Jesensko veselje!
Menim, da pri tem odločanju ni posebnega tveganja: grozdje je sadje, ki nam najbolj razveseljuje jesen. V mislih imam grozdje, ne fermentirana pijača iz njega. To je že druga zgodba.
Vsestranski prvak
Druga zgodba je tudi huda konkurenca grozdju, namreč smokve, ki so drug najbolj vesel in neznansko okusen plod sladke jeseni. Toda grozdje v primerjavi s smokvami prednjači s pestrostjo barv, okusov in arom. Za zaokrožen občutek poznega poletja in zgodnje jeseni se seveda sladkamo z obema vrstama sadja, toda grozdje je vseeno prvak. V vsem. Po učinku na telo. Po omenjeni raznovrstnosti. Po zdravilnosti. Po čistilnosti. Po tem, da ustvarja neznanski ték. In po tem, da odpira vrata v nov svet. Sami jih moramo samo nekoliko pridržati, da se prehitro ne zaprejo, in to je vsa umetnost. Skratka, jesen z grozdjem v ospredju prehranskega načrta je imenitna priložnost za počitek, odmik in prenovo telesa ter čas, da zajamemo sapo. Z veliko grozdja na vsakdanjem jedilniku in, če je potrebno, tudi s kuro z grozdjem.
Najdejavnejše a najbolj škropljeno
Grozdje je v našem telesu ena od najdejavnejših vrst sadja in hrane nasploh. Vendar tudi ena od najbolj škropljenih. Zato je poreklo grozdja še kako pomembno. Samorodne sorte, kot so na primer šmarnica, jurka in izabela, so odporne in ne potrebujejo prav nobenega škropiva, namizne in vinske sorte pa gredo običajno skozi intenziven “škropilni program”. Toda obstajajo tudi vinogradniki, ki grozdje pridelujejo po ekološki poti. Takšno grozdje je še vedno škropljeno, vendar zgolj z apneno brozgo in modro galico, ki sta manj strupeni od organskih preparatov.
Temnejše bolj zdravo
Prehransko najučinkovitejše so rdeče, torej temno vijolične sorte grozdja s čim temneje obarvano lupino. V njih je največ flavonoidov, ki grozdju podelijo antioksidacijsko in zdravju koristno slavo. To so zlasti refošk, merlot, barbera, modra frankinja ter seveda jurka in izabela. Vinske sorte torej in kleni samorodnici. Namizno grozdje je resda prijetne arome in zelo sladko, vendar z izjemo temnega muškata prehransko manj močno, poleg tega pa ga med pridelavo intenzivno škropijo.
Če menimo, da je grozdje hitra hrana, ki jo snemo kar tako, se v tem skriva največji kavelj. Največ koristnih sestavin je v tistem, kar običajno izpljunemo ali pogoltnemo, ne da bi zgrizli: v lupini. Šele ko temeljito zgrizemo lupine refoškovih jagod, poleg obilice grozdnega sladkorja ter izbranih vitaminov in rudnin dobimo bogat antioksidacijski paket flavonoidov. To je prehransko nekoliko težje opravilo, ker zahteva pozorno žvečenje, ki nam po začetni sladkosti pokaže še druge okusa zrelega grozdja: lupina je predvsem kisla in trpka. Zato se lahko pogodimo tako, da del lupin grozdnega obroka temeljito zgrizemo, del pa jih pojemo ali ne, kot nam je ljubše.
Grozdna kura
Grozdje vsebuje obilje sladkorjev – predvsem sadnega in, kaj drugega, grozdnega – ne kaj prida pomanjkljivo obilje vitaminov in za sadje razveseljivo zbirko rudnin. Predvsem pa izstopajo antioksidacijske sestavine, ki se s skupnim imenom predstavljajo kot flavonoidi: antocianska barvila, kvercetin, elagična kislina in drugi.
Grozdna kura pomeni, da je nekaj časa na jedilniku samo grozdje. Da pa se ne sprevrže v lastno nasprotje – kajti tudi grozdja se lahko preobjemo – popazimo le na to, da sledimo občutku in jo ob pravem času dopolnimo še z drugo, karseda naravno hrano.
Sicer pa takole: nedoločeno dolgo jemo grozdje in pijemo grozdni sok. Ta nedoločenost je glede na stanje našega telesa in presnove različno dolga: dan ali dva, nekaj dni, teden, dva ali tri. Telo se oglasi samo, pove, kdaj ima dovolj, in nas še pravi čas opozori, naj ne pretiravamo ne s količinami grozdja ne z raztegovanjem kure. Znak za to je, da smo kljub povečanim količinam grozdja kar naprej lačni in nas samo grozdje prehransko ne zadovolji več. Kajti namen grozdne kure je v tem, da si prebavila malce oddahnejo, organi spočijejo, glava zbistri, ne pa da se gremo junake in vztrajamo dlje, kot je treba. To je potem že grozna kura, v kateri kljub obilju sončnih grozdnih jagod trpimo, namesto da bi v njej uživali.
Najbrž je najbolj stvarno, da grozdno kuro opravimo konec tedna, kajti za njeno kakovostno izvedbo sta potrebna še neomejena količina časa in dovolj gibanja. Zelo koristno je, če je v bližini kak vinograd ali vsaj nekaj trt, po možnosti različnih sort. V nasprotnem primeru stopimo na tržnico in različne sorte kupimo, na primer malvazijo, rebulo, kraljevino, modro frankinjo, izabelo, jurko …
Dan začnemo tako, da gremo po jutranjem čaju ali vodi na sprehod. Če pričakujemo, da bo daljši od načrtovanega, grozdje vzamemo kar s sabo, razen če pot ne drži mimo vinograda. Zajtrk v naravi doda grozdni kuri nove razsežnosti. Skratka, ko postanemo lačni, se najemo – vendar ne preobjemo – grozdja in potem je najlepše, če ostanemo nekje zunaj, na soncu, v gozdu, na grebenu; v gibanju. Ko se oglasi sredodnevna lakota, je spet dobro, da je pri roki nekaj grozdov. Za spremembo drugih sort, kot so bile tiste zjutraj. In pozneje, enkrat proti večeru, bo lakota verjetno še večja. Morda tudi ne, to je pač odvisno od samo nam lastnega ustroja. Kljub količini vode v grozdju med obroki tudi pijmo. Za razširjenje razpoloženja je najboljši zeleni čaj, sicer pridejo prav zeliščni poparki; zelo okusen je komarčkov.
Naslednji in nato še naslednji dan postopek ponovimo ter opazujemo spremembe počutja, razpoloženja, ravni telesne energije, téka in lakote. Če se nam popoldne ali že sredi dneva neznansko prileže kaj slanega, si privoščimo kaj lahkega in malce slanega; na primer v sopari kuhano zelenjavo ali skledo solate. Na gibanje pa le ne pozabimo. Po dveh, treh dneh takšnega prehranjevalnega vzorca smo že nekoliko prenovljeni in če čutimo, da bi z grozdno prehrano lahko nadaljevali, kar nadaljujmo. Še kak dan bo šlo brez večjih težav, daljši grozdni podvigi pa pridejo v poštev le, če smo globoko v sebi odločeni za korenito spremembo, a še ne vemo, da si jo upamo izpeljati. Grozdna kura pri tem pomaga, vsemogočna pa seveda ni. Poleg tega jo kljub letečemu začetnemu počutju ni pametno na silo nadaljevati še potem, ko se oglasi lakota po čem drugem. Kljub bogati založenosti grozdja s hranili je grozdna kura, tako kot vsaka druga, enostranska hrana – pa naj bo še tako zdrava – na dolgi rok pomanjkljiva.
Grozdje je za in proti…
… za dobro prebavo, čiste sečne poti, zmogljivo srce in zdravo ožilje; proti odvečni telesni maščobi, previsoki vsebnosti holesterola in trigliceridov v krvi, rakavemu razraščanju tkiva, vnetjem in okužbam ter splošni umski in fizični preobremenjenosti telesa. Ali povedano drugače, spada med z antioksidanti najbolj založene vrste hrane, ki nam pomaga prebroditi oksidacijske strese vseh vrst. Zato ga v sezoni vključimo v vsakodnevni jedilnik in ga jemo tudi kot samostojni obrok. Odlično je za zajtrk, saj nam odpre in razširi dan. Grozd ali dva pojemo tudi med obroki, za malico. Privoščimo si krajšo in po potrebi tudi daljšo grozdno kuro. In še opozorilo: ko izpelje telesno čistko, grozdje odpre neznanski ték.
Avtor: Dario Cortese
www.viva.si
