejše, moramo zanj prevzeti odgovornost. Na ta način vzamemo nazaj svojo moč, ki smo se ji odrekli, med tem ko smo krivce za svojo situacijo iskali zunaj sebe. Sprejemanje odgovornosti zato nikakor ni kazen (češ, vsega sem torej sam kriv), temveč darilo, ki ga podarimo sami sebi in s pomočjo katerega se lahko rešimo omejitev, slabe volje in stagnacije, v katere smo se po nepotrebnem ujeli.

Če želite, da bi bilo vaše življenje kar najbolj pod vašim nadzorom, potem prevzemite odgovornost za vse od A do Ž, kar se dogaja v njem.

Ampak kako …?

»Ampak kako naj prevzamem odgovornost za vse, kar se dogaja v mojem življenju, ko pa so del mojega življenja tudi ljudje in dogodki, na katere nimam nikakršnega vpliva?« se zdaj morda sprašujete.

Resnično, na ljudi in dogodke zunaj sebe pogosto nimamo nikakršnega vpliva ali pa je ta zelo omejen. A velja tudi obratno: tudi ljudje in dogodki okrog nas sami po sebi nimajo nikakršnega vpliva na nas in nas ne morejo prizadeti, omejevati in spravljati v slabo voljo, če tega seveda sami ne dopustimo.

Naše misli in odzivi na to, kar se dogaja okrog nas, so tisti, ki nas prizadanejo, razjezijo ali razžalostijo. Nad svojimi odzivi pa imamo resnično moč le mi sami in nihče drug. Če se odločimo, da določenemu človeku ali dogodku ne bomo dovolili, da nas prizadane, razjezi, nam vzame voljo in pogum ipd., nas v to nihče ne more prisiliti. Na koncu koncev je tako vse v naših rokah.

Seveda je o vsem tem malce lažje pisati, kot pa tako tudi v praksi delovati. Za pomoč pri prenosu teorije v prakso je tu nekaj smernic, ki nam jih ponuja nevrolingvistično programiranje (NLP):

1. Vi in tisto, kar je neposredno pod vašim nadzorom

Res je, marsikaj v naših življenjih bi bilo lahko drugače, če bi se drugi drugače vedli in če bi se pretekli dogodki odvrteli drugače. A še veliko več bi lahko v svojih življenjih spremenili, če bi imeli jasne cilje in jasno začrtano pot, po kateri želimo hoditi.

Ne čakajte na to, da se bo zunaj vas nekaj zgodilo, ne čakajte na to, da se bodo drugi ljudje spremenili. Že danes sprejmite odgovornost zase in za svoje življenje – vzemite si čas za razmislek in se odločite, kaj točno je tisto, kar vi želite od življenja. Če ne veste, kam greste – kam menite, da boste prišli?

Nevrolingvistično programiranje (NLP) kot prvega od stebrov uspeha omenja prav jasne cilje. Z njimi svojemu zavednemu in nezavednemu umu damo usmeritve, na kaj naj se osredotočata, posledično pa se nas vse ostalo, kar se dogaja okrog nas, ne dotakne več toliko, kot bi se nas sicer.

Če svojega uma ne zaposlimo z uresničevanjem ciljev, se bo seveda z veseljem spotikal ob ljudi in dogodke zunaj nas, na katere ne moremo vplivati – um nekaj namreč mora početi, to je preprosto njegova narava.

Prva stvar, ki jo lahko naredimo iz naslova prevzemanja odgovornosti zase in za svoje življenje je torej ta, da jasno začrtamo svoje cilje, prioritete in smer, v katero želimo iti v svojem življenju. Če tega ne storimo sami, se tudi nihče drug namesto nas ne bo ukvarjal s tem, v katero smer naj bi se odvijalo naše življenje.

2. Drugi ljudje

Del našega življenja so tudi drugi ljudje. Za njihovo delovanje ne moremo prevzemati odgovornosti, lahko pa prevzamemo odgovornost za to, kako se bomo na njihove besede in dejanja odzivali. Še enkrat vas želim spomniti na to, da drugi ljudje nimajo moči, da bi nas prizadeli. Prizadanejo nas vedno le naše misli in odzivi na njihova dejanja.

Pri prevzemanju nadzora nad odzivi na početje drugih ljudi nam je lahko v pomoč zavedanje naslednjega izhodišča nevrolingvističnega programiranja:

Vsak človek dela najbolje, kar v danem trenutku zmore in zna glede na svoja znanja, izkušnje in stanje, v katerem se tisti trenutek nahaja.

Vaši starši, sodelavci, partner itd. torej niso hudobni in vam ne želijo škodovati, temveč zgolj počnejo najbolje, kar tisti hip zmorejo in znajo. Če bi zmogli in znali bolje in drugače, bi delovali bolje in drugače. Njihove drame so njihove, ne vaše. Ne zapadajte vanje, ne pozabite na tisto, kar je resnično pomembno za vas, samo zato, ker nekdo drug doživlja dramo. Početje drugih ljudi je zgolj in samo njihova stvar, vaši odzivi nanj pa zgolj in samo vaša.

To velja tudi za dogodke iz preteklosti: ljudje so govorili in počeli najbolje, kar so v tistem trenutku zmogli in znali. Ozavestite to in ne dovolite, da njihove omejitve postanejo tudi vaše. Prevzemite odgovornost tudi za svoje počutje in odzive na preteklost – le tako boste lahko kar koli spremenili in naredili korak naprej. Nihče vas ne sili, da ste danes in v prihodnje prestrašeni, nesamozavestni ali nezaupljivi samo zato, ker ste se pod vplivom besed in dejanj drugih tako počutili nekoč v preteklosti. Imate izbiro, imate odgovornost, da pametno izberete svoje odzive tako na sedanje kot tudi na preteklo početje drugih ljudi.

3. Dogodki

Del našega življenja so tudi dogodki in situacije, na katere včasih nimamo nikakršnega vpliva. Tudi tu neposredne odgovornosti zanje zato ne moremo sprejemati, sprejmemo pa lahko odgovornost za svoje odzive na takšne dogodke.

Ena od osnovnih veščin nevrolingvističnega programiranja je sposobnost spreminjanja perspektive. Ko spremenimo perspektivo, se tisto, kar gledamo, prav tako spremeni. Na vsak na videz negativen ali neželen dogodek lahko pogledamo kot na oviro, omejitev, razlog za to, da obupamo in odnehamo ipd. V vsakem takšnem dogodku se lahko tudi odločimo poiskati dragocena nova spoznanja in priložnosti, ki jih sicer ne bi opazili.

Številni življenjski preboji, uspehi in dosežki so bili posledica tega, da so bili ljudje pripravljeni na težke, na prvi pogled povsem negativne dogodke pogledati v luči iskanja novih možnosti, spoznanj in priložnosti. Noben dogodek sam po sebi ne pomeni nič in ni ne dober ne slab; vse je odvisno od tega, v kakšni luči pogledamo nanj in kaj iščemo v njem – izgovore in omejitve ali nova spoznanja in nove priložnosti.

In če vse zapisano strnem v eno samo misel: starši, partnerji, tašče, šefi, politiki, gospodarska situacija itd. niso tisti, ki bi morali ali zmogli spremeniti naše življenje; vse to moramo in zmoremo le mi sami.

Oglas