Kdaj smo pripravljeni slišati resnico in kdaj iščemo le potrditev?

Ne dolgo nazaj se je name obrnil fant z naslednjim problemom:

Zaljubljen je v sodelavko, ki ima fanta že 6 let. Te službene zdrahe so očitno zelo pereč problem. »Včasih mi je naklonjena, včasih se malo umakne«, mi je napisal. »Zaljubljen sem, punca mi je super, a po drugi strani ima fanta. Včasih sem ji zanimiv, včasih se obrne nazaj k fantu. Ali se sploh splača vztrajati? Ne vem, kaj naj naredim… Zanima me, kakšno je vaše mnenje glede tega oz. kako naj ravnam naprej?«

Moj odgovor na že 100 in več istih vprašanj je bil: »Pojdi naprej, preboli ta odnos. Razišči, zakaj si se sploh zapletel v takšno zgodbo. Takšne lekcije so v življenju še kako dragocene!«

OGLAS

Včasih smo slepi glede osebe na drugi strani. Oseba, ki potrebuje istočasno dve drugi osebi za svojo srečo, je daleč od partner materiala.

Nazaj sem dobila ta odgovor: »Ja, najlažje bi bilo preboleti, ampak punca si dejansko zasluži trud.«

Za druge smo definitivno zmeraj pametnejši, kot zase. Sem pa mnenja, da če že nekoga vprašaš za nasvet, se vsaj toliko potrudi, da ga slišiš. Ljudje tako zelo neradi slišimo resnico, ko smo ujeti v tiste svoje iluzije. Če bi bile iluzije resnica, ne bi imeli potrebe, da sprašujemo okoli za druga mnenja, kajne?

Ko smo v resnici, to enostavno vemo, čutimo.

Kakor hitro iščemo potrditev od zunaj, se je potrebno ustaviti in zamisliti, kaj nam bo potrditev sploh prinesla?

Potrditve od zunaj izgledajo nekako tako; Če se ženska počuti debela, ker tudi dejansko je debela in vpraša svojega bližnjega, če jo ta obleka naredi debelo?

Saj nas cunje, ki jih damo nase, ne naredijo debele. Ali smo debeli ali nismo. Karkoli bomo oblekli, se naše telo ne bo spremenilo. Optična varka je čista iluzija.

Najlažje je navleči nase čudežne steznike, ki oblikujejo postavo, namesto da bi dejansko preoblikovali telo s trudom in s prestavljanjem svojih mej.

In tako radi živimo v iluzijah na vseh področjih. Fant je pričakoval, da mu rečem, naj vztraja pri punci, če je res tako zelo zaljubljen. To bi ga za nekaj dni sicer potolažilo, a bi bilo daleč od resnice. Resnica nas za razliko od iluzije pomiri. Vlije nam zaupanje. Čeprav včasih boli, nam lahko še kako olajša življenje.

Če bi bila tržno naravnana in požrešna, bi mu lahko celo namignila, da mu lahko pomagam, da jo omreži. Kaj pa je to, človeka naučiti, da postane privlačen? Ga naučiti, kako se manipulira z ljudmi. Mala malica. A kaj bi s tem dosegla?

Še večjo iluzijo.

Vprašaj se, kaj ti v življenju pomeni več; če si v zaupanju, v miru – te podpira resnica. Če si v dvomu, v potrebi po dokazovanju ali v iskanju samega sebe, te podpira iluzija. Le zakaj bi se iskali, saj smo vendar tukaj!

Avtor: LM