Carl Gustav Jung (1875–1961) je švicarski psiholog, psihiater, psihoanalitik in avtor številnih del, ki jih ni enostavno razvrstiti v obstoječe kategorije. Svoje življenje je preživel v iskanju povezave med psihologijo, filozofijo, religijo, alkimijo, sanjami, arhetipi in simboli, in poglabljanju svoje poti do lastne individuacije.
Individuacija, en ključnih pojmov celotne Jungove psihologije, je proces rasti in razvoja osebnosti, ki vodi skozi številna življenjska doživetja in drame do zrelosti in celovitosti.
Danes obstajajo različna stališča glede Jungovega prispevka k razumevanju esencialnih psihičnih procesov človeka. Materialistično usmerjeni znanstveniki zavračajo njegov pristop, medtem ko tisti bolj odprtega duha še vedno najdejo navdih in številne možnosti uporabe Jungove dediščine za človeštvo (analitična psihologija, interpretacija mitologije, sinhronost, procesna psihologija …).
V svojem predavanju, objavljenem pod naslovom Življenjska prelomnica, Jung govori o težavah človeških življenjskih ciklov ali enostavneje povedano o težavah odraščanja in zorenja. Z zavedanjem, da so to vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti na več načinov, želi opozoriti na osnovne probleme, težave in dvome ter zaključi, da razvoj človeka temelji na psihičnem razvoju, ključ tega razvoja pa je v razvoju zavesti.
Instinktivna psiha preprostega človeka ne pozna preizpraševanja, dvomov, sramu ali poskusov. Po Jungovem mnenju instinktivno življenje ne omogoča človeškega razvoja, medtem ko nas vsak problem ali življenjska situacija, ki jo moramo rešiti, sili k večji zavesti.
“Odstopanje in postavljanje sebe v nasprotje z instinktom ustvarjata zavest.”
“Vsak problem pomeni možnost širjenja zavesti, a hkrati tudi slovo od nezavednega, otroškega dela nas.” Jung o splošnem človeškem odnosu do problemov ugotavlja, da ljudje pogosto zanemarjamo svoje težave, jih ne omenjamo ali zanikamo, da obstajajo.
“Človek si želi preprostega, varnega in gladkega življenja, zato so problemi tabuji. Želimo si varnost, ne dvoma. Želimo rezultate, ne poskusov. Ne zavedamo se, da lahko varnost nastane samo skozi dvome, rezultati
pa le skozi poskuse.”
Zakaj človek sploh ima probleme?
Jung nas opominja, da brez zavesti ni problemov. Ti so kot gorivo, hrana, potrebna za naše resnično sodelovanje v življenju. Otroški nivo zavesti, kot pravi Jung, ne pozna problemov, ker je otrok popolnoma odvisen od staršev.
“Šele odrasel človek lahko dvomi vase in je zato neskladen sam s seboj.”
Pri povzemanju skupnih značilnosti neizčrpne raznolikosti problemov mladostništva, Jung osnovni problem te življenjske stopnje prepoznava v zadrževanju na otroškem nivoju zavesti ter upiranju silam usode v nas in okoli nas, ki nas vodijo k odraščanju in zorenju skozi postopno prevzemanje odgovornosti.
“Nekaj v naši osebnosti si želi ostati otrok. Zavrača vse, kar je tuje, ali to podreja svoji volji ali pa ne stori ničesar.
Upornost je usmerjena proti širjenju življenja (ali zavesti), kar je ključna značilnost te faze. Velikih življenjskih problemov nikoli ne rešimo za vedno. Zdi se, da je njihov smisel v tem, da na njih nenehno delamo. Le to nas ščiti pred zaslepljenostjo in stagnacijo.”
V veliki življenjski prelomnici, ki jo včasih imenujemo “kriza srednjih let“, Jung prepoznava pomembno spremembo človekove duše.
“Čim bolj se človek približuje središču življenja in čim bolj mu je uspelo utrditi svoje stališče in položaj v družbi, tem bolj se mu zdi, da je odkril pravo pot in principe obnašanja. Tukaj se lahko zgodi, da ga družbeni cilj stane celovitosti osebnosti.
Statistični podatki kažejo na povečano pogostost depresij okoli štiridesetega leta. V tej življenjski fazi, med 35. in 40. letom, se pripravlja pomembna sprememba človekove duše. To ni zavestna ali očitna sprememba. Včasih se kaže kot počasen premik karakterja, ali pa se pojavijo lastnosti, ki so se zdele izgubljene v otroštvu, ali interesi bledijo.”
Tako kot se nezreli človek boji neznanih vidikov življenja in sveta, se tudi odrasli umikajo pred drugo polovico življenja, kot da jih tam čaka nekaj neznanega in nevarnega.
Pomlad ali jesen življenja nista le sentimentalna izraza.
Predstavljata psihološki resnici in fiziološka dejstva, saj “opoldanski prevrat” pri človeku vpliva celo na telo. Te spremembe niso usodne, temveč naravne, saj do njih prihaja s zorenjem osebnosti.
Jung najslabše prepoznava v tem, da celo pametni in izobraženi ljudje živijo, ne da bi se zavedali možnosti tovrstnih sprememb. Večina jih je nepripravljena vstopiti v drugo polovico življenja. Še huje, to počnejo z napačnimi predpostavkami o dotedanjih resnicah in idealih. Kar je veljalo kot posebnost, pravilo ali življenjski slog v eni fazi življenja, v drugi fazi lahko postane ovira, ki zahteva premagovanje.
“Za mladega človeka se morda zdi nevarno ali skoraj greh, da se preveč ukvarja sam s seboj. Medtem je za starejšega to dolžnost, saj mora svojo bit nujno resno preučiti. Namesto tega mnogi starejši ljudje raje postanejo hipohondri, skopuhi ali večni mladenči – vse to je posledica norosti, zaradi katere se druga polovica življenja živi v skladu s principi prve polovice.
Človek zagotovo ne bi doživel sedemdeset ali osemdeset let, če ta dolga življenjska doba ne bi odgovarjala njegovi vrsti. Zato mora imeti tudi popoldan življenja svoj smisel in ne more biti žalosten privesek dopoldneva.”
Jung meni, da je naravni cilj prve polovice življenja lahko razvoj individue, zagotavljanje stabilnosti in skrb za potomce.
“Ali naj se, ko je ta cilj dosežen, pridobivanje denarja, širjenje obstoja in osvajanje še naprej nadaljujejo brez vsakršnega razumskega smisla? Tisti, ki ta naravni cilj prenesejo v popoldan življenja, bodo to prisiljeni plačati s psihičnimi izgubami. Tako kot mladenič, ki želi otroški egoizem prenesti v odraslost, zaradi česar svojo napako plača s socialnimi neuspehi.”
Pridobivanje materialnih dobrin, družbeni položaj in družina so po Jungovem mnenju naravne, ‘biološke’ danosti, zato jih ne bi smeli zamenjevati s smislom življenja.
Kaj bi torej lahko bil smisel in cilj druge polovice življenja?
Ob pregledu zgodovinskih izkušenj človeštva, Jung potrjuje, da so bili v starih civilizacijah in ‘primitivnih’ plemenih starejši ljudje tisti, ki so ohranjali in prenašali znanje ter izkušnje.
Pri nas je situacija le nekoliko drugačna; “starejši se raje poistovetijo z mladimi, pri čemer je skoraj idealno, če oče postane brat svojemu sinu, mama pa mlajša sestra svoji hčerki.”
Razloge za to odstopanje Jung vidi v napačnih idealih in v nezmožnosti znanosti in religije, da bi človeštvu ponudili ustrezne odgovore na temeljna vprašanja o življenju in smrti.
“Vera je postala tako težka veščina, da je skoraj nedostopna izobraženemu delu človeštva.”
V znanosti Jung vidi množico protislovnih mnenj, brez prepričljivih dokazov. Glede na lastne izkušnje Jung meni, da je pomembno “vse svetovne religije opazovati z vidika mentalne higiene, ter dodaja, da bi bilo dobro na smrt gledati kot na prehod, del neznanega, velikega in dolgega procesa življenja.”
Pri razmisleku o omejitvah mišljenja in intelekta Jung opozarja, da obstaja nekaj več, “da obstaja mišljenje v pradavnih slikah, v simbolih, ki so starejši od zgodovinskega človeka, vgrajeni v človeka od pradavnine. Ti preživijo vsako generacijo, živijo večno ter izpopolnjujejo globine naše duše.”
Popolno, celovito, smiselno življenje je mogoče le v skladu z njimi, modrost pa je vračanje k njim. Jung pojasnjuje, da pravzaprav ne gre za vero ali znanje, ampak za ujemanje našega mišljenja s praslikami našega nezavednega, ki so “nepredstavljive matere vseh misli, ki jih naša zavest lahko doseže.”
Ena izmed starodavnih slik, ki obstaja v vsakdanjem življenju, a hkrati lahko služi kot simbol, je sonce. Jung človeka primerja s soncem. Zjutraj se rodi iz noči (iz morja nezavednega) in postopoma se dviga (širi vpliv, napreduje), tako da ob poldnevu doseže točko kulminacije, po kateri začne upadati. Takrat sonce izgleda, kot da zbira svoje žarke, ki jih je prej sevajoče oddajalo, svetloba in toplota pa se zmanjšata dokler ne ugasne. A naslednji dan ponovno vzide ter prehaja skozi svoj cikel …
Čeprav ljudje nismo sonce, v nas vendarle obstaja nekaj sončnega. To je naša zavest, ki kot sonce razprši temo, razkriva globlji pomen našega življenja in nas vodi k samouresničitvi.
Avtor: Uliks Šimoković
