Hipnozo so poznali že Sumerci

OGLAS

Hipnozo in njeno uporabo so poznali že Sumerci, najstarejše poznano ljudstvo na našem planetu in to že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. V znameniti svečeniški šoli v Erehu še sedaj hranijo prastar rokopis, ki vsebuje neovrgljive dokaze o tem, da so svečeniki – zdravniki v tistih časih zdravili bolnike v snu. V Manuovem zakoniku, najstarejšem v sanskrtu napisanem delu v Indiji, je opisan budni sen.

V na tisoče let starem dokumentu v Egiptu, Ebersovem papirusu, so opisane metode za hipnozo, ki se od današnjih nič ne razlikujejo. V nekem zapisu lahko preberemo: “…položi svoje dlani na njegove, da utišaš bolečino in reci mu, da se bo bolečina izgubila…”
Prav tako so imeli tudi stari Grki svoje hrame, kjer so svečeniki zdravili ljudi s pomočjo hipnoze. Običaj v teh hramih je bil, da so se ljudje pred vstopom v tempelj postili in se poskusili čimbolj prečistiti, ter se s tem čimbolj pripraviti na sugestije, katere so jim dajali svečeniki. Svečeniki so v templjih s pomočjo sugestij aktivirali človekove notranje moči, ki so privedle do ozdravitve. Tudi krščanski redovniki in menihi so tako ozdravljali bolnike. To znanje je utonilo v pozabo z nastopom inkvizicije, ker je bila nevarnost, da bodo vsakogar, ki je obvladal to znanje, zažgali na grmadi.

V novejši zgodovini se je hipnoza začela z našim sosedom Avstrijcem doktorjem Franzom Mesmerjem (1734-1815). Po njem se ta metoda imenuje mesmerizem. Mesmer je bil inteligenten in radoveden človek, ki je bil v vsakem trenutku pripravljen preizkusiti kaj novega. Tako je nekega večera na poti iz gledališča naletel na uličnega cirkusanta, ki je počel nenavadno stvar, ki je Mesmerja takoj pritegnila. Človek je z magneti mahal pred obrazi ljudi in ti so zapadli v neke vrste trans.

OGLAS

Mesmer je od uličnega izvajalca pobral vse informacije in že čez nekaj časa je zadevo ponovil pri sebi doma s to razliko, da ja ljudem omenil možnost ozdravitve. To se je tudi zgodilo. Med samim procesom, ki ga je izvajal Mesmer so se dogajale številne ozdravitve in izboljšanja zdravja. Ljudje so se kar zgrinjali v njegovo ordinacijo, tako, da je moral vso zadevo preseliti na dvorišče, kjer je izvajal skupinske terapije in za tisti čas veličastno mahal z magneti in ljudje so padali v trans in dogajale so se številne ozdravitve. Ker pa so številni drugi zdravniki ostali brez dela, so se pritožili Mesmerju, vendar se le ta ni odzval. Ker ni bilo nobenega odziva z njegove strani, so sklicali posebno komisijo, ki naj bi celo zadevo preučila. Seveda je komisija ugotovila, da Mesmer »krši« veliko zakonov, ter mu prepovedala prakso. Mesmer je tako klavrno končal kot revež na podeželju. Nekateri njegovi sodobniki kot npr. Benjamin Franklin so že takrat ugotovili, da ti transi, ki jih je izvajal Mesmer nimajo nobene veze z magneti, ampak, da gre za to, da ljudje zaradi pričakovanja delovanja sugestij padajo v trans.

Naslednja oseba, ki je pomembna v zgodovini hipnoze je bil James Braid, ki je Mesmerja na skrivaj preučeval. Bal se je namreč, da bi končal podobno klavrno kot on. Opazoval je ljudi v tako imenovanem transu in prišel je do zaključka, da gre za neko vrsto spanja in začel uporabljati besedo Hypnos po grškem bogu spanja, kasneje se je razvila izpeljanka Hypnosis oziroma Hipnoza po slovensko. Kasneje je Braid ugotovil, da ne gre za nobeno spanje, namreč ljudje, ki so prihajali iz hipnotičnega stanja so mu povedali, da so se popolnoma zavedali svoje okolice in slišali so vse, kar se okoli njih dogaja. Braid je kasneje hotel svojo napako popraviti in vso zadevo preimenovati v »monoidealizem«. No na žalost se je beseda hipnoza med ljudmi že popolnoma »udomačila«. Kasneje je uveljavil svoje novo ime »monoidealizem«, ki je bolje opisovalo stanje, ki so ga ljudje dosegali v tem stanju. V tem stanju so ljudje pripravljeni slediti samo eni ideji dalj časa, kar je v zavestnem stanju težje, vsaj za večini ljudi nemogoče. Večina današnjih hipnoterapevtov se strinja z idejo, da je hipnoza samo izredno močna koncentracija.

Tu bi omenil še James Esdaila, kateri je prinesel veliko novega v svet hipnoze. Bil je glavni kirurg v zaporu v Kalkuti (Indija), v drugi polovici 19.stoletja. Velja si predstavljati, kakšne so bile takrat razmere v tamkajšnjih zaporih, katastrofalna higiena in življenjski pogoji. In vendar je takrat Esdail izvedel v takratnih slabih pogojih preko 1000 kirurških operacij, z izredno majhno stopnjo umrljivosti. Za anestezijo je takrat uporabljal izključno hipnozo. Ker je bil zelo urejen in študiozen človek je vse operacije dokumentiral in vodil evidence o opravljenem delu. Nekega dne pa se je odločil, da bo svoja dognanja predstavil Angleški kraljevi zdravniški zbornici. V tistem času so operacije opravljali še brez kakršnikolih anestetikov, torej kar na »živo«. Kot se ponavadi zgodi ljudem, ki so v svojih odkritjih pred časom, ga je zbornica enoglasno zavrnila. Njen razlog je bil sledeči – Bog nam je dal bolečino, zato je ne smemo odstranjevati in s tem nasprotovati božji volji. No čez eno leto so iznašli eter in ga začeli uporabljati v kirurgiji.

V 1. svetovni vojni je na frontah kronično primanjkovalo etra. Na srečo so bili v prvih bojnih vrstah tudi posamezni ljudje, ki so poznali hipnozo in jo začeli uporabljati za anesteziranje. Takrat je prešlo znanje o hipnozi z angleških na ameriške kolege. In ravno Američani so kasneje največ razvijali samo hipnozo v terapevtske namene in še dandanes so v marsičem pred Evropo. Tu pride do veljave znano dejstvo, da znajo Američani znanje takoj »preliti« v praktično uporabo, Evropejci pa o tem znamo veliko bolje teoretizirati in smo obremenjeni s tem, da moramo zmeraj najti neko logično razumljivo pojasnilo za vsako stvar. Imena kot so Dave Elman, Milton Erickson, Gerald Kein bodo vedno z zlatimi črkami zapisana v zgodovino hipnoze in hipnoterapije.

Tu bi omenil še Stephena Wolinskega, ki je učinkovito nadgradil delo Miltona Ericksona in s svojim svežim in inovativnim pristopom popeljal samo terapevtsko delo in razumevanje samega terapevtskega “transa” na višji nivo. Seveda ne gre pozabiti še mnogo ostalih ljudi, ki so prispevali pomembna znanja na področju hipnoze in hipnoterapije. Leta 1958 sta bila medicinska hipnoza in hipnoterapija v ZDA sprejeti za uradno metodo zdravljenja. Učenje hipnoze je postala možnost in cilj posameznika, ki si želi razširiti obzorja svoje osebne rasti in kot samopomoč.

Eden najbolj znanih izvajalcev hipnoze je bil tudi Sigmund Freud (1856-1939), arheolog duše, veliki mislec in začetnih psihoanalize, je prve zametke svoje teorije o nezavednem odkril ravno s pomočjo hipnoze. Ker so bile v tistem času indukcije (postopek, ki človeka pripelje v hipnotično stanje) zelo dolge, se Freud ni mogel premakniti še globlje v svojem ustvarjalnem procesu. Kljub svoji bolezni, ki ga je spremljala, je čutil, da je s pomočjo hipnoze mogoče priti še dlje v svojem raziskovanju.

Zanimiva je tudi njegova izjava, ki jo je dal malo pred svojo smrtjo. Rekel je takole: “Če bi v svoji preteklosti vedel o hipnozi toliko kot vem danes, bi se bolj posvetil hipnozi in manj psihoanalizi.”

Kakor vidimo je bila uporaba hipnoze prisotna skozi celo našo zgodovino na takšen ali drugačen način, pač odvisno od zgodovinskih, geografskih, religioznih in ostalih dejavnikov, ki so jo spremljali v njeni vsakdanji uporabi. In ko enkrat spoznamo hipnozo, takšno kot resnično je, vidimo, da so vsi nepotrebni strahovi odveč. V hipnozi boste sprejeli ali počeli samo tisto kar Vam odgovarja.

Hipnoza je čudovita metoda, ki je obstajala skozi celo zgodovino in bo še naprej.

Tukaj velja stari dobri izrek – gram prakse je vreden več kot tona teorije, tudi, če je le ta popolna.