Odpuščanje pogosto zamenjujemo z odobravanjem. Če odpustim nekomu, potem priznam, da je ravnal prav. Tega pa seveda ne želim narediti, zato mi dvigne pritisk že samo misel na to, da bi nekomu odpustila. Resnično žalostno pa je, da z gojenjem zamere najbolj škodujemo prav sebi.
Odpuščanje tudi ne pomeni, da na neprijetno izkušnjo z določeno osebo pozabim, jo potlačim in si ne dovolim čutiti bolečine in čustev, ki jo spremljajo. Potlačena čustva bodo prej ali slej prišla na plano, poleg tega je za polno življenje pomembno, da si dovolimo občutiti celo paleto čustev. Prav tako odpuščanje ne pomeni, da moram z osebo, ki ji odpustim, ostati prijateljica ali imeti z njo kakršen koli stik. Namen odpuščanja tudi ni v tem, da drugemu dokažemo, da smo boljši od njega, češ, jaz sem ti odpustila, poglej, kako sem velikodušna in duhovno razvita. To ni pravo odpuščanje, temveč odpuščanje, ki izhaja iz ega.
“Bog ni rekel, da bo lahko, rekel je, da se splača.” Neznani avtor
In Bog je imel prav. Odpuščanje je lahko dolgotrajen proces, ki se začne s tem, da si dovolimo občutiti bolečino, da si dovolimo biti jezni, žalostni, razočarani. V tem stanju težko ločujemo osebo kot bitje od njenega dejanja. Čustva so usmerjena v osebo, ki je objekt naše prizadetosti. Dovolimo si jih, saj so del procesa zdravljenja. Sčasoma se skušajmo vživeti v drugega in raziskovati možnosti, ki so pripeljale nekoga do tega, da je storil, kar je.
Sočutje in razumevanje drugega in njegovega vedenja je
pomemben korak na poti k odpuščanju.
To, da vedenje nekoga skušam razumeti, nikakor ne pomeni, da ga odobravam. Pomeni pa, da se postopno začnem zavedati, da v vsakem trenutku ravnam tako, kot najbolje znam in zmorem. Tudi vi se morda zavedate, da z gojenjem zamere do drugega pogosto občutite neprijetna čustva in nezadovoljstvo, nekaj, česar si zavestno ne bi izbral nihče pri zdravi pameti, a to še ne pomeni, da boste v tem trenutku zmogli razumeti vedenje drugega. Dovolite si vzeti čas.
Morda si lahko pomagate z tehniko Ho’oponopono, avtor katere je psihiater dr. Ihaleakala Hew Len. Tehniko sestavlja izgovarjanje preprostih 4 povedi »rada te imam«, »hvala«, »žal mi je«, »prosim, oprosti mi«, ki jih izgovarjamo Življenju (Bogu, Božanstvu, Univerzumu, imenujte ga kakor želite). Moja izkušnja je, da z izgovarjanjem besed ponovno pridobivam prijetne občutke, tudi kadar jih izgovarjam sebi ali ob misli na osebo, ki ji želim odpustiti. Besede lahko izgovarjate na glas ali le v mislih. Lahko jih izgovarjate pred ogledalom ali medtem ko čakate zeleno luč na semaforju. Izgovarjajte pa jih z občutkom in ne iz navade.
Oprah pravi, da smo nekomu odpustili takrat, ko mu lahko rečemo: »Hvala za izkušnjo, ki si mi jo podaril.« Ne vem, ali je mislila, da to povemo osebno nekomu v obraz ali da izgovorimo le v mislih. Pa tudi ni pomembno. Če verjamemo, da so besede energija, potem je oboje dobro.
Odpuščanje po mojem mnenju pomeni tudi, da sprejmemo izkušnjo, ki je bila del našega življenja. Proces odpuščanja bo potemtakem precej lažji, kadar zaupamo, kot piše dr. Wayne W. Dyer v knjigi Resnično čarodejstvo, da »je v vesolju popoln red«, ki ga mi »kot del človeštva lahko razumemo« in se odločimo, da se z njim uglasimo.
“Odpuščanje je darilo, ki ga podarite sebi.” Anthony Robbins
Želim vam, da si dovolite podariti darilo odpuščanja in si povrnete notranji mir, ki si ga zaslužite.
Vse dobro.
Petra
Iz knjige Notranji mir in kako ga doseči
