STRELAvPOČUTJU #11 – Reševanje uničuje svet

Zakaj reševanje sveta svet v resnici uničuje?

Kontrola pod pretvezo pomoči

Ali si mogoče kdaj pomislil na to, da nad ljudmi vadiš kontrolo – pod pretvezo pomoči? Da jim v bistvu prodajaš dobri namen za dosego osebnega cilja – cilja, ki je zrastel na tvojem zelniku? Ali je mogoče, da fitnesiraš svoj moč nad ljudmi, sploh če si močnejši od njih? Da greš mogoče včasih celo tako daleč, da prestopiš vse moralne vrednote in meje spoštovanja ljudi. Zato, ker jih tako obupno hočeš rešit.

Nepooblaščeno reševanje ljudi

Nepooblaščeno reševanje drugih ljudi – tip reševanja, kjer te oseba ne prosi za pomoč, niti ne izrazi nobene želje za pogovor. Za pogovor o stvari, ki jo ti tretiraš kot problematično. Ne daje ti nobenega povoda za akcijo s tvoje strani. Ti namreč sam presodiš, da je tej osebi potrebno pomagati. Ker je po tvoji oceni več kot očitno, da si sama ne zna. Ampak pravo vprašanje, na katerega pa mogoče nisi pomislil, pa je: ali ta oseba sploh misli, da ima problem? Ali sta na istem bregu razumevanja, da je problem res problem? Ali pa je problem v tvojim očeh v resnici zabava zanjo?

Sindrom rešitelja sveta

Mogoče, da imaš ti sindrom rešitelja sveta. Lahko, da se ti ideja o reševanju situacije drugega zdi plemenita. Mogoče ti predstavlja nek višji cilj, neko dobro delo. Lahko, da se počutiš poklicanega. Ker če te situacija nekoga, ki ti je blizu, tako zelo moti, da jo preprosto ne moreš sprejeti kot resnično in shajati z njo, potlej si mogoče niti ne moreš pomagati, da tej osebi ne bi pomagal. Hočeš, nočeš – moraš ukrepati. Če nekdo nima pojma kaj dela v svojem življenju, potlej si ti njegov ali njej heroj. Ti poznaš vse odgovore na tuja vprašanja. Če sam ni zmožen videti svojega problema, ki ga vidi cel svet, razen njega samega, potlej mu boš pa ti odprl oči. Haha.

Siljenje v spremembo

Ko sklepaš račun brez krčmarja, tvoje na videz dobronamerno delo najprej deluje kot veliko presenečenje, nato nepotrebno in nezaželeno, na koncu pa se sprevrže v invazivno vsiljevanje. Mogoče si kot rešitelj sveta tako zaposlen s svojo misijo, da se niti ne zavedaš, kaj v resnici počneš. S tem, ko želiš vplivati na tuje življenje, vstopaš v njegov osebni prostor. Nepovabljen želiš vstopiti skozi vrata njegovega stanovanja. Z umazanimi čevlji skozi okno direktno v njegovo dnevno sobo. Obnašaš se kot nepovabljen gost, ki hoče uvesti spremembe na tujem teritoriju – brez privolitve in dovoljenja druge osebe. Deluješ samovoljno. Človeka dobesedno siliš v spremembo, s katero on nima nič. Posledično pa ustvarjaš odpor, ki vodi v poslabšanje situacije. Stvar, ki je bila prvotno tlakovana z najboljšimi nameni, je sedaj stvar, ki tistemu, ki mu je namenjena, dela škodo.

Vprašljiva svobodna volja 

Vsakič, ko je svobodna volja nekoga postavljena pod vprašaj, takrat se ima ta človek pravico braniti. In to upravičeno. Vsak se v svojem življenju lahko odloči kakor pač želi in zna. Tako kot on sam ve najbolje. V skladu s svojim razumevanjem. Mogoče je težko gledati nekoga v familiji, za katerega se zdi, da hoče končati svoje življenje. In ti si ravno toliko star, da komaj znaš brati in sedaj ti nase vlečeš to njegovo stisko. Težko je gledati alkoholika, ki dela točno to, kar ga prosiš, da naj ne dela – konstantno prekomerno pije. Vedno znova te spravlja v največjo sramoto in te blamira. V bistvu te je tako sram, da bi se najrajši pogreznil v zemljo… in ko ni na tvojih očeh, pa je tako pod dozo, da nikoli ne ve, kaj dela, zato vedno znova pristane v bolnici. Če ne pristane v bolnici, pa ga partner, ki je prav tako alkoholik, tako premlati, da se vedno znova čudiš, da ga ni ubil. Težko je gledati doma tudi nekoga, ki je vdan v usodo in sprijaznjen s situacijo, da je pač življenje tako kot je – brez smisla in človek brez ambicij in brez volje za karkoli. In mogoče ne samo, da ti misliš, da ta oseba potrebuje urgentno pomoč, mogoče ve čisto vsak na ulici, ker je več kot očitno. In edina oseba, ki se s tem ne strinja, je on sam. Ker on je v redu – tak kot je. Če ni v redu, pa je tudi prav. Tovrstne brezizhodne situacije ti v glavi lahko povzročijo tako zmedo, da na koncu ne veš kaj bi?! Nisi siguren, ali si taka oseba zasluži pomoči ali kazni?

Strežba po življenju

Kakorkoli že, mogoče se ne zavedaš, da s tem, ko hočeš ljudi reševati, jim pravzaprav strežeš po življenju. Dokler oseba ne dobi uvida v lastno situacijo, dokler jo ne prepozna kot problematično in dokler ni pripravljena na ukrepe, bo kakršnokoli prizadevanje za spremembo s tvoje strani brezpredmetno. Izgubljaš svoj dragoceni čas in svojo energijo vlagaš v nič. Lahko, da imaš človeka najraje na svetu in ga iskreno želiš odrešiti njegovih stisk in muk. Lahko cele dneve in noči razmišljaš in kuješ masterplan za to, kako mu boš rešil njegov problem. Lahko mu pišeš pisma, za katere nikoli ne veš ali jih je dobil, prebral in sploh razumel. Vse to delaš s srcem in s svojimi najboljšimi nameni. Možno tudi, da si si zamislil, na kakšen način bo izgledalo njegovo novo življenje, po tem, ko bo »odrešen«. In kot posledica si mogoče celo ponosen, ker si vse skupaj tako perfektno naštudiral in našel idealno rešitev zanj. Ti mogoče misliš, da gradiš gradove, ne veš pa, da jih gradiš na peščeni podlagi – brez osnove, da obstanejo.

Vera v svojo zgodbo

Vsak človek je namreč na svoji razvojni stopnji. Vsak razume svet po svoje. Ga vidi skozi lastne leče. Kaj je sedaj prav in kaj narobe? Pravilna pot je vedno tvoja pot. Zakaj se nam torej včasih zdi, da živimo v univerzalnem svetu, kjer vsi vidimo vse enako? Da okolica za vse ljudi izgleda enako. Da so nam pomembne iste stvari, da smo vsi ljudje razumski, logični in normalni. Skoraj tako kot da obstaja samo ena prava pot. Ali ni način, kako vidiš svet, povezan s tem, kako svet doživljaš? Nekdo verjame vase, drug ne. Nekdo se vedno znova bori, drug se preprosto vda. Nekdo najde moč v sebi, drug prepušča odločitve drugim. A ni čar ravno v tem, da vsak lahko verjame v svojo zgodbo?!

To, kar ponavljaš, postaja in obstaja

Lahko verjameš, da je svet zgolj splet naključij. Da se stvari v življenju dogajajo naključno – na podlagi slučaja. Lahko verjameš, da je svet veliko močnejši od tvoje volje – da si majhen, svet pa ogromen. Da si kot človek nepomemben in nemočen, da nimaš vpliva na razplet dogodkov, in da je edina stvar, ki ti lahko pomaga – sreča. Nekdo jo ima, drug pač ne. Lahko tudi  verjameš, da imaš ti v rokah svoje pisalo, da si sam pišeš svojo zgodbo. Da živiš v svetu, kjer se stvari dogajajo tako kot se zaradi tebe, da ti sam vplivaš na potek in razplet dogodkov. Lahko verjameš, da si zmožen, sposoben in da lahko spremeniš svojo lastno situacijo po svoji meri. Lahko verjameš, da si tam, kjer si, zato, ker si si tako situacijo nekoč v preteklosti ustvaril sam. Sedaj pa to situacijo podpiraš in vzdržuješ. Spiš tako kot si si postlal. To, kar vedno znova ponavljaš, vedno znova postaja in obstaja. Mogoče, če ne bi tako trdno stal za svojo situacijo in jo podzavestno potrjeval, bi jo verjetno že zdavnaj spremenil. V primeru, da jo sam ne bi bili zmožen spremeniti, pa bi si to želel, bi za pomoč prosil druge.

Pomagaš lahko le sebi

Zdi se, da je reševanje sveta enosmerna cesta – da na koncu lahko resnično pomagaš le samemu sebi. S tem, ko samovoljno hočeš pomagati drugim, pa jih daješ v še bolj neprijeten položaj. Mogoče lahko poskusiš s pogovorom. Ta, ki si ga vzel na piko za glavni predmet pomoči, si mora sam naliti čistega vina. Mora se zavedati, da obstaja prostor za izboljšavo. Mora si želeti te izboljšave. Vsi podvigi na svojo roko namreč delujejo kontra – produktivno. In točno zato reševanje tujega sveta svet v resnici uničuje.