Ko je govora o sreči, pogosto slišimo, da gre za stvar človeške usode. Nekaj, kar je nekam zapisano. Običajno v zvezde. Predhodno, vnaprej določeno. Sreča je torej predeterminirane narave. Nekdo je rojen pod srečno zvezdo, sreča drugega pa je zakleta. Nekoga spremljajo mavrice na vsakem koraku, nekdo drug pa očitno privlači angleško vreme. Tako pač je. Sreča je po tej teoriji izven tvoje kontrole. Kot da roko nad življenjem drži neka višja sila, ki je veliko močnejša od mogočnejša od človeka. Ali je sreča res tako »zabetonirana«?
Marsikdo se zavestno sprašuje in išče načine, ki bi mu prinesle srečo. V večnem iskanju obračajo vsemogoče kamne. Miselno eksperimentirajo s to in ono filozofijo. Osvajajo vrhove in jahajo slone na Tajskem. Delajo vse in še več, ampak zanimivo, da samega sebe še vedno morejo razglasiti za srečne. Iskanje sreče se sliši kot kompleksna življenjska ekspedicija. Po drugi strani pa se marsikdo, ki se ima za srečnega, s srečo posebej niti ne ukvarja. Mogoče niti ne ve, kaj ga osrečuje. Svoje sreče ne zna ubesediti. Mogoče, da preprosto živi življenje in se udejstvuje v skladu s svojimi prepričanji. Njegovo odnos do stvari in izbira le teh ga osrečujeta sama po sebi.
Ne slepimo se – sreča je precej izmuzljiv pojem. Prvič zato, ker je odprta lastni interpretaciji. Pomeni različne stvari različnim ljudem. Poleg tega je podvržena občutkom, ki se prav tako spreminjajo. Sreča je kot upanje, ki je na nek način vedno v ozadju tvojih življenjskih ciljev. Nekaj delaš zato, ker upaš, da te bo to osrečilo. Pravzaprav to velja za večino stvari v življenju. Včasih srečo povezujemo tudi z dosežki. Predstavljaj si, da moraš za dosego svojih sanj prehoditi določeno pot. Sreča se lahko nahaja marsikje, za lažjo predstavo pa recimo, da jo sigurno najdeš na koncu poti. Sreča je posledica. Ko dosežeš, kar si zamisliš, si srečen. Če ti spodleti, si nesrečen. Sreča je v tem primeru pogojna. Stvari, ki jih enačiš s srečo, so kot vmesne postojanke.
Ko razmišljamo o ciljih, lahko srečo povezuješ s stvarmi znotraj nas (notranji motivi) ali s stvarmi zunaj nas (zunanji motivi). Notranji motivi sreče so cilji, ki so primarno vezani na naše notranje počutje. Uresničimo jih lahko tako, da si jih osmislimo na znotraj. Najprej občutek v meni, nato zunanja manifestacija. Ozaveščanje že obstoječih razlogov za srečo v tem trenutku. Tistih osnovnih, ki se ti mogoče zdijo samoumevni. Notranji motivi podzavestno dajejo vedeti, da se sreča že nahaja znotraj nas. Ni vezana na zunanje okoliščine. Je neodvisna od naših želja ali ciljev. Zunanji motivi sreče pa se nahajajo zunaj nas. Srečo v tem primeru pogojujemo z neko pridobitvijo. Vse, kar mislimo, da nas bo osrečilo, moramo še ustvariti. Naš odnos do sreče kaže, da si jo moramo še zaslužiti, jo ustvariti in speljati na svoj mlin. Nahaja se na drugi strani ograje. Sreča je vedno posledica nekega dela ali napora. Je zaslužena, ne kar podarjena. Ali je torej sreča pot ali destinacija?
Predvidevajmo, da je sreča pot. Če je sreča pot sama in če smo ta trenutek na poti, potlej je ta neodvisna od kakršnekoli uresničitve. Neodvisna od vsakršnih zunanjih motivov, ki pripeljejo do pridobitve stvari, statusa in podobno. Glavni cilj je pravzaprav že uresničen, saj je postavljen v sedanjost. V tem primeru je sreča izključno notranji motiv. Občutek, vezan na uživanje v samem procesu. Če je sreča destinacija, je situacija malenkost drugačna. Uresničevanje ciljev in pridobivanje stvari je aktualno zato, da bi bili (nek dan) srečni. Tukaj pa gre za projekcijo sreče, usmerjeno v prihodnost. Srečo povezujemo z neko manifestacijo. Tarča so zunanji motivi, postavljeni v prihodnost. Tisto, ko nekaj delaš danes, da boš nekaj ustvaril za jutri.
Ne glede na to, ali je sreča pot ali destinacija, je skupni pojem obeh občutek. Umišljeni občutek, ki ga lahko vodi prihodnja projekcija. Ali pa dejanski občutek, ki je posledica manifestacije. Glede na to, da um ne more razločiti, kaj je res in kaj ne, pa je kakršenkoli občutek samo občutek. Če zakon privlačnosti pravi, da vedno dobiš to, kar podzavestno privlačiš in si zavestno prizadevaš, pa ostaja tudi drug zakon, ki pravi ravno obratno. Kontra zakon, imenovan zakon obratne privlačnosti. Bolj kot si prizadevaš biti srečen, manj si srečen. Bolj kot srečo loviš, bolj se ti ta umika. Če si v vodi in želiš ostati nad gladino, bomo potreboval vedno več energije in moči, da se ne potopiš. Plavanje zahteva uporabo celega telesa, predvsem pa rok in nog. Če sedaj stestiraš »obratni« zakon, pa v vodi ne potrebuješ nobene moči in sile, da ostaneš nad vodo. Če se samo sprostiš in uležeš na hrbet. Vodo te bo preprosto (ob)držala na gladini sama od sebe.
Skrivnost je torej v neprizadevanju in prepustitvi. Naj navedem svoj osebni primer. Nekoč sem nekomu, kateremu je osebnostna rast življenjski stil, rahlo obupano postavil vprašanje v stilu: »Kako hudiča naj ponotranjim občutek sreče?!« In med tem, ko sem pričakoval neko formulo za uspeh v 22-ih korakih, sem pod nos dobil nekaj čisto drugega. Njegov abstraktni odgovor me je v tistem trenutku zbegal, končno pa se mi je posvetilo šele leta kasneje. Njegov odgovor je bil: »Samo bodi«.
Epilog sreče bi bil lahko sledeč. Sreča je odprt koncept. Personaliziran koncept. Je, karkoli misliš, da je. Ni boljšega in slabšega načina. Je samo tvoj način za doseganje sreče. Nekomu bodo pomembne kljukice, ki jih riše čez uresničene cilje (osebne, finančne, športne in poslovne), drugemu srečo simbolizira že jutranje sonce. In med tem, ko je vsak človek na svetu na svojem subjektivnem potovanju, je zadnja postaja in skupni imenovalec še vedno isti.
