Definicija ignorance po SSKJ je »ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za nekoga«. Torej, ko nekoga ignoriramo, se delamo, kot da ga ni.
Kar je zelo pogosto v partnerstvu kajne?
No, pa tudi nekateri nezreli starši mislijo, da dobro vzgajajo svoje otroke, ko jih ignorirajo ob nečem, kar staršem ni po volji. Mimogrede, takšni vzgojni prijemi so seveda izjemno uničevalni za zdrav in kvaliteten odnos med staršem in otrokom, zaupanje otroka do starša se zlagoma uničuje in potem se ostareli starši sprašujejo, kje za vraga je šlo narobe, ko jih odrasli otroci nič kaj dosti ne spoštujejo.
Da se povrnem na ignoranco kot eno od orodij, s katerimi se kaznuje ali se maščuje ljubi osebi.
Raziskovalci, ki so se ukvarjali z vedenjem primatov, v našem primeru goril, so ugotovili, da je največja kazen za posameznega člana goriljega tropa ignoranca, torej je sankcija za nedovoljeno vedenje tako rekoč njegova likvidacija. Ker primati preživijo le v tropu, v okviru katerega negujejo eden drugega in skrbijo za podmladek, je vsako kršenje takšnih zakonitosti s strani alfa samca krdela (poglavarja) obsojeno na ignoranco. Ker tako izgnani posamezniki ne zmorejo preživeti sami, se jih preko ignorance obsodi na smrt.
Kako pa je to pri nas, razvitih bitjih, ki vse želimo nadzorovati, imeti pod kontrolo, vse si hočemo razložiti z umom in le malo živimo v skladu z notranjimi potrebami, željami in pričakovanji?
Ko ignoriramo partnerja, mu s tem pokažemo, da nam ni mar za njegovo plat zgodbe, ki je pripeljala do nesporazumov in prepirov, ker vztrajamo zgolj na lastni plati skupne zgodbe. Z molkom in igranjem, da ga ne opazimo in z njim ne komuniciramo, se mu želimo maščevati za nekaj, za kar čutimo, da nas je prizadelo. Včasih tudi ne zmoremo iti v razčiščevanje spora in se odločimo za ignoranco.
Ali s tem kaj rešimo?
Kot pogosto poudarjam, je temelj zdravih odnosov kvalitetna, dvosmerna in aktivna komunikacija. Le z njeno pomočjo lahko razrešimo različna gledišča na isti problem, vodi nas k rešitvam in s tem izkazujemo partnerju, da nam je mar za njegovo stališče, ki je seveda običajno drugačno kot naše.
Navsezadnje, če se ne moreta zediniti o nekem nesporazumu, kako ga rešiti, se za tisti dan zmenita, da se danes pač ne moreta dogovoriti in da bosta o tem govorila in zadevo reševala naslednji dan. Kje pa piše, da se moramo o vsem vedno strinjati?
No, pomembno pri tem je zavedanje obeh vpletenih, da se zadevo mora razčistiti slej kot prej in da se je ne sme pomesti pod preprogo. Tole pometanje, se mi zdi, je nacionalni šport pri nas. Kolikokrat slišim moje drage stranke, ko začnejo svojo pripoved s tem, da se nikoli kvalitetno ne pogovarjata in da eden od njiju vedno najde izgovor, zakaj se o perečem problemu ne bi sedaj pogovarjal. In tako ostane vedno več vzrokov za nesporazume nerešenih, ker so »pospravljeni« v omare. V njih se sčasoma spremenijo v okostnjake, ki začnejo iz teh omar padati ven, ko se par začne res globalno razhajati. Škoda, mar ne?
Z ignoriranjem nikoli nič ne rešimo.
Ker to pač ni komunikacija in ne vsebuje časa, ki bi ga par namenil eden drugemu v smislu, da želita doumeti, kaj se splete v sočloveku s katerim delimo svoje življenje, v dobrem in slabem.
S potiskanjem partnerja v osamo, povzročamo pasivno agresivno odzivanje le-tega, saj nemoč, ko nisi slišan in se ti ne prisluhne sčasoma povzroča jezo.
In s tem kompletom težkih emocij ne moremo pričakovati, da bomo živeli v skladnem in zdravem odnosu.
Zato, dragi moji bralci in bralke, pogovarjajte se, ljubite sebe in eden drugega, izkazujte si pozornost in zaupanje.
