Perfekcioniste najdemo povsod. Na delovnem mestu, pri ukvarjanju s hobiji, izdelovanju različnih izdelkov, inovacij, pa tudi na starševskem področju. Predvsem nekatere mame so (jaz osebno ne, se ravnam bolj po občutku in intuiciji) obsedene s tem, da bo za otroka vse perfektno inohinsploh. In se ne zavedajo, da s tem steklenim zvončkom, pod katerega stlačijo dete, mu delajo medvedjo uslugo.
Otroci so zelo trpežna bitja
Trpežni v smislu, da se ne bodo kar takoj prehladili, če bo zapihal rahel veterček, da ne bodo dobili milijon različnih bolezni, če se pet minut igrajo v peskovniku še z drugimi otroci in da ne bo nič narobe, če se kdaj spotaknejo in opraskajo. To je del odraščanja, ki ponuja možnosti za debelitev naše življenjske kože. Ker kakršne možnosti razvoja bomo dobili v otroštvu, tako se bomo ravnali večji del našega odraslega odločanja. Zato je zelo pomembno, kakšen pristop uberemo že pri otroku.
Mame so napadene z vseh strani v smislu, kako naj menjajo plenice, kakšne kašice naj kuhajo, koliko gramov katerih bioeko zdravih sestavin naj otroci užijejo na vsake tri ure, kakšne pralne praške morajo imeti, da bo otrok odrastel v fajn osebo itd. In ko tako obsedene vsako minuto namenijo malemu bitjecu, ki sicer ni tako zelo zahtevno, pozabijo na sebe. Mama kot ženska, kot žena, kot partnerka, kot ljubica možu in partnerju, kot prijateljica ne obstaja več. Izginila je z zemljevida lastnega življenja in se spremenila v z čistočo in perfektnostjo obsedeno mamico, ki ima zelo močno slabo vest in občutek krivde, če ni vse točno tako, kot je opisano na primer v nekem ameriškem priročniku na strani 69.
No, jaz bom pa sedaj bolj direktna in tudi kot mama, sedaj sicer že najstnice, lahko dokažem tudi s svojim primerom, da lahko poprej majhen otroček odraste v zdravo in pametno osebo. Pa četudi se je hči igrala po cele dneve v peskovnikih, spala s pitbulom, ki jo je seveda na sprehodih tudi čuval ter jo občasno polizal, če jo je le dosegel (pa je celo še vedno živ ta moj otrok!), se prekucnila s tobogana, si odrgnila kolena, se podila po dvorišču z nekaj let starejšimi fanti, ji je šmrkel iz noska visel celo drugo leto vrtca… pa je vseeno sedaj živahna, zdrava, zvedava in bistra odraščajoča ženska.
Ker nisem manično obsedena s čistočo, pucanjem in drgnjenjem stanovanja, sem rajši čas, ki ga verjetno perfekcionistične mamice namenijo loščenju stekleničk in tal, da bodo brezbakterijska, posvečala temu, da sva bile z mojo mlado damico na zraku, se igrale in podile po igrišču in metale žogo na koš ali pa skakale ristanc.
Mamice drage, prosim pomislite, da vaši sedaj majhni in na videz zelo občutljivi otročki sčasoma odrastejo. Ko se posvečate perfekciji (ki je tako ali tako ni in je zgolj fikcija, ki jo preko medijev ponujajo razni strokovni »guruji«), pozabljate na to, da imate nekje na družinski sliki tudi moža, partnerja. Ki vas tudi potrebuje. In čaka, da pride na vrsto, ko oddelate vse perfektne materinske dolžnosti. In ki dostikrat tega ne dočaka. Ker vam je bolj udobno iti v spalnico z otrokom kot z možem. Bi svetovala, da tega ne počnete. Da se pogovorite in skomunicirate s svojim dragim in z očetom vašega otroka, da le-ta ni cel svet in da si vzameta čas ter se kot moški in ženska posvetita eden drugemu. Da negujeta partnerski odnos. Ko dojameta, da sta kljub majhni štručki oba še vedno tudi partnerja, se bosta potrudila in kljub vsem dnevnim obveznostim našla čas zgolj in samo za vaju. Seveda vem, da tudi vaši moški zelo pomagajo pri dnevnih gospodinjskih opravilih in pri skrbi za otroka, torej sta kot starša oba polno angažirana. Ampak očetje običajno znajo bolj sproščeno igrati svojo novo starševsko vlogo. Zato je danes moj razmislek namenjen mamicam.
Z dobro in premišljeno organizacijo, brez teženj po perfekciji bosta ostala ljubeča partnerja, ki sta tudi starša. Ko otroci čez dvajset in več let odidejo iz gnezda, bosta še vedno najbolj pomembna eden drugemu. Malce dolgoročnega razmišljanja ne bo škodovalo.
