Gita, kot Bhagavadgiti navadno pravimo, je del Mahabharate (Velika zgodba o potomcih Bharate), ene izmed obeh (druga je Ramajana) obsežnih epskih pesnitev stare Indije.
Pravijo, da je Mahabharata dobila sedanjo obliko v obdobju nekje med petim in prvim 
stoletjem pr. n. š. Obsega 73.900 šlok (kitic), Gita pa je del njene šeste knjige. Sestavlja jo 700 šlok v sanskritu in je razdeljena na osemnajst poglavij. Da bomo razumeli dogajanje v Giti, si poglejmo njegovo ozadje. Spor doseže svoj vrhunec na širni ravnici Kurukšetra, severno od takratnega glavnega mesta Hastinapurja (sodobni Delhi), začel pa se je ob očetovi smrti, ko je kraljestvo njunega očeta, zradi slepote starejšega brata Dhritaraštra prešlo na mlajšega princa Panduja.
Ko je Pandu umrl, je njegovih pet sinov (Judhišthira, Bhima, Ardžuna, Nakula in Sahadeva) doraščalo na dvoru skupaj s svojimi bratranci, Kurujevci1. Oboji so bili vsestransko vzgojeni. V najstarejšem Dhritara- štrovem sinu Durjodhani, pa je tlela zavist, saj je nasledstvo prestola pripadalo bratrancu Judhišthiri, ker je bil najstarejši potomec družine. Durjodhana je bil zelo močan in pogumen, veren in delaven.
Toda bil je sebičen in zavisten, če je kdo storil kaj bolje kot on. Njegova zavist je zaradi tega postopoma prerasla v sovraštvo.
[button color=”” size=”” type=”round” target=”_blank” link=”https://duhovnost.eu/wp-content/uploads/2015/12/Bhagavadgita.pdf”]KLIKNI IN PRENESI[/button]
