Morda ste že kdaj opazili, da se v vašem življenju na nek način ponavlja ista zgodba. Zamenjate partnerja, prijatelja ali celo delovno okolje, vendar se čez čas ponovno znajdete v podobnem odnosu, z zelo podobnimi občutki in včasih celo s podobnimi težavami. Na začetku je vse videti drugače, človek je drugačen, okoliščine so nove in prepričani ste, da bo tokrat vse skupaj potekalo drugače, potem pa se čez nekaj časa pojavi občutek, ki ga že dobro poznate.
Spet imate občutek, da dajete več, kot prejemate, se trudite razumeti človeka, ki vas ne razume, pazite, kaj boste rekli, da ne bi povzročili konflikta, ali pa se znajdete v odnosu, v katerem morate ves čas ugibati, kaj druga oseba v resnici čuti.
Ob takih izkušnjahsi mislimo, da imamo preprosto smolo pri ljudeh. Toda včasih razlog ni samo v tem, koga srečamo, ampak tudi v tem, kaj nam je znano, kaj nas privlači in kaj smo se skozi življenje naučili sprejemati kot normalen odnos.
To je lahko precej neprijetno spoznanje, vendar je hkrati tudi osvobajajoče, saj pomeni, da lahko nekaj, kar se je do zdaj zdelo kot usoda, začnemo počasi spreminjati.
Vsak si v odnosu želi spoštovanje, varnost, bližino, iskrenost in občutek, da nas druga oseba vidi takšne, kot smo.
Toda podzavestno nas lahko privlačijo tudi odnosi, ki nam niso najbolj koristni.
Kar nam je domače, ni nujno tisto, kar nam najbolj koristi
Skozi odraščanje se naučimo, kako ljudje izražajo jezo, kako se rešujejo konflikti, kako se kaže ljubezen, ali je dovoljeno povedati, kaj potrebujemo, in ali moramo za bližino kaj narediti. Vse to se predvsem najprej naučimo v primarni družini.
Če smo odraščali v okolju, kjer se je ljubezen pogosto povezovala s prilagajanjem, lahko pozneje težko razumemo, da nas ima lahko nekdo rad tudi takrat, ko mu rečemo »ne«. Če smo bili navajeni, da so bili odnosi napeti in nepredvidljivi, se nam lahko zdrav odnos zdi dolgočasen.
Zgodnji odnosi vplivajo na predstavo, ki jo imamo o tem, kaj bližina sploh pomeni.
Ko smo v odrasli dobi v odnosu z nekom, kjer je veliko t.i. drame, se pravi veliko negotovosti, čakanja, pričakovanj, ljubosumja, itd., so čustva zelo močna. Zaradi tega lahko mislimo, da je odnos izjemno globok. Toda intenzivnost sama po sebi še ne pomeni bližine.
Odnos je močan predvsem zato, ker v nas nenehno sproža negotovost. Ne vemo, pri čem smo, zato o ljubljeni osebi veliko razmišljamo, iščemo razlage in čakamo na naslednji znak naklonjenosti. Ko ga dobimo, občutimo veliko olajšanje, in tako se nam zdi, da je povezava še močnejša.
Zakaj se pogosto zaljubimo v potencial in ne v osebo, ki je pred nami
Pri izbiri partnerjev se lahko zaljubimo v predstavo o tem, kdo bi človek lahko postal.
Vidimo njegove dobre lastnosti, razumemo njegove težave in si predstavljamo, kako bi lahko odnos izgledal, če bi se določene stvari spremenile. Morda verjamemo, da bo nekoč postal bolj odprt, bolj odgovoren, bolj pozoren ali bolj pripravljen na resen odnos.
Ker vidimo njegov potencial, spregledamo njegovo sedanje vedenje.
Potem lahko minejo meseci ali leta, mi pa še vedno čakamo na različico človeka, ki je v resnici nikoli ni bilo.
Pri tem je pomembno razlikovati med tem, da nekdo potrebuje čas za osebno rast, in tem, da mi gradimo odnos predvsem na upanju, da se bo nekega dne spremenil.
Če je oseba danes čustveno nedostopna, je to del odnosa, ki ga imamo danes. Če danes ne spoštuje naših meja, ni dovolj, da si predstavljamo, kako čudovito bo, ko jih bo nekoč začela spoštovati.
Odnos pa se gradi predvsem iz tega, kar se trenutno dogaja v odnosu.
Vloga reševalca
Empatični ljudje zelo hitro opazijo, kaj je z drugo osebo narobe. Razumejo njeno preteklost, opravičujejo vedenje, išče razloge zanjo in verjamejo, da se lahko spremeni, če bo le dobila dovolj podpore.
Takšna empatija postane problem, ko zaradi tega zanemarjamo lastne potrebe.
Tak odnos je zelo enostranski, saj ena oseba rešuje, razume, čaka in odpušča, druga pa samo jemlje in nič ne da v zameno.
Ko se bojimo, da bomo ostali sami
Strah pred osamljenostjo je eden od razlogov, zaradi katerih ljudje ostajajo v odnosih, za katere vedo, da niso dobri.
Takrat si lahko govorimo, da bo mogoče nekoč bolje, da vsi odnosi zahtevajo kompromise ali da nihče ni popoln. In to je res, noben odnos ni brez napak. Toda kompromis ni isto kot nenehno odpovedovanje sebi in popolno prilagajanje drugemu.
Če moramo za to, da odnos obstane, ves čas skrivati svoje potrebe, prenašati nespoštovanje ali “hoditi po jajcih”, se je dobro vprašati, kaj pravzaprav poskušamo ohraniti.
Včasih se ne bojimo toliko izgube konkretne osebe, kot se bojimo praznine, ki bi nastala s tem.
Ko vedno dajemo več
Če je nekdo navajen biti zelo prilagodljiv, bo pogosto hitreje opazil potrebe druge osebe kot svoje.
Tak človek se bo vprašal, ali je drugi utrujen, ali je pod stresom, ali ima težak dan, kaj ga je prizadelo in kako bi mu lahko pomagal. Veliko manj časa pa bo namenil vprašanju, kako se v odnosu počuti sam.
Sčasoma lahko postane dajanje tako običajno, da sploh ne opazi več, da druga oseba ne vrača enakega truda.
On razume, drugi je razumljen; on popušča, drugi vztraja; on čaka, drugi določa tempo.
Takšna dinamika se ponavlja, dokler je ne začnemo zavestno prepoznavati.
Prvi korak je drugačna izbira sebe
Ko ugotovimo, da se različni odnosi ponavljajo, si seveda želimo naslednjič izbrati drugačno osebo, kot smo jo do sedaj.
Toda včasih je še pomembnejše vprašanje, kakšen bom jaz v naslednjem odnosu.
Bom povedal, kaj potrebujem?
Bom rekel ne, ko mi nekaj ne ustreza?
Bom opazoval dejanja in ne samo besed?
Bom dovolil, da druga oseba tudi sama prevzame odgovornost za svoje težave?
Bom odšel, če se bodo moje meje večkrat in zavestno ignorirale?
Če smo še vedno pripravljeni sprejeti vse, samo da ne bi izgubili odnosa, bomo lahko tudi z drugačno osebo ustvarili podobno dinamiko.
V zdravem odnosu lahko obstaja bližina brez nadzora, ljubezen brez nenehnega dokazovanja, nesoglasje brez poniževanja in samostojnost brez občutka, da se moramo zato oddaljiti drug od drugega.
Ko prenehamo iskati znano
Največja sprememba se pogosto zgodi takrat, ko začnemo opazovati svoje izbire, še preden se popolnoma zapletemo v nov odnos.
Namesto da se vprašamo samo, ali nas nekdo privlači, lahko opazujemo, kako se ob tej osebi počutimo.
Ali sem ob njej sproščen ali ves čas ugibam, pri čem sem? Ali lahko povem, kaj mislim? Ali lahko postavim mejo brez strahu? Ali se moje potrebe upoštevajo? Ali je med nama prostor tudi za moje življenje, prijatelje in interese? Ali me ta odnos večinoma pomirja ali me drži v nenehni napetosti?
Kako se ob tej osebi počutim večino časa? Kako rešujeva konflikte? Ali se lahko po nesoglasju ponovno poveževa? Ali imam občutek, da sem lahko jaz ali pa moram ves čas paziti, kakšen sem?
Najprej se moramo naučiti, da nam ni treba ničesar dokazovati
Najgloblji del tega procesa je povezan z našim občutkom lastne vrednosti.
Če verjamemo, da moramo biti popolni, koristni, privlačni, vedno razumevajoči ali izjemno potrpežljivi, da bi si zaslužili ljubezen, bomo veliko lažje sprejeli odnos, v katerem moramo svojo vrednost nenehno dokazovati.
Ko pa začnemo razumeti, da naša vrednost ni odvisna od tega, koliko lahko naredimo za drugega, se lahko začnejo spreminjati tudi naši odnosi.
Takrat nam ni več treba ostajati tam, kjer moramo nenehno dokazovati, da smo vredni pozornosti. Ni nam treba sprejeti vsakega človeka samo zato, ker nas je izbral in ni nam treba vztrajati v odnosu samo zato, ker smo vanj vložili veliko časa.
Naše življenje se začne spreminjati šele takrat, ko nehamo iskati odgovor na vprašanje, zakaj vedno znova srečujemo napačne ljudi, in se začnemo spraševati, zakaj jim vedno znova dovolimo enako mesto v svojem življenju.
