Tokrat razmišljam o destiliranju. Vendar ne v zvezi z razločevanjem raztopin iz neke snovi glede na različna vrelišča. Pač pa o destiliranju lastnih življenjskih izkušenj. Aparatura takšne destilacije smo seveda mi sami. Kaj bo destilat – rezultat destilacije? Edino, kar je pomembno, vredno in smiselno. Edino zaradi česar obstajamo: Ljubezen (namenoma bom ves prispevek uporabljal veliko začetnico, kar naj pomen besede še bolj ločuje od ljubezni na nivoju zaljubljenosti). Analogija z destiliranjem se mi zdi odlična. Ljubezen je sicer le ena. Ampak vsi poznamo različne verzije, različne kvalitete Ljubezni, s katerimi nam postreže naša dualna fizična realnost. Naš proces destiliranja življenja glede na različna »vrelišča« naših izkušenj, razločuje različne kvalitete Ljubezni. Vse od NE-Ljubezni dalje (ali zaničevanja), ki je negativna skrajnost, pa do čiste brezpogojne Ljubezni, ki je pozitivna skrajnost. Naše aparature za destiliranje so precej različne. Določa jih naša lastna karmična struktura. Omejena aparatura ima pač omejeno možnost destiliranja. Do nekega bolj ali manj čistega destilata pa je mogoče priti prav z vsako. Razlika je v tem, koliko energije in vztrajnosti je treba v proces vložiti. Žal pa je tudi volja predmet te iste karmične strukture. Veliko nas je takih, ki med procesom obupamo. Rezultat nam ni všeč. Radi bi nekaj boljšega, bolj imenitnejšega. Pač nekaj drugega. In to bi radi hitro. Nič več čakat. Na neki točki se tako ustavimo, oziroma ne dovajamo več energije procesu in ostanemo z destilatom, ki se izloča pri »temperaturi« do katere smo proces pripeljali. Če ima okus po sovraštvu, zavisti, ljubosumju, nam volja po nadaljevanju procesa upade. Kak dogodek, ki se nas dotakne na poseben način, kot na primer nesebična pomoč neznanca, ko smo bili v hudi stiski, pa lahko ta proces spet sproži in ga pelje naprej. Še sreča. Hvala za vse svetilnike na naši poti.
Ljubezen/neljubezen je pravzaprav edino, kar pri sebi tehtamo, tudi če to ni očitno. To tehtanje začnemo z rojstvom in ga izvajamo celo življenje. Ljubezen izkušamo preko mame, od trenutka ko nas prvič stisne k sebi, preko očeta, skrbnikov, vzgojiteljev, bratov, sester, babic, dedkov, preko življenjskih partnerjev, sodelavcev, šefov, sosedov, preko slučajnih srečanj z neznanci, preko domačih živali. Še posebej kužki znajo svojim lastnikom Ljubezen vračati in samoiniciativno izkazovati. Ljubezen pa lahko doživimo tudi preko situacij, narave. Pogled na mavrico nam vedno vzbudi zelo prijetne občutke. Občudujemo lahko padajoče snežinke, polno luno, vonj vijolic, šmarnic in drugega cvetja. Prevzemajo nas lahko razni okusi. Sočne, sladke jagode. Ali češnje… mmmm, pa vso drugo sadje in druga hrana. Vse to spada pod učenje poti in načinov Ljubezni. A ni pomladno prebujanje poosebljena Ljubezen?
Kroži reklo: »Umreti je edino, kar je res treba«. Jaz pa pravim, da to ne drži, oziroma drži le s pomembno dopolnitvijo. Preden podam to dopolnitev, bi rad izpostavil, da imajo naša življenja eden in edini najpomembnejši namen. Namen, ki ga ni mogoče zadosti naglasiti. Samo eden in edini pravi »MORAM« obstaja. Dopolnitev je zato takšna: »Če ne sprejmeš ene in edine najpomembnejše odločitve, je treba umreti. In se ponovno roditi«. Katera je pa ta edina nujnost? Preko življenjskih izkušenj se učiti o poteh Ljubezni, le-to iz izkušenj destilirati in se potem zavestno odločiti: ali nam je Ljubezen tako všeč, da si je zase želimo še več, ali pa nam je Ljubezen tako všeč, da jo hočemo nesebično deliti še z drugimi. Ter to zavestno odločitev nato zagovarjati pred sabo in Bogom do konca življenja. Angleško govoreči za ta namen rečejo: »Walk your talk«. »Živi kar govoriš«, bi bil približen prevod. Če odločitev ni zavestna, je ni. Če je ni, se moraš ponovno roditi. »Pa saj ni tako hudo, živeti spet in spet«, morda kdo poreče. Predstavljajte si svoj najlepši dan v življenju in ga pomnožite – ni treba pretiravati – vsaj z deset ali sto. Tako izvrstno in še bolj, se bomo počutili na naslednji stopnji svoje manifestacije, ko se bo izvršila posledica naše pozitivno polarizirane odločitve.
Izhodiščna ideja je, da smo neskončni Duh. Individualizirani delček Boga samega, ki izkuša svojo stvaritev. Izkušanje pa je mogoče le preko utelešenj. S pomočjo izkušenj, ki si jih Duh tako pridobi, se razvija. Duh pa v osnovi ni nič drugega, kot esenca Ljubezni same. Razvijanje Duha bi potem predstavljalo prečiščevanje te esence do stopnje popolne čistosti, ko mu je, če se izrazim romantično, dovoljeno združiti se z Bogom. Ja, tako pomembna so naša destiliranja! Naši destilati Ljubezni prispevajo k čistosti (ali pač nečistosti) esence nas-Duha. Zakaj je utelešenje pomembno? Ker predstavlja omejitev sicer neskončnih možnosti. Doživeti Boga, v tako imenovanem duhovnem svetu, v stanju individualiziranega Duha ni nikakršen izziv, saj se Duh tam ne počuti ločenega od Boga. Zato je potrebno imeti telesno izkušnjo (ali več). Moramo se počutiti »pozabljeno od Boga«. Mora nam biti težko. Moramo imeti izkušnjo teme. Vendar brez panike. Materialna stvarnost nikakor ni brez svetlobe. Saj lahko vsak dan (no, če ni oblakov), vidimo sonce, ki je le ena izmed mnogoterih materializiranih brezpogojnih Ljubezni. Če bi bila naša stvarnost brez Ljubezni, bi bila neobstoj. Torej, neizbežno na naši življenjski poti vsakodnevno srečujemo Ljubezen. Včasih je preoblečena v udarec, včasih v poljub. Ko smo jo sposobni ozavestiti, je namen Boga poplačan, če se lahko tako pošalim. V primerjavi z vso temo, je ta pozitivno polarizirana Ljubezen, ki smo jo ozavestili, in ki se nas dotakne v dno duše, nekaj tako različnega, nekaj tako lepega, da takoj dobi svojo neskončno vrednost. Tako mora biti. Moramo začutiti, da se je za Ljubezen vredno boriti. Da je to nekaj, za kar je vredno živeti. In tudi umreti. Preko, ali zaradi fizične manifestacije Ljubezni se rodimo. Lepo bi bilo, če bi kot duhovna manifestacija Ljubezni umrli. Ta neskončna vrednost Ljubezni nam daje tudi motivacijo za zgoraj zapisano edino nujno odločitev. Brez izjeme bo vsakdo od nas, tokrat ali kdaj drugič, prišel do te točke.
Družba nam na razne načine vceplja pomen romantične ljubezni, strastne zaljubljenosti in seksa. Res, da so to vse tudi izrazi ljubezni. Vendar če ostanemo zgolj na tem nivoju, nikoli ne bomo prišli niti blizu resnični brezpogojni Ljubezni. Bodimo kreativni pri opazovanju življenja. Bodimo bolj pri zavesti. Na koncu, ko bomo enkrat tako daleč, bomo vedeli, da je prav vse kar je, točno in samo to: božanski izraz Ljubezni; nezmotljiva popolnost stvarstva. Pustimo se zapeljati edinemu, čemur se splača biti zapeljan. In se odločimo edino pomembno stvar: kaj bomo s svojo Ljubeznijo naredili?
Ivan
