»Danes smo imeli zaključek plavanja,« mi hiti pripovedovati nečak, ko ga neke srede poberem v vrtcu. »Sem dobil zlato medaljo. Vsi smo jih dobili, ne tako kot na pravem plavanju, kjer smo eni dobili zlato, eni srebrno in eni bronasto,« nadaljuje.
In me spomni na posnetek govora, ki sem ga pred kratkim poslušala, kjer gost v oddaji pripoveduje prav o tem ali to, da vsi otroci dobijo zlato medaljo oz. enako priznanje za otroke res prava motivacija ali pa morda to na njih deluje nekoliko demotivacijsko. Pa se odločim, da odgovor o tem, kaj je otroku bolj všeč, dobim kar iz prve roke. »Ti je bolj všeč to, da ste vsi dobili zlate medalje ali to, da ste eni dobili zlate, eni srebrne, eni pa bronaste?« ga vprašam. »To drugo,« mi odgovori. »Kako pa to?« ga vprašam. »Tako je bolj zanimivo, ker ne veš, kakšne barve bo medalja, ki jo boš dobil,« se glasi njegov odgovor.
Tako o zlatih medaljah za vse razmišlja petletnik. A naj se vrnem nazaj na zgoraj omenjeni posnetek. Gost, katerega ime sem žal pozabila, govori o tem, kako s tem načinom podeljevanja nagrad otroke pravzaprav ne pripravljamo na realen svet v katerega bodo prej ali slej primorani vstopiti. V svet, v katerem včasih kljub maksimalnemu trudu ne dobiš nagrade, v svet, ki deluje po principu zmagovalcev in poražencev in v katerem je “biti boljši od drugih ne glede na ceno” pogosta motivacija posameznikov. Kar pravzaprav ne preseneča, saj je že Darwin ugotavljal, da preživijo le najmočnejši; izjava, ki v svojem bistvu zajema tudi tekmovanje in nikakor ne zlatih medalj za vse.
Kaj pa če motivacija za naše delovanje leži kje drugje?
Sama, ki se bolj ukvarjam s tem, kako takšni ali drugačni dogodki vplivajo na naše razmišljanje, na kreiranje naših zaznav o sebi, drugih in svetu in posledično določajo način našega življenja, sem se spraševala česa otroke pravzaprav učimo – da se trudijo zaradi sebe ali zaradi nekega zunanjega dejavnika. Zdi se mi, da obstaja neko splošno prepričanje, da delamo stvari za druge in ne zase. Učimo se za starše in/ali učitelje, v službah delamo za šefe, kuhamo za otroke, odpovedujemo se temu in onemu za partnerja, tekmujemo zato, da bi prejeli priznanje drugih, delamo stvari, ki jih družba določa kot normalne, zato, da bi nas okolica dojemala, kot normalne ljudi, itd.
In potem se pogosto sprašujemo kje sem v tej celotni zgodbi jaz? Kaj pa to kar hočem jaz? Ali to ni pomembno? In ne spregledamo, da pravzaprav vse kar počnemo, počnemo zase. Vedno delamo zase; delamo tisto, kar nam omogoča, da ohranjamo dobro predstavo o sebi in tisto, kar nam omogoča zadovoljitev naših potreb.
Če si želim pohvale, bom naredila vse kar je v moji moči, da to pohvalo dobim, tudi če to pomeni, da se bom učila celo popoldne. A učila se bom, ker sem jaz tista, ki si te pohvale želim. Če osebe, ki hodijo v službo dojemam kot odgovorne in si kot tako želim dojemati tudi sebe, bom hodila v službo in tam delala. Ne zato, ker bi mi to naročil moj šef, temveč zato, ker je delo sredstvo za dosego mojega cilja, v tem primeru moje zaznave sebe kot odgovorne osebe. In še bi lahko nadaljevala.
Motivacija za moje delovanje je torej v meni, v moji nuji, da zadovoljim svoje potreb, si izpolnim svoje želje, ker je to način, na katerega poskrbim za svoje dobro počutje.
Ko se zavemo, da počnemo stvari zase, se izognemo temu, da bi se dojemali kot nemočno žrtev, kot osebo, katere svet se vrti le okoli zahtev, ki jih postavljajo drugi.
Izognemo se vprašanju, kje sem tu jaz, ker nam je ob vsakem dejanju jasno, kako z njim poskrbimo zase. Nimamo več občutka, da delamo za druge in posledično tudi ni potrebe, da bi bili jezni na njih, ker nas »silijo« v to, da nekaj naredimo. Če v neki dejavnosti ne bomo prepoznali koristi zase, pa tudi če je ta še tako majhna, je ne bomo naredili. Žal pa težava nastopi v tem, da je včasih ta korist malo skrita, zato bi na prvi pogled rekli, da je sploh ni. A bolj podrobno samoizpraševanje in raziskovanje svoje notranjosti nam jo bo razkrilo in nam tako prihranilo kar nekaj nepotrebne slabe volje. Le lotiti se ga je treba. In tako hkrati učiti sebe in druge, da prava motivacija izhaja iz nas, saj zgolj medalje in pohvale dolgoročno ne bodo dovolj.
Z ljubeznijo ♥
Petra
