Vsi imamo otroško plat. Ta je svobodna, polna čudenja in radosti ter povezana z notranjo modrostjo pristnega jaza. Do nje lahko dostopamo le takrat, ko naš živčni sistem čuti varnost socialne povezanosti in smo lahko spontani ter iskreni. Igriva je in brez zadržkov, tako prisotna v trenutku, da čas zanjo ne obstaja. Ta isti notranji otrok, če ga ne spoznamo, pa lahko razsaja v našem odraslem življenju in se pogosto odziva impulzivno ter sebično.

Kazalo

Vsi imamo v sebi ranjenega notranjega otroka

Ti odzivi izhajajo iz globoke rane zaradi travme v otroštvu, s katero mora notranji otrok živeti. Njegove rane nastanejo zaradi dolgotrajno nezadovoljenih čustvenih, telesnih in duhovnih potreb v otroštvu, ki se izražajo v nezavednem in še naprej vplivajo na nas.

Skoraj nemogoče je zadovoljiti vse potrebe drugega človeka, zlasti če se starša spoprijemata z lastnimi nerazrešenimi travmami. Večina od nas čuti, da nas ne opazijo, ne slišijo in nas nimajo radi, in to bolečino nosimo s seboj vse življenje.

OGLAS

Notranji otrok se je oblikoval, ko se še nismo znali spoprijemati s čustvi

Čeprav nas lahko čustveno prizadene vsakdo, ki se dotakne naših ran, to najpogosteje storijo prav intimni partnerji. S prijatelji ali partnerji se glasno prepiramo, loputamo z vrati ali besno odvihramo (v bistvu nas popade ihta).

Notranji otrok je okostenel del naše psihe, ki se je oblikoval, ko se še nismo znali spoprijemati s čustvi.

Zato se mnogi ljudje, kadar so razburjeni ali se počutijo ogrožene, vedejo kot otroci. Dejstvo je, da smo številni obtičali v tem otroškem stanju. Čustveno smo nepismeni, ker smo majhni otroci v odraslem telesu.

7 arhetipov notranjega otroka

Poznamo več osebnostnih arhetipov, ki opisujejo stanje našega notranjega otroka; mnogi se boste prepoznali v več kot enem. Tem arhetipom je skupno, da izhajajo iz potrebe notranjega otroka, da ga drugi vidijo, slišijo in imajo radi. Arhetipi so nastali, ko te potrebe niso bile zadovoljene.

Skrbnik
Običajno izhaja iz dinamike soodvisnosti. Občutek identitete in lastne vrednosti pridobi z zanemarjanjem svojih potreb. Prepričan je, da lahko dobi ljubezen le, če ustreže drugim, lastne potrebe pa prezre.

Prizadevna oseba
Z uspehom in dosežki dobi občutek, da jo vidijo, slišijo in cenijo. S pomočjo zunanje potrditve se spoprijema z občutki nevrednosti. Prepričana je, da lahko dobi ljubezen le z dosežki.

Nedejavna oseba
Zaradi strahu pred kritiko ali sramu zaradi neuspeha se kaže majhna, neopazna in pod ravnijo svojih sposobnosti. Iz čustvene igre se izloči, še preden se ta sploh začne. Prepričana je, da lahko dobi ljubezen le, če ostane nevidna.

Reševalec/zaščitnik
Zagrizeno rešuje ljudi okoli sebe, da bi ozdravil lastno ranljivost. Druge vidi kot nemočne, nesposobne in odvisne ter črpa svojo ljubezen in občutek lastne vrednosti s položaja moči. Prepričan je, da lahko dobi ljubezen le, če pomaga drugim, se osredotoča na njihove želje in potrebe ter jim pomaga pri reševanju njihovih težav.

Zabavljač
Vedno srečen in vesel šaljivec, ki nikoli ne pokaže bolečine, šibkosti ali ranljivosti. Verjetno je bil njegov notranji otrok zasramovan zaradi njegovih čustev. Prepričan je, da se lahko dobro počuti in je deležen ljubezni le takrat, ko so srečni vsi okoli njega.

Kimavec
Dovoli vse in zanemarja svoje potrebe, da lahko ugaja drugim. Verjetno je imel v otroštvu za zgled požrtvovalnost in je živel v izrazitih vzorcih soodvisnosti, podobno kot skrbnik. Prepričan je, da lahko dobi ljubezen le, če je dober in nesebičen.

Častilec junakov
Potrebuje osebo ali guruja, ki mu sledi. Verjetno izhaja iz rane notranjega otroka, ki jo je povzročil starš, zaznavan kot nadčlovek in brez napak. Prepričan je, da lahko dobi ljubezen le, če zavrača lastne potrebe in želje ter si jemlje druge za zgled, kako živeti.

Najprej si moramo priznati, da sploh imamo notranjega otroka

Na začetku dela z notranjim otrokom si moramo priznati, da tega otroka, ki nas spremlja v odraslosti, sploh imamo. Pomembno je vedeti, da tudi če se ne spomnite večine svojega otroštva, to še ne pomeni, da nimate dostopa do njega. Zelo verjetno so vsakdanje početje, čutenje in razmišljanje nekakšna replika naših preteklih izkušenj. Prav skozi vsakodnevne izkušnje pa lahko vsi dostopamo do svojega notranjega otroka.

Nato si moramo priznati, da je naš notranji otrok ranjen

Zdi se preprosto, vendar je lahko precej zahtevno. Ne pozabite, da se ozirate v preteklost z odraslimi možgani ter z zavedanjem in zrelostjo, ki lahko postavita stvari v pravo luč. Naši otroški možgani niso bili zmožni tega. Vse je bilo večje, bolj intenzivno, bolj skrajno, kot si predstavljamo danes.

Obdarite svojega notranjega otroka s tem, da mu priznate njegove rane.

Ko sprejmemo dejstvo, da imamo v sebi ranjenega otroka, se lažje znebimo sramu in razočaranja, ker se nismo mogli spremeniti in ker smo »obtičali«. Nezmožnost napredovanja ali spreminjanja ni naša krivda, temveč je razširitev pogojenih vzorcev in temeljnih prepričanj, ki smo jih razvili v otroštvu. Naš ranjeni notranji otrok še vedno trpi. To je zgolj dejstvo, tako kot srčni utrip, ki se ga ni treba sramovati.

Vaš notranji otrok ni vaš pristni jaz

Pomembno je vedeti, da je vaš notranji otrok samo del vas. To ni vaš bistveni, intuitivni jaz. Kadar se odzivate iz tega prizadetega dela, si zgolj radovedno ogledujte sami sebe. Vaš cilj je zbiranje informacij.

Kaj vam govori notranji otrok, ko utihnete, ker mama kritizira vašo novo frizuro? Kaj vam poskuša dopovedati, ko s kletvicami zasujete nekoga, ki vam na poti v službo izsili prednost? Cenite vse, kar vam sporoča. Cenite njegove izkušnje.

Prisluhnite svojemu notranjemu otroku

Ni vam treba iskati odgovorov; samo poslušajte vprašanja.

Bolj ko boste prisluhnili otroku, bolj prisotni boste in večje bo vaše zavedanje, s tem pa tudi zmožnost razlikovanja med odzivi notranjega otroka in odzivi vašega pristnega jaza.

In bolje ko jih boste razlikovali, lažje se boste odločali, kako ravnati. Ta odmik vam bo ponudil možnost, da sami izbirate svoje odzive.