Vedanta, ta svečana izpoved končne resnice onkraj katere nikoli ni seglo in ne more seči človeško razmišljanje ob gledanju globoko v zadnja zatočišča, kamor se bivanje lahko zateče pred skrbnim raziskovanjem uma, trdi, da so začetek in konec vsakega možnega opisa neskončnega spoznavnega-nespoznavnega trije izrazi: Bivanje, Dojemanje in Radost. Ti so začetna in končna trojica bivanja. Iz njih izvirajo in k njim se hočejo vrniti vsi pojavi. Osebnost, ki jo pojmujem kot sebe, izhaja iz neskončnega bitja in v njem živi. Zapletena v omejitve oblik in idej si prizadeva,da bi se obnovila kot neskončno bitje. To Zavedanje v sebi, v katerem osredinjena trpi moja osebnost in pregleduje vse vtise, ki me podajajo ven iz neskončnega bivanja, je izbor iz neskončnega Zavedanja, ki samo razmišlja v svoji celoti in njenih delih. Umeščena in omejena, najprej zavita v to obliko, ki jo je ustvarila, vznikne iz svoje stvaritve in hoče najprej to razumeti, potem pa razumeti še samo sebe. Mojster v neke vrste lastnem okolju hoče postati mojster same sebe, se vedno veča od seštevanca do vsote, od posamičnega k splošnemu, od oblike do bistva hoče obnoviti kot neskončno razumevanje samega sebe. Ta Volja biti in vedeti v sebi je v bistvu radost bivanja in radost dojemanja – Ananda, Slast in posebna slast pri meni, je le iskra, val, penasti greben neskončne slasti, najprej vezana na delne, mejene in prehodne užitke, vedno išče, da bi jih povečala, sestavila, podkrepila. Podaja se v iskanje novih oblik sreče. Podaja se v preobračanje iz vitalnega veselja v čutna uživanja, od čutnih užitkov k čustvenim, od čustvenih užitkov k razumski zadovoljitvi, od razumske zadovoljitve k samoobstoječi blaženosti duha, ki ni odvisna od nobenega predmeta ali okoliščin. V vseh teh vzgibih se hoče ponovno razodeti kot neskončna Radost. Tako končne zaznave Vedante razlagajo celoten potek in delo zavesti v svetu.
To troje: Sat, Čit in Ananda je Trojica, Sačidananda. Niso trije faktorji, ki dajejo eno vsoto, prav tako ni dvojica med njimi zgolj lastnost, niti nista neločljivi in nespremenljivi lastnosti tretjega. Nedvomno je, da vedno sobivajo. Kjer ni radosti, prikrite ali razvite, ne more biti bivanja, kjer ni zavedanja, zatopljenega samega vase ali razodetega, tam ne more biti bivanja. Sledite bivanju v skrajno in slepo inertnost, tam, v tisti noči sedi skrita zavest. Sledite zavesti v prepad osamelosti, tam sedi veselje, samoomamljeno preoblečeno v tisto bedo. Toda njihovo sobivanje je le zunanji znak njihove bistvene enotnosti. Ločeno ne obstajajo, zato ker se med seboj ne razlikujejo– vsi trije so ista stvar sama po sebi, ki jo vidimo različno; videna čutno, dotikaje se vlaken našega zavestnega življenja, je radost; gledano umsko, dotikajoč se vlaken žive zavesti, je dojemanje, gledano duhovno se dotika same srži tega življenja in zavestnega jaza, to je bivanje. Toda stvar sama po sebi je eno. Je Brahman. Pojdite za Trojico pa o tem ne boste mogli reči ničesar, razen: Tisto, anirdešjam, neopredeljivo, Tisto, kar presega vse besede in misli. Poskusite to spoznati in opredeliti, pa se boste vrnili k vesoljni in skrivnostni Trojici, Sačidanandi, bivanju, dojemanju in radosti. To je vse, kar lahko v temeljih spoznate o samem sebi. Tisto ste, kar Je, kar s tem, da biva, dojema svoje lastno bivanje, tisto, ki ima dojemajoč v svoji tišini bivanja ali v svoji igri dojemanja samoobstojno radost. To je vse, kar lahko v temelju vemo in nam je potrebno vedeti, saj ko smo enkrat zapopadli in sledili s spoznanjem, se našemu očesu v svojem skrivnem gibanju in namenu prične odvijati celotno življenje.
Kot kaže, tej vzvišeni Trojici Vedante, tej prodorni analizi resničnosti stvari, temu odkritju resničnega Boga v svetu nasprotuje to, kar v svetu vidimo. Tisto, kar najbolj zbuja našo pozornost in nam na vsakem koraku požene kri v glavo, je žalost in bolečina, ne pa radost. Tisto, kar vedno in povsod oblega naše oči, ni zavestnost, ampak inercija ali grob vzgib nezavedne Snovi. Bivanja ne moremo zanikati. Glas mogočnega Življenja v nas zavrača nihilistične sisteme in jih prepušča užitkom nekaterih radovednih in domiselnih metafizikov. Nič, niti v znanosti niti v izkustvu, ne podpira čiste metafizične ideje Ničnosti. Toda to nezanikljivo bivanje je pred nami prej kot nerazvozljiva zmeda ugodja in bolečine kot pa soznačje z radostjo. Na teh širnih poljih posejanih z besedami namesto vseprisotne zavesti najdemo vseprisotno ne-zavest, v kateri plameni zavesti plapolajo kot točkice in plameni ognja, ki se na velikanski grmadi porajajo iz posamrznih brun. Ne dajte se zapeljati, svari vedantinec. Videzom nikoli ne gre verjeti, dokler ne doženemo skrivnosti, ki so za njimi. Za nespremenljivo izkustvo očesa je sonce ognjen globus, ki potuje okrog svoje oboževane zemlje. Tako so si predstavljale cele generacije, ki bi se norčevale iz resnice. Videz trdnosti daje zbir plinov. Rožnata barva je briljantna zavedenost vida. Povprašajte zavest, da najde, kaj to je, in ali meni, da je, in nezavedno, da odkrije svoje skrivnosti. Povprašajte ne le budno stanje, ampak tudi stanji sanj in spanja. Na koncu dolgega, potrpežljivega in temeljitega poizkušanja boste ugotovili, da je bila zavest sanj zmedena, zmedena samo pri sprejemanju delov snovnega budnega uma, za njim pa je bilo stanje zavedanja celo popolnejše in bolj urejeno kot zavedanje v našem budnem življenju. Ugotovili boste, da je bila zavest negotovega spanja brez sanj negotova samo v prevladanih in zastalih delih istega snovnega budnega uma, medtem ko je bilo za njo najbolj vzvišeno in najpopolnejše stanje zavesti, ki se nahaja blizu praga Hiše Boga, v kateri pravzaprav bivamo. Tu smo namreč samo delavci ali nadzorniki na Njegovih vnanjih kmetijah. Velja, da sanjamo, kadar globoko spimo. Zavestni smo, ko zadremamo ali smo omamljeni, samo del naše zavesti, zunanji, ki je tu dejaven, se umakne. Ko zaslišite svoje nezavedno, ga zaslišite od vrha do tal. Ugotovili boste, do takrat boste namreč vstopili v notranja kraljestva in se naučili obvladovati nenavadne zkušnje, da je v drevesu in skali isto bitje, ista zavest, isto načelo Volje po življenju, radosti, v besedi, to je (v) vas samih. Nezavedno drevesa in skale je ista nezavednost, kot tista, ki zaseda vaše telo, kadar se um umakne od opazovanja svojega delovanja. Gre za spanje, za vsesplošno zamaknjenost Snovi. To pa pomeni zamaknjenje zavesti, ki se pozablja v lastnem simbolu ali obliki. V tej svoji zunanji lupini je zavest navidezno postala nekaj drugega, nekaj, za kar se zdi, da ne spominja na zavestno bitje, kot je plin, ki se utekočinja, navidezno nekaj drugega, kar še zdaleč ne spominja na plin. Resnica je skrita za videzom, vsrkana sama vase. V vsem je, brez izjeme: „Tisto, kar je zavestno v teh zavestnih in nezavestnih bivanjih, kar je budno pri tistih, ki spijo.“
ŠA, EDH84-TJ
