Starost

OGLAS

Starost je časovna kategorija, ki je morebiti nekoliko stigmatizirana v današnji časih, ko je zahteva in obveza, da mora biti človek mlad, zdrav, fit, lep, popoln, z nategnjeno kožo in čimbolj podoben kreaturam iz rumenih medijev. 

Da je pritisk na ideal večne lepote izjemno močan, priča podatek, da strmo narašča število lepotnih operacijah po vsem razvitem svetu. Bizarnostim ni konca.

Kaj pa to pomeni biti star? Ali je to zgolj fiziološko pešanje življenskih sokov in moči telesa, uma in duha? Ali pa gre mogoče za tisto življensko obdobje, ko se posameznik sooča s svojo minljivostjo, je tista faza, ko dela obračun in inventuro življenja. Pregleda kaj je dosegel na posameznih področjih bivanja in življenja, preveri ali je pri tem zadovoljen ali pač ne, oceni situacijo s partnerjem, otroci in vnuki ter sklene strategijo bivanja na tem svetu z dvema možnostima: ali se predati minevanju časa in zgolj čakati, da pride po tebe Matilda s koso, ali pa se sprijazniti z gubicami, uvelo kožo in kakšno kilco preveč, ljubiti sebe takšnega kot si in se aktivno udejstvovati v aktivnostih, ki ti lepšajo jesen življenja.

OGLAS

Vem, da se za marsikoga konča neko obdobje aktivnega udejstvovanja s tistim dnem, ko nastopi penzijo. Nekateri tega ne morejo preboleti in se čutijo odveč, nekoristno in nezaželjeno, drugi so ta dan komaj čakali, da se lahko več posvetijo tistim področjem in ljudem, ki so jih morebiti tokom aktivnega dela zanemarjali ali zapostavljali, spet tretjim je vseeno, samo da ni potrebno več vsak dan vstajati ob sedmih zjutraj. Skratka, kot smo posamezniki med seboj različni, prav tako so tudi strategije ukvarjanja s svojim časom različne.

Menim, da staranje ni nek sramoten proces, za katerega vemo, da vodi v dokončno prenehanje in ki se bi moral odvijati v samoti. Dajmo pogledati na staranje kot na tisto obdobje, ko je človek skozi življenjske preizkušnje nabral modrost in ima mnogo izkušenj, ki jih lahko predaja naprej mlajšim generacijam. Ne pravijo zaman v starodavnih afriških plemenih, da sta otrok in starec na isti valovni dolžini in da je nujno, da se morata čimveč družiti, ker tako daje otrok starcu energijo in srčnost, starec pa na otroka prenaša izkušnje in modrost, kar daje izjemno popotnicu novemu človeku. No, pri nas je zadeva žal nekoliko drugačna, vsaj v urbanih središčih. Namreč, ko posameznik v letih odsluži svojo zgodbo, se ga »odda« v dom za ostarele ljudi, v katerem pač čakajo, kdaj bo vsega konec. To je seveda human način odlaganja ljudi, ki so svoje oddelali v nekakšen azil, kjer so izločeni iz javnosti. V domovih sicer poteka skrb, nega in razne prostočasne dejavnosti, a vendarle je pri nekaterih varovancih opaziti žalost in nasprotovanje temu, da umrejo v tovrstni ustanovi.

Tukaj ne bom načenjala razprave, ali je takšna procedura primerna ali ne, to je vseeno predmet širšega družbenega konteksta. Kar mene sedaj muči je to, kako olajšati umirajočemu človeku pot na drugo stran. Gledam nekoga, ki ga poznam, ki je star nekaj manj kot devetdeset let, ki se ne more več premikati, ki nima niti toliko življenske moči, da bi držal odprte oči, a vseeno mu možgani jasno delajo in se vsega zaveda ter to tudi zašepeta takrat, ko zbere dovolj moči. Želi umreti doma, v okolju, ki ga pozna. Ne želi prejemati protibolečinskih zdravil, zavrača hrano in ne želi več pomoči, a vseeno ne moreš stati ob njemu ter ne narediti nič, si v dilemi, ali spoštovati njegovo željo, da se ga pusti umreti, ali vseeno kljub njegovi volji upoštevati vsa pravila medicinske stroke ter mu lajšati in podaljševati odhod.

Vem, podobna situacija bolj ali manj čaka vse nas, ki pa smo mlajši, z rahlo uvelo a vseeno ne toliko nagubano kožo in dokler še lahko migamo brez tuje pomoči in se spomnimo, kaj smo jedli prejšnji dan, nas zgoraj opisane zgodbe ne brigajo kaj dosti. Pa vseeno bi nas morale in predlagam, da se v svojem hitenju skozi čas kdaj pa kdaj ustavimo in ponudimo roko ali svoj čas komu, ki je starejši od nas.