Psihološko gledano je laganje veliko bolj zapleteno vedenje, kot se zdi na prvi pogled, saj za njim pogosto niso samo želja po zavajanju, neiskrenost ali pomanjkanje spoštovanja do drugega človeka.
Ljudje lažejo iz zelo različnih razlogov. Nekateri zato, da bi se zaščitili pred posledicami svojih dejanj, drugi zato, ker se bojijo zavrnitve, tretji zato, ker želijo ohraniti določeno podobo o sebi. Nekdo lahko laže, ker ga je sram, ker ne zna prenesti konflikta, ker se boji, da bo izgubil odnos, ali ker je skozi življenje osvojil način preživetja, pri katerem je bilo prikrivanje resnice varnejše od iskrenosti.
To seveda ne pomeni, da je laž opravičljiva. Pomeni pa, da lahko razumemo, kaj se dogaja v človeku, ki laže, in zakaj se lahko nekdo včasih odloči za laž celo takrat, ko se zaveda, da bo s tem dolgoročno ogrozil odnos, ki mu je pomemben.
Oseba pogosto ne laže zato, ker ji ni mar
Ena najbolj bolečih misli, ki se pojavi, ko odkrijemo laž, je: »Če bi mu bilo res mar zame, mi ne bi lagal.«
V nekaterih primerih je takšna razlaga lahko upravičena, vendar psihologija človeškega vedenja kaže, da povezava ni vedno tako preprosta. Oseba lahko nekoga ljubi, ga ceni in si želi, da bi odnos obstal, hkrati pa mu lahko manjka sposobnost, da bi prenesel neprijetne posledice iskrenosti.
Nekateri ljudje zelo težko prenašajo občutek krivde, sramu, zavrnitve ali razočaranja druge osebe. Ko se znajdejo pred možnostjo, da bi morali priznati nekaj neprijetnega, se njihov um skoraj samodejno usmeri k najhitrejši poti iz neprijetnosti. Laž za trenutek zmanjša napetost. Resnice ni treba izreči, konflikta ni treba doživeti in neprijetnega občutka ni treba občutiti.
Problem je v tem, da oseba s tem pogosto rešuje samo trenutni občutek, ne pa problema.
In prav zato, lahko laž kratkoročno prinese olajšanje, dolgoročno pa povzroči veliko večjo škodo.
Strah pred posledicami je eden najpogostejših razlogov za laganje
Predstavljajmo si osebo, ki je naredila nekaj, za kar ve, da bo partnerja prizadelo. Ve, da je prestopila mejo, ve, da bo morala odgovarjati za svoje dejanje, in hkrati ve, da bi iskren pogovor lahko povzročil konflikt ali celo konec odnosa.
V tistem trenutku se pojavi notranji konflikt.
En del nje ve, da bi bilo prav povedati resnico. Drugi del pa želi preprečiti neprijetne posledice. Če je oseba čustveno nezrela ali nima dobrih sposobnosti za soočanje s konflikti, lahko zmaga drugi del.
Laž postane način, kako odložiti posledice.
»Če zdaj tega ne povem, bo vse ostalo tako kot prej.«
Toda običajno ne ostane.
Kajti resnica, ki je bila prikrita, ne izgine. Samo spremeni se odnos človeka do odnosa. Od trenutka, ko začne skrivati, mora namreč vzdrževati določeno različico zgodbe, paziti, kaj je komu povedal, kaj je treba še prikriti in katere informacije bi lahko razkrile prvotno laž. Tako ena laž pogosto ustvari potrebo po drugi.
Nekateri lažejo zato, da bi ohranili podobo o sebi
Zelo pomemben razlog za laganje je tudi samopodoba.
Večina ljudi si želi verjeti, da so dobri, pošteni, zanesljivi in vredni ljubezni. Ko naredijo nekaj, kar ni v skladu s to predstavo o sebi, se pojavi neprijeten notranji konflikt.
Če se je zgodilo nekaj, kar nasprotuje tej predstavi, je treba psihološko napetost nekako zmanjšati. Ena možnost je priznanje: »Naredil sem nekaj, kar ni v skladu z mojimi vrednotami.« Druga možnost je zanikanje, zmanjševanje pomena dogodka ali laž.
Zato včasih oseba ne laže samo zato, da bi nekaj skrila pred drugim, ampak tudi zato, da bi lahko še naprej živela s predstavo o sebi, ki jo želi ohraniti.
To lahko pojasni tudi zelo vztrajno zanikanje očitnega. Bolj, ko bi priznanje ogrozilo človekovo samopodobo, težje je lahko priznati resnico.
Strah pred zavrnitvijo nas potisne v neiskrenost
Nekateri ljudje so se v življenju naučili, da je ljubezen pogojna.
Morda so odraščali v okolju, kjer so bili za napake kaznovani z umikom ljubezni, poniževanjem, jezo ali zavračanjem. Morda so se že zgodaj naučili, da je varneje povedati tisto, kar želi druga oseba slišati, kot pa povedati tisto, kar je res.
Takšen človek lahko tudi v odraslem odnosu zelo težko prenaša možnost, da bi razočaral partnerja. Namesto iskrenosti izbere prikrivanje, ker je njegov notranji sistem zaščite prepričan, da bo resnica prinesla nevarnost – izgubo odnosa, konflikt, sram ali zavrnitev.
Težava je, da način, ki je osebi nekoč morda pomagala preživeti čustveno težke situacije, v odraslem odnosu lahko povzroči ravno tisto, česar se najbolj boji. Laž lahko namreč povzroči izgubo zaupanja.
Najbolj boleča posledica laži ni vedno sama laž
Ko nekdo odkrije, da mu je druga oseba lagala, ga pogosto ne prizadene samo vsebina tega, kar je bilo skrito.
Veliko bolj boleče je spoznanje: »Moja predstava o najinem odnosu ni bila enaka resničnosti.«
Zaupanje temelji na občutku, da lahko besede druge osebe vzamemo kot nekaj, na kar se lahko opremo. Ko se izkaže, da to ni bilo tako, se začne človek spraševati tudi o drugih stvareh.
»Kaj pa še ni bilo res?«
»Kolikokrat se je to zgodilo?«
»Kako naj vem, da mi zdaj govori resnico?«
Če je nekdo lagal o eni stvari, druga oseba začne preverjati tudi stvari, pri katerih prej ni nikoli čutila potrebe po preverjanju.
Zaupanje se namreč ne poruši samo zaradi informacije, ki je bila skrita, ampak zaradi občutka, da ne moremo več zanesljivo oceniti, kaj je res in kaj ne.
Po odkriti laži se lahko v odnosu pojavi zelo neprijetna dinamika. Oseba, ki je bila prevarana ali zavedena, začne iskati dokaze. Sprašuje večkrat, preverja podrobnosti, opazuje vedenje, išče neskladja in postaja pozorna na stvari, ki jih prej ni opazovala.
Druga oseba pa se lahko zaradi tega počuti nadzorovano in začne skrivati še več. In tako nastane začaran krog.
Eden preverja, ker ne zaupa. Drugi skriva, ker se počuti pod pritiskom. Prvi zaradi skrivanja še bolj ne zaupa, drugi pa zaradi še večjega nezaupanja še bolj zapira komunikacijo.
Odnos, ki je nekoč temeljil na spontanosti, se začne spreminjati v odnos, v katerem je vedno prisotno vprašanje: »Ali mi govoriš resnico?«
In ko se oseba v odnosu pogosto počuti prisiljeno preverjati, odnos postopoma izgublja občutek varnosti.
Majhna laž in velika laž
Obstaja velika razlika med tem, ko nekdo zaradi strahu pred konfliktom skrije manjšo nepomembno stvar, in tem, ko sistematično prikriva pomembne informacije, manipulira z drugo osebo ali jo namerno prepričuje v nekaj, za kar ve, da ni res.
Pri presoji odnosa, zato ni pomembna samo vsebina laži, ampak tudi vzorec vedenja.
Ali je človek sposoben priznati napako?
Ali pokaže iskreno obžalovanje?
Ali poskuša razumeti, kako je njegovo vedenje vplivalo na drugega?
Ali prevzame odgovornost brez tega, da krivdo preusmeri na partnerja?
Ali je pripravljen nekaj spremeniti?
To pogosto pove veliko več kot sama razlaga, zakaj je do laži prišlo.
Ko oseba laže in nato krivdo obrne na drugega
Posebej težka situacija nastane, ko oseba po razkritju laži ne prevzame odgovornosti, ampak začne kriviti drugega.
»Lagati sem moral, ker bi ti tako ali tako znorela.«
»Če ne bi toliko spraševala, ti ne bi bilo treba lagati.«
»Saj sem lagala samo zato, ker sem želela mir.«
Takšne razlage lahko vsebujejo del psihološkega ozadja, vendar ne spremenijo osnovnega dejstva: odločitev za laganje je bila še vedno odločitev osebe, ki je lagala.
Partner lahko vpliva na dinamiko odnosa, ne more pa prevzeti odgovornosti za tujo odločitev, da bo resnico prikril.
Za obnovo zaupanja je zato pomembno, da oseba zna reči: »Bala sem se tvoje reakcije, zato sem lagala. To pojasni moje vedenje, ne opravičuje pa ga.«
Prav takšna razlika je pogosto začetek resničnega popravljanja odnosa.
Zaupanje se ne obnovi z obljubo, ampak z izkušnjo
Ko je zaupanje poškodovano, ljudje pogosto želijo eno stvar: zagotovilo.
»Obljubim, da se to ne bo več zgodilo.«
Toda besede same po sebi običajno niso dovolj.
Zaupanje se začne obnavljati šele takrat, ko človek skozi čas dobi nove izkušnje, ki so drugačne od prejšnjih. Ko druga oseba pove neprijetno resnico, čeprav bi bilo lažje lagati. Ko prizna napako, preden je razkrita. Ko je pripravljena na neprijeten pogovor, namesto da bi se mu izognila.
Pravzaprav se zaupanje pogosto ponovno gradi skozi majhne trenutke.
Mir, ki ga vzdržujemo s skrivnostmi, ni enak miru, ki nastane, ko si lahko dve osebi povesta resnico, tudi takrat, ko je ta neprijetna.
In morda je prav to eden najpomembnejših temeljev vsakega odnosa: ne to, da si nikoli ne povzročimo bolečine, ampak da se lahko tudi v trenutkih, ko nas je strah, odločimo, da bomo z drugim človekom ravnali dovolj spoštljivo, da mu bomo povedali resnico.
