»Povej mi pet razlogov, zakaj je knjiga dobro darilo,« me je izzval prijatelj. Bolj ko sem obračala moje skravžljane možgane, manj idej so mi dajali v ospredje. A spomini so me nežno odpeljali v zgodnje otroštvo …

Prva leta življenja sem mamo večkrat videla objokano kot nasmejano. Poporodna depresija je zahrbtna nadloga, ki je vsak dan srkala iz nje nasmehe, energijo do življenja in poglede navzgor.

Tako sem, kot ničkolikokrat poprej, tudi tisto sončno popoldne razmišljala, zakaj se mamica toliko joka. Previdno sem rahlo odprla vrata njene zatemnjene spalnice in pokukala notri. »Mami?« sem kot miška tiho zašepetala bolj iz strahu, kaj se z njo dogaja, kot iz strahu, da jo zbudim.

Preveč domač mi je že bil občutek grozne nevednosti ali bo jutri mamica še z nami ali ne, saj vsak dan – joka. Ko jokaš, te nekaj boli, razmišlja otrok, a mami je govorila, da je nič ne boli. Kako naj otrok to razume …

A tisto popoldne sem videla okna brez zastora rolet. Svetloba v sobi. Sonce! Bočno je ležala na postelji, ko je pogledala svojo nekajletno skodrano hčerko. Ta dan je mami bila drugačna. Po licih ni bilo solza, v očeh ne bolečine. Če bi bila slikarka, bi še danes znala narisati ta njen pogled z vsakim najmanjših detajlom, ki se mi je vtisnil v spomin. Ko me je pogledala, se je – nasmehnila. Otroško srce mi je poskočilo v višave ob tistem enem nežnem nasmehu. Takrat sem pred njo zagledala – knjigo. Ne vem, kaj je brala, vem le, da je brala.

In otroški preprosti možgani so si zapomnili – mamici je knjiga podala nasmešek in spustila sončka v njeno sobo.

In ta hecen ustroj spominov mi skoči nekaj let naprej.

Babica. Brskali sva po podstrešju. Če se ne bi bala miši, bi morda bolj sodelovala pri njenem prelaganju stare krame. Dotrajana ptičja hišica, velik razpadajoč meh, prašna orodja nekdanje kovačnice, vdrta težka skrinja (to sem odprla v upanju, da je v njej kaj zlatnikov), težki grobi plašči …

Stopala sem korak za korakom stran od vsega prahu in vonja po starem, a prav toliko korakov stopala bližje, da bi slišala babičine pripovedi ob vsakem predmetu. Zgodbe je začinila s svojim smehom, potem žalostjo, nato brezbrižnostjo …

Ko je popolnoma spremenila izraz na obrazu in se usedla poleg lesene skrinjice, me je otroška radovednost opogumila, da sem ji zlezla v naročje. V roke mi je podala sto let (tako sem kot otrok ocenila) stare razglednice z umetniško poševno pisavo.

»Babi, kdo je to pisal?« me je zanimalo. »Ata. To so ljubezenska pisma, ki mi jih je ata pisal, ko je bil v vojni.«

Nisem še razumela, kaj pomeni ljubezenska, niti si nisem zapomnila vseh rim. V spomin se mi je le globoko vtisnil nek prijeten, takrat mi še ne poznan občutek, ki je seval od babice. Tisti dan mi je prebrala prav vse razglednice in pisma ter jih ponovno pospravila v najlepšo skrinjico, katero je s posebno pozornostjo očistila in nežno položila na dno omare.

»Veš, pove ne veliko,« mi je govorila, ko sva že stopali po stopnicah navzdol, »ampak pisati je pa vedno znal lepo. Ne vem, kje se je tega naučil. A verjetno zato, ker je prebral tako veliko knjig.«

In otroški preprosti možgani so si zapomnili – če bom veliko brala, bom lepo pisala in bom nekomu nekoč nekje v očeh videla nekaj tako lepega, kot sem tisti dan pri babici.

In ta hecen ustroj spominov mi skoči nekaj let naprej.

Najstnica. Čuden čas, ko še sam ne veš, kaj si želiš, a si niti ne želiš, da bi si želel. To je bil čas, ko sem se najbolj jezila na moja rdeča lica, ki so se mi tako hinavsko postavljala v ospredje ob vsaki najmanjši nerodnosti. In kako naj taka mlada dama, ki bi se večkrat pogreznila v tla kot stopila na oder, upala kogarkoli vprašati o stoterih ali tisočerih vprašanjih o odraščanju. Kaj so te spremembe v telesu in kaj še bolj moteče spremembe v čutenjih in pogledih in … uf! Knjige. Takrat še ni bilo strica Googla, je pa bila v bližini dobro založena knjižnica. Prav vse odgovore sem našla v knjigah in si s tem prihranila marsikatero zadrego.

In najstniški preprosti možgani so si zapomnili – vse odgovore bom našla v knjigah.

In ta hecen ustroj spominov mi skoči še nekaj let naprej. V čas, ko sem preživljala najtežja leta svojega življenja (dobro, ni jih še veliko, pa vendar jih je več kot 30). Ko je duša trpela, volja usihala, ko ves nabor informacij ni več pomagal, da bi našla rešitve ali vsaj za sukanec drobno lino, ki bi skozi spustila žarek upanja … Sem napisala knjigo. CAMINO – Od suženjstva do svobode >>. Bolj kot bralcem sem s tem pomagala sebi.

In preprosti možgani so si zapomnili – knjige zdravijo dušo in pomirijo srce.

…

Zato knjige. Ne znam na kratko podati pet razlogov, zakaj je knjiga lepo darilo. Kako naj sploh ubesedim vpliv, ki so mi ga dale knjige ne le v tistem trenutku, ampak za vse življenje? To je moč knjige. Moč, ki je ne morem izmeriti, niti zares razložiti. Razumejo jo le oni, ki jo je kdaj začutil.

No, zato knjige.

Oglas