Mnogim od vas se bo zdel naslov nenavaden. Me veseli, da vedno več ljudi priznava, da potrebujemo strokovnjaka, ko življenje zaškripa.
Imamo kirurga, da nas operira, ko se telo upre in ustvari bolezen, imamo frizerko, da nas olepša in nam povrne samozavest, imamo maserje, da nas zmasirajo, energetsko zbudijo in nam vzbudijo ugodje. Hodimo k fitnes trenerjem, da nas matrajo in povzročajo, da nam znoj teče v potokih, vse za fit telo in tudi duha. Naše nohte daljšajo dekleta s pedikuro ali manikuro in še bi lahko naštevala.
No, skratka, obstaja cel kup poklicev, ki so nastali iz potrebe slehernika, da preko strokovnjaka nekaj na sebi naredi, odpravi, morebiti popravi ali zgolj da se sprosti in se ima dobro. Zakaj pa ravno ljudi, ki jih imamo za specialiste oziroma strokovnjake? Vemo, da je treba dolgo in trdo študirati za nek naziv, ampak sama diploma oziroma strokovni naziv je le papir in mrtva črka, če se znanje ne udejanja v praksi, torej mora preiti iz mrtve teorije v živo prakso. Optimalno je, da zna strokovnjak združiti velik obseg znanja, ki ga je pridobil skozi učenje v aktivnost z delovanjem na primerih iz realnega življenja. Ko se ti dve področji združita, sem prepričana, da lahko kompetentno pomaga drugim ljudem, ki potrebujejo pomoč.
Menim, da se premalo strokovnjakov zaveda, da niso sami sebi namen, temveč da je njihovo poslanstvo vedeti, da obstaja njihov poklic ali storitev le zaradi tega, ker drugi ljudje potrebujejo njihovo znanje in izkušnje. Ko to ozavestijo, delajo za dobro slehernika in so poleg običajno denarnega plačila poplačani tudi s tem, ko vidijo nasmeh na obrazu stranke ali pacienta ali pa ko vedo, da so spremenili tok življenja ali zdravja. Mogoče se to zdi na prvi pogled preveč poenostavljeno, a verjemite, da je čar velikih podvigov v majhnih zadovoljstvih in hvaležnosti, ki jo čutimo do sočloveka, ker vemo, da smo mu pomagali v njegovi krizi, slabem počutju ali zlomljenem srcu.
Tole pisanje je sicer res rahla reklama tudi za moje uporabno znanje, da ga predajam naprej tistim, ki ga želijo slišati in z mojo pomočjo spremeniti dosedanji način nezadovoljnega življenja, predvsem pa je moja tiha želja, da bi uporabniki, vsi izmed nas, znali prepoznati, kdaj potrebujemo pomoč nekoga, ki ve o naši boleči točki več kot mi.
Dejstvo je, da si zatiskamo učke, da si mnogokrat ne želimo priznati svoje bolečine, trpljenja in vsega kar se dogaja v naši notranjosti. Ko si zlomimo roko ali nogo, točno vemo kaj nas boli in poiščemo pomoč strokovnjaka, da nam ud naravna in zavije v trd mavec. Ko nam duša joka in srce boli, kaj naredimo pri nas? Bodisi zavijemo v prvo gostilno in nam alkohol razblaži notranjo bolečino, ki se seveda po treznenju vrne še močnejša, gremo k prijateljem in drugim v socialni mreži, da nas tolažijo, poredko pa se spomnimo, da obstajajo ljudje oziroma institucije, ki lahko res kompetentno svetujejo, kako ven iz različnih začaranih krogov.
Žal se mi zdi, da je poiskati pomoč svetovalca, terapevta, duhovnika ali nekoga drugega pri nas še vedno tabu tema, nekaj kar se skriva ali zgolj šepeta. Ko se nekdo opogumi in odide do strokovnjaka po pomoč, ga okolica stigmatizira v smislu, da je malo nor ali nesposoben se sam spraviti v red. Večina ne razume, da so srčne in duševne bolečine izjemno močne in boleče ter da jih ni mogoče brez ustreznega vodenja in časa, skozi katerega se je treba prebiti, razrešiti.
Kakorkoli, verjamem, da ste razumeli današnje sporočilo in vas nagovarjam, da ne omahujte, ko boste v dilemi poiskati strokovno pomoč. Poiščite jo in mnogo stvari vam bo postalo bolj jasnih, na vas pa bo seveda, da delate na sebi!
