Vsi imamo notranjega otroka
To je tisti delček globoko v nas, ki se počuti izdanega, prizadetega ali ignoriranega, pa občasno »skoči« ven v obliki naše burne reakcije, jeze, zanikanja ali panike.
Tega našega notranjega otročka se običajno ne zavedamo, a vseeno deluje na naše odzive in sicer na sprožilce, ki se nam sprožijo v odnosu z drugimi ljudmi.
Notranji otrok je naš notranji čustveni svet, ki se je začenjal oblikovati že zelo zgodaj, pravzaprav že takoj po rojstvu otročka. Dete od prve sekunde obstoja v sebe vpija odnos predvsem matere, ali je do njega pozorna, nežna, ljubeča in ali mu zadovolji njegove potrebe, ki so v zgodnji fazi še bolj kot ne nagonske. Če ne dobi ljubeče pozornosti in niso zadovoljene dojenčkove druge potrebe, sploh izjemno boleč je čustveno hladen odziv na otrokovo potrebo po brezpogojni ljubezni, potem se v dojenčku oblikuje strah pred tem, da ga bo mati zapustila, da bo izpostavljen ignoranci in ne bo nikogar, ki bi mu zadovoljil njegove predvsem čustvene potrebe. No, tega se dojenček ne zaveda, a vtisnjeno že ima bolečino v njegovem srčku. In tako skozi razvoj otrok nabira takšne in drugačne izkušnje in čustvene bolečine, ki se nalagajo v njega, no pravzaprav dajmo reči v njegovega notranjega otroka. Večina teh izkušenj in bolečinskih jeder je potisnjena v nezavedno, saj so to res boleči strahovi.
Pa odraščamo mi vsi. Iz nebogljenih dojenčkov postanemo odrasli, baje odgovorni ljudje. A kaj, ko naš notranji otrok ni bil nikoli slišan in njegove ranice nikoli zaceljene, pa začne trkati njegova bolečina v naše odnose in naše videnje vsega, kar nas obkroža.
Naš notranji otrok želi biti viden, da ga prepoznamo, da je naš in ima pravico do bolečine, torej želi, da mu nudimo ljubezen, pozornost in toplino. Točno s tem lahko negujemo našega notranjega otroka.
No, kako pa ga torej lahko negujemo, da nam ne bo povzročil morebiti neprimerne, agresivne ali panične reakcije, ko bomo na primer vstopali v nov odnos s partnerjem ali pa bomo nastopili novo službo, a notranji strah, da nismo dovolj dobri, kot sta nam morebiti to govorila oče ali mama, ko smo bili še majhen otrok, nas bo blokiral pri izkazovanju naših dejanskih potencialov, znanja in spretnosti.
Ker nam naš notranji nezaceljeni otrok neprestano šepeta, da pač nisi dovolj dober in da je res brez veze, da se trudiš nekaj delati, če ne boš zmogel. Ja, to je eden od zelo pogostih primerov, ko smo na videz nesposobni in nespretni, v resnici pa sami sebe blokiramo, ker svojemu notranjemu otroku ne damo primerne pozornosti.
Kako si lahko pomagate?
Tako, da se pogumno podate v raziskovanje svojega osebnostnega razvoja, da si upate poškiliti izza svoje navidezne samozavesti, pa da recimo v vsaki situaciji, pa najsi bo še tako zagatna ali polna izzivov, vedno sebe postavite na prvo mesto, ko se odločate med izbirami.
S tem, ko sebe cenite, spoštujete in ljubite, lahko z lahkoto osebi izrečete svoj prijazni ne, s katerim se zaščitite, da ne bi naredili nekaj, kar vam ni po godu.
Tako tudi pobožate svojega notranjega otroka, ki želi, da sebe res vestno postavljate na prvo mesto različnih izbir, ki jih neprestano nosi življenje. Ko dobi takšno pozornost od vas, nima več potrebe po izražanju svoje bolečine. Tako se tudi lahko v veliki meri izognete motnjam prehranjevanja, depresije, panike, tesnobe in kar je še drugih sekundarnih pokazateljev, da nas naš notranji ranjeni otrok še vedno opozarja, da moramo nekaj narediti na in v sebi.
Če si tega še ne upate danes, pa o tem razmišljajte. Ko bo odločitev dozorela v vas, da želite sčasoma pocartati svojega notranjega otroka, mi to sporočite in vam bom svetovala, kako ga začeti negovati.
