Vprašanju ob rob Kaj je prerajanje? Šri Aurobindo se tega vrašanja dotakne takoj na začetku in pove, kaj z njim misli ter zakaj tudi sam uporablja ta izraz. Za Slovence je pomembno, da si njegov pomen v tej knjigi dobro zapomnimo, saj se v našem jeziku ta beseda večkrat uporablja pomensko drugače.
Vzemimo za merilo slovenskosti in pomena Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Ta navaja za ‘prerajanje’ in ‘prerajati’ naslednje razlage: duhovno prerajanje; neprestano prerajanje te dejavnosti (kot glagolnik) in delati, “povzročati, da postaja kaj bistveno boljše, bolj sposobno za življenje: te ideje prerajajo društvo; pomlad preraja zemljo; dežela se preraja (kot glagol) in: vse prerajajoča ljubezen; ni se mogel nagledati prerajajoče se narave.” Če naj ‘prerajanju’ pridenemo ‘duhovno’, moramo razvozlati, kaj pomeni duhoven, saj pridevnik napoveduje pojmovno podvrsto glagolnika. Šri Aurobindo je besedo razložil takole: „ … duhovnost ni visoka razumskost, ni idealizem niti etično nagibanje uma ali moralna čistost in vzdržnost, prav tako ne religioznost ali vneta in vzvišena čustvena gorečnost kot tudi ne sestav vseh teh odličnosti.
Umsko prepričanje, kredo ali vera, čustveno teženje, uravnavanje vedenja skladno z religioznimi ali etičnimi obrazci ne štejejo kot duhovni dosežki in izkušnje. Te stvari so za um in življenje zelo pomembne. Pomembne so mu za razvoj kot pripravljalni vzgibi, ki naravo disciplinirajo,prečistijo in jo primerno oblikujejo, vendar še vedno štejejo v umski razvoj – začetkov duhovnega uresničenja, doživljanja, sprememb tam še ni.
Duhovnost je v bistvu prebujanje notranje resničnosti našega bitja duhu, biti, duši, ki je nekaj drugega, kot so naš um, življenje in telo, notranje teženje po spoznanju, občutenju, postajanju, da bi stopili v stik z višjo Resničnostjo, ki je onkraj in prežema vesolje ter stanuje tudi v našem bitju. Je težnja, da bi bili s to Resničnostjo v stiku in združeni z njo, hkrati pa preusmeritev, spreobrnitev, preobrazba našega celotnega bitja kot posledica teženja: stik, združitev, rast ali prebujenje v novo bitje, novo bit, novo naravo.*“ Prav tako „neprestano prerajanje“ ne pove ničesar, če ni znan predmet prerajanja. Ta predmet mora biti neka stalnica, ki izgine s polja pojavnosti in se v njem – vsaj še enkrat – znova pojavi (rodi). Ta stalnica, entiteta, ki se preraja mora imeti lastnosti živega bitja, oziroma biti živo bitje. Zato naj bi se mrtva narava, v katero štejemo vse kar je „nižje“ nižje od rastlinskega sveta, ne prerajala. Tako po sedanjem zahodnem pojmovanju življenja. V stari vzhodni filozofiji, pa tudi v Šri Aurobindovi, s prerajanjem ne pojmujejo le povzročanja, da „postaja kaj bistveno boljše, bolj sposobno za življenje …“, ker v njej za merilo boljšega ali sposobnejšega postavlja v življenje. Šri Aurobindo, ki gleda na svet z vidika duhovne evolucije, pa pravi, da vsaka pojavnost vsebuje klico naslednje. Tako Snov že vsebuje klico Življenja, Življenje klico Uma itd. Če ne, kako lahko Snov oživi, se v življenju pojavijo zametki Uma …?
Prevod in opombe pripravil: Valentin Jež, Fotografije na platnici: Marko Čadež (pomlad, jesen, zima), Marko Gubenšek (poletje)
