Pomlad je čas, ko se narava prebuja in z njo se iz zimskega spanca prebujamo tudi mi in naša čustva. Pomlad je čas za nove začetke, nove možnosti in priložnosti, nova upanja. Morda je to eden od razlogov, zakaj se spomladi tudi bolj pogosto zaljubljamo. Navsezadnje naj bi bil to letni čas ljubezni. Biti zaljubljen, srečno zaljubljen, je verjetno ena od najlepših izkušenj, a žal nič ne traja večno, niti zaljubljenost niti srečen odnos, če se za to malo ne potrudimo.
Odnosi so kompleksna zadeva in vsak je edinstven, kot smo edinstveni tudi posamezniki, ki v odnose vstopamo. Kljub temu pa obstaja nekaj napak, ki jih bolj ali manj vsi počnemo v odnosih. Nekatere počnemo povsem nezavedno. Katere so najpogostejše?
1. Verjamemo, da nas bodo naši partnerji izpolnili.
S tem, ko verjamemo, da nismo celi brez drugega, partnerjem nalagamo veliko odgovornost za to, kako se počutimo, in se moč nad svojim življenjem predajamo drugim. Nihče nas ne more izpolniti, ne da ta odnos ne bi postal odvisen. V prvi vrsti moramo biti zadovoljni in srečni sami s sabo, ne da hodimo po svetu in iščemo, kdo bo zapolnil praznine v nas. S partnerji se lahko dopolnjujemo. Z njimi nam je lahko lepše, kot nam je samim, ker lahko z njimi delimo dobre in slabe trenutke, ker z njimi osebno rastemo in podobno. Nikakor pa ne smemo pričakovati, da bodo naši partnerji naši rešitelji.
2. Na partnerje gledamo skozi rožnata očala.
V fazi zaljubljenosti radi spregledamo pomanjkljivosti, ki jih opazimo pri partnerjih. Včasih teh zadev niti ne opazimo, ker smo tako zaljubljeni, da na svet gledamo skozi pretirano idealizirano prizmo. Tudi ko napakice opazimo, se pretvarjamo, da jih ni, oziroma, da niso tako zelo moteče. Kadar gre za pomembne življenjske odločitve ali temeljne vrednost, se stvari hitro zapletejo. Če ne prenesemo nasilja, partnerji pa se na nas kar naprej jezijo in se vedejo agresivno, se bomo pretvarjali, da v resnici niso taki, da imajo samo slab dan ali pa da smo si tako vedenje zaslužili. Če si želimo otroka, partnerji pa ne, bomo razočarani, ko družine ne bomo imeli. Lahko bomo na partnerje celo pritiskali in jih čustveno izsiljevali. Neizogibno bo v odnosu prišlo do težav in trenj.
3. Prepričani smo, da se bodo partnerji spremenili.
Če se navežem na zgoraj omenjena primera – nasilje in otroke. Zlasti ženske imamo v sebi globoko zakoreninjeno prepričanje, da se bodo partnerji zaradi nas spremenili. Da imamo čarobno moč, da jih bomo spremenile. Žal lahko spreminjamo izključno sebe, nikogar drugega. Drugi ljudje v našem življenju se spremenijo samo, ko se spremenimo mi, ali ko se sami za to odločijo. Če je nekdo nasilen, se ne bo spremenil, ker bomo mi pritiskali nanj, temveč ko bo sam dojel, da takšno vedenje ni sprejemljivo. Ali pa ko bo v to prisiljen s strani tretje osebe. Pri otrocih gre za zelo pomembno življenjsko vprašanje. Če nam partnerji od samega začetka govorijo, da si otrok ne želijo imeti, jih ne bodo imeli, tudi če se na glavo postavimo. V kolikor pa bi se otrok čudežno zgodil, kljub njihovi izrecni želji proti, ne smemo biti jezni in razočarani in jezni, če ne bodo enako navdušeni kot mi nad novim družinskim članom.
4. Spremenimo se zaradi partnerjev.
Temeljna napaka, ki jo dela veliko ljudi, je, da se spremenijo zaradi partnerjevih želja. Tu ne govorimo o nujnih kompromisih, odpravljanju motečih lastnosti in navad, manjših prilagoditvah, ki so prisotni v vsakem zdravem odnosu. Govorimo o spreminjanju temeljnih prepričanj, v katera srčno verjamemo, o opuščanju hobijev, o prekinitvi stikov s prijatelji in sorodniki, ki partnerjem niso po godu, o vedenju, ki nam niti najmanj ni podobno. Mnogi se v odnosih spreminjajo v smeri, ki ni skladna z njihovimi željami, ker jih je strah, da jih bodo partnerji zapustili. S tem sebe spravljajo v podrejen in odvisen položaj v odnosu, in posledično se v odnosu tudi izgubijo.
5. Slaba komunikacija.
Komunikacija je osnova v vsakem odnosu. Če ne znamo sporočati svojih želja, če ne znamo prisluhniti partnerjem, potem komunikacija ne teče, kot bi morala, in prihaja do motenj. Te motnje so lahko večje ali manjše, v vsakem primeru pa so moteče, ker povzročajo nerazumevanje in veliko slabe volje. Res je, da marsikdo sploh ne ve, kaj si želi, zato je komunikacija že v osnovi močno okrnjena. Velikokrat pa komuniciramo na neprimeren način – tako ko gre za posredovanje kot za sprejemanje sporočila. Zato je pomembno, da se naučimo učinkovito komunicirati, ker bomo s tem preprečili marsikateri nesporazum, ki slej ko prej preraste v hud spor.
6. Posesivnost v odnosu.
Ko smo zaljubljeni, bi partnerje najraje imeli samo zase. Ne želimo jih deliti z drugimi ljudmi, niti za sekundo ne. Ampak slej ko prej postane tak odnos dušeč in neznosen. Vsak v odnosu mora imeti možnost, da tudi sam malo zadiha, da počne kaj tudi sam, brez partnerjev. V odnosu moramo dati partnerjem dovolj prostora in časa. Vsi ne delujemo na enak način, nimamo vedno enakih potreb in želja, stvari predeljujemo na različne načine. To različnost je potrebno spoštovati, sicer nam partnerji pobegnejo ali nas pričnejo varati in nam lagati. Veliko ljudi je posesivnih v odnosu, ker so negotovi in imajo strah pred zapustitvijo. Vendar to ni izgovor, zakaj bi morali partnerjem kar naprej tečnariti. S tem jih samo odganjamo stran.
7. Preteklosti ne pustimo v preteklosti.
Kolikokrat ste se s partnerji zapletli v spor zaradi nečesa, kar se je zgodilo sto let nazaj in se niti ne spomnite najbolje, za kaj je v resnici šlo? Kolikokrat ste že pogrevali stare zamere, ki ste jih domnevno že predelali in pustili za seboj? Nihče ne mara, če mu stalno serviramo pretekle grehe in mu nalagamo krivdo. Če smo se s partnerji o določeni zadevi pogovorili in stvar razrešili tako, da je spor zglajen, potem pustimo zadevo pospravljeno v predalu. Preteklost je pomembna, vendar se ne sme stalno vmešavati v sedanjost in negativno vplivati na prihodnost.
Napake se dogajajo vsem in vsi ga v odnosih kdaj pa kdaj polomimo, če se še tako trudimo. Problem nastane, če stvari počnemo nezavedno, ker jih v tem primeru težko razrešimo in odpravimo. Zgoraj opisane napake se najpogosteje omenjajo v terapevtskem procesu kot vzrok za nezadovoljstvo v odnosih. Že če boste omejili intenzivnost vsake od teh napak, ali pa odpravili vsaj kakšno, se bo dinamika v odnosu spremenila na bolje. Dokler se ne zavedamo, kaj počnemo, se nam delno še oprosti. Ko pa se enkrat napak zavemo, je čas, da se pogledamo v ogledalo, si priznamo, da ne ravnamo prav, in to odpravimo. Še pred tem pa se iskreno opravičimo tudi partnerjem.
