Moram dobiti najboljše ocene. Za najboljše šole.
Super, tu sem, moram doštudirati z odliko. Še doktorat. Super, vstopnica v sanjsko življenje!
Samo da dobim dobro službo. Evo, imamo jo! Super plača. Lepa pisarna. Poslovne obleke. To je to! Sedaj pa hiša in vikend, pa dober avto …
Delam vedno več in več, seveda, to se od mene pričakuje. Napredoval sem! Še višja plača! Super, lahko dobim dober kredit! Menjajmo avto, ta je že star. Iz stanovanja se preselimo v hišo. Še malo večjo.
Delam ob sobotah, ob praznikih. Nič ne de, saj sem za to dobro plačan. Samo še tale projekt, pa bo. Pa še en večji projekt. Vau, to bodo uspehi!
Rabiva še malo več prijateljev. Poznanstva ti vedno pridejo prav. Greva še na oni dogodek, da spoznava še koga vplivnega. Morava prirediti zabavo, da ohranjamo stike z vsemi temi ljudmi. Vsak dan se videvamo, družimo, zabavamo …
Še v fitnes. Ja, moram v fitnes. Trikrat tedensko. Najel bom osebnega trenerja. Da si še malce izboljšam postavo.
Pa potovanja. Ja, to leto moramo še na eno potovanje. Na dveh smo že bili, smučali tudi smo …
Poslušam seminarje. Ja, motivacija! Ja, zapisovanje ciljev! Postavi si še večje cilje, postavi si previsoke cilje! Res je, moram postaviti še malo višje cilje. Evo, zapisano, zastavljeno! V službi sem že zelo spoštovan. Višje kot to skoraj ne gre. Ampak še malo višje bi pa lahko … Denarja imamo vedno več. Lahko dobimo še en kredit in kupimo stanovanje za oddajanje …
To!! Prejel priznanje občine, hvalevredne nazive! Imamo vedno več strank. Vedno več prodaje. Obvladam posel. Prihajam domov ob osmih zvečer, otroci že spijo. Jutri pa nov dan, novim zmagam naproti! Dajmo, še malo več, še malo bolje! Samo še tale projekt in še eno napredovanje …
…
In pride virus. En navaden virus …
In svet se ustavi. Meje zapro.
Podjetje zapre svoja vrata.
Ostaneš brezposeln. Dela ni.
Inflacija ti načne prihranke.
Druženja z vsemi temi prijatelji so prepovedana.
Dogodkov ni.
Avta še kupiti ne moreš. Niti stanovanja.
Ostaneš doma.
Naenkrat spoznaš, kako lahko vse to, na površini dobljeno in za čemer tako hrepenimo, čez noč ne pomeni nič več.
Kaj ostane? Tisto je bistveno. Tisto, kar je v tebi, ko nimaš dela, nimaš stotine znancev, nimaš osebnega trenerja, nimaš družbenih dogodkov, nimaš možnosti potovanj, nimaš kje nositi lepih oblek in se pohvaliti z veliko pisarno. Resno – kaj ostane?
Na koncu nam en virus pokaže, kaj se čez noč lahko izgubi. Čemu nima smisla posvečati toliko časa in skrbi, ker ti lahko en sam virus to odvzame. A kaj je tisto, kar vedno ostane?
“Pravo vrednost človek nosi v sebi, tisto, ki je požar ne zogleni, veter ne odpihne, potres ne načne in družba ne odvzame. Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre.” Iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode >>
Nekateri v tem obdobju uživajo in zares živijo življenje, kakršnega so si vedno predstavljali. Z družino, v tišini, v počasnem tempu, s pogovori na svojem vrtičkom ter na sprehodih v naravi. Zakaj več tega ne živijo tudi sicer?
Drugi so v tem obdobju obupani. Razgaljeni. Sesuti. Sprašujejo se o smislu življenja, prelagajo se iz enega kota v drugega in samo upajo, da se čimprej vrnejo v tisti tir stalnega hitenja in doseganja rezultatov. Kje na poti so tako zgrešili, da ne znajo biti sami s sabo?
