Kako nehati skrbeti?

OGLAS

Problem zaskrbljenosti je nekaj, kar zadeva nas vse. Zaskrbljenost je oblika tesnobe, ki jo povzročijo ponavljajoče se krožne misli, povezane z nekim možnim dogodkom v prihodnosti. Je odraz uma, ki je izpod nadzora in posledično povzroča utrujenost, raztresenost in nezmožnost živeti v sedanjem trenutku.

Nihče si ne želi zaskrbljenosti, a naj zveni še tako nenavadno, včasih mislimo, da odsotnost skrbi pomeni, da smo brezbrižni ali da ignoriramo bodoče možnosti neuspeha. Da bi nehali skrbeti, moramo najprej vaditi temeljni filozofski aksiom: spoznati samega sebe. Predvsem moramo razumeti svoj um, tisti del nas, za katerega si moramo priznati, da o njem ne vemo veliko.

Ko nekdo dobi novo orodje ali nek nov pripomoček, bodisi pametni telefon ali sveder, je prvo, kar naredi, to, da se pouči o mehanizmih delovanja tega pripomočka, nauči se ga uporabljati in kar je najpomembnejše, ga nadzirati. Na žalost pa si na tak način ne prizadevamo, da bi se naučili uporabljati naš um. Preprosto vklopimo stikalo in pustimo lastnemu umu, da deluje avtomatsko in mislimo, da ni potrebno vložiti nobenega truda, da bi dobili najboljše rezultate. Zaradi tega se zgodi, da naš um proizvede naključne tone namesto prelepe melodije, ki bi jo s svojim potencialom lahko ustvaril.

OGLAS

NA ŽALOST SI NE PRIZADEVAMO, DA BI SE NA PRAVILEN NAČIN NAUČILI UPORABLJATI NAŠ UM.

Več civilizacij, ki so obstajale v preteklosti, in ki se niso osredotočale samo na razvoj tehnologije, ampak zlasti na razumevanje resničnosti in človeškega bitja, je videlo um kot kompleksen element z različnimi atributi, tako pozitivnimi kot negativnimi. Na splošno lahko govorimo o dveh različnih aspektih uma, o nižjemu in višjemu umu.

Ta dva uma sta bila, na primer, v ezoteričnem budizmu poimenovana kama-manas (um želja) in manas (čisti um). Zaskrbljenost je instinktivni mehanizem uma želja, ki je povezan s preživetjem. Skrbimo zaradi naših želja, naj gre za željo, da bi se nekaj zgodilo ali pa željo, da se nekaj ne bi zgodilo. To je posledica procesa pospeševanja. Ko hranimo eno motečo misel, ji pomagamo, da se množi, dokler ne ostane nič drugega kot le še moteče, razdiralne misli – tiranija uma nad telesom in čustvi.

Za nadzor nižjega uma moramo aktivirati manas, višji um, ki ga povezujemo z inteligenco. Beseda inteligenca izvira iz glagola elegir – izbirati. Če se opremo na to etimologijo, potem inteligenca pomeni “pametno izbirati”. Če je naša inteligenca razvita, lahko ločimo med mislimi, ki so nam v pomoč, ki so produktivne in koristne nam in drugim, ter tistimi, ki jih poganjajo želje, ki so sebične, destruktivne in nepotrebne.

ČE JE NAŠA INTELIGENCA RAZVITA, LAHKO LOČIMO MED MISLIMI, KI SO NAM V POMOČ, IN TISTIMI, KI SO DESTRUKTIVNE.

Inteligenca nam prav tako pomaga uporabiti antične nauke stoikov, posebej Epikteta, ki nas je spodbujal k temu, da ločimo med stvarmi, na katere lahko vplivamo in jih nadzorujemo in tistimi, ki jih ne moremo nadzorovati in nanje vplivati.

Uporabna vaja je analizirati, kar nas trenutno skrbi, in opazovati, če to lahko spremenimo ali kakorkoli vplivamo na to ali ne. Če lahko, potem bi morali biti proaktivni in narediti vse, kar lahko, da bi ustvarili pozitiven rezultat.

Dejanja so v veliko primerih lahko najboljša rešitev za tesnobnost. Če na stvar ne moremo vplivati, potem nima smisla skrbeti, preprosto zato, ker nam to ne bo v nobeno pomoč.

V primeru, da nas je skrb že prevzela, je lahko zelo dobrodošlo, da spremenimo okolje, ali da začnemo početi nekaj drugega, da zamotimo škodljivi bolni um s pozitivnim in zdravim občutkom – naj bo to sprehod v naravi, pogovor s prijateljem o neki drugi temi, dobra knjiga, pozorno poslušanje mirne glasbe, oziroma karkoli, kar bo dovolilo našemu umu, da lahko zadiha.

Sčasoma nam bo morda uspelo dvigniti našo zavest in videti stvari z nove perspektive.

LAHKO JE ZELO DOBRODOŠLO, DA PREMENIMO OKOLJE IN ZAČNEMO POČETI NEKAJ DRUGEGA, DA UM LAHKO ZADIHA.

Avtor: Gilad Sommer