Balder je v nordijski mitologiji bog svetlobe, lepote, nedolžnosti, dobrote in miru. Je sin vrhovnega znotraj nas, našega lastnega bitja ali esence, ki je v osnovi čista. Ta čistost ni kot, da bi jo opazoval um temveč odsotnost vseh nečistoč, tudi umskih nians, ki jih tak ovešče pričata Loki oz. naša lastna duševnost.
Duševnost je samo izgovor, da nam ni potrebno uporabljati besede, ki ni takšna kot si uradna znanost želi, da bi bila. Je beseda, ki zanika vse kar je čisto, pretočno, veselo in igrivo znotraj nas. Uči nas, da se moramo za pretočnost, igrivost, svetlobo znotraj potruditi, da moramo čustvovati.
Uradna znanost nam prodaja mnoge zgodbe za lahko noč. Ena od teh je vsako delovanje na takšen ali drugačen način. Na zemljo prihajo entitete in razni učitelji, ki podarjajo poterbo delovanja. Le malo od njih pa pove, da se ne gre za umsko delovanje. Pritegnemo tisto, kar smo in vidimo tisto, kar lahko, ne tisto, kar nam je ponujeno. In največkrat je to dober občutek, želja po dobrem, veselem, igrivem. A želja in to, kar je res je zelo daleč. Želja je vedno tukaj zato, da nas usmeri v smer, kjer je tisto stanje, ki ga želimo, bolj malokrat je želja želenje.
Želja mora postati želenje. Če ni, je puščica, ki rani, če je proces je nekaj, kar se pretaka in prenaša modrost. Ko je je mati Freja želela Balderja zaščititi pred izidom strašnih sanj v katerih je umrl je priklicala esence narave – rastlin, živali, kamnov in elementov. Pozabila je vključiti le majhno imelino vejico. Naš um, Loki, je tisti, ki pozablja.
Ker ni bila v popolnosti povezana s čistostjo (s svojo resnično božansko iskro v sebi), temveč so jo preplavili strahovi oz. želje, je pozabila. Aspekt, ki je bil znotraj nje manj pretočen, se je izognil popolni resničnosti in začel opisovati njene posamezne dele. Tak je naš um, ki opisuje to, kar si želi on, ne tok, ki teče skozi. Ko se pozornost preusmeri iz toka na željo, ne vidimo.
Ker je boginja raje imela strah in gostoto, ki govori, kaj bi lahko bilo, je pozabila vključiti vse dele resnice. Na zabavi bogov, kjer so se zabavali s streljanjem puščic na Balderja, je Loki oz. človeški um izkoristil vrzel v pretoku in slepemu Balderjevemu bratu Höðru pričaral tendenco, da je v roke vzel puščico iz imele in z njo Balderja ubil.
Naš umski aspekt Loki je podoben. V misli nam daje “podzavestne” občutke, misli, ideje, da jih izstrelimo v druge. To počne naša duševnost, ki ni pretočna, želi, hoče, posega, hrepeni. In naš procesni vidik, ta, ki samo teče kot reka, je samo takšen kot je, nekontaminiran z našo duševnostjo.
Duševnost je pomemben del nas, prav tako kot duhovnost. V trenutku, ki se prva postavi pred drugo, počnemo stvari, ki so v nasprotju s tem kar se mora izraziti kot resnica. Naš Loki aspekt je tisti, ki hoče, ne aspekt, ki samo je. Ta je samo resnica sama. Duševnost je lahko velika ovira, če jo preplavijo želje, potrebe, načini, ki niso usklajeni s pretokom.
Znanost je okoli leta 2000 odkrila, da obstaja znotraj možganov privzeta možganska mreža, od koder signali ne morejo v um, ko je neaktivna. Ko je neaktivna povzroča stres, izgorelost, možgansko meglo, stisnjenost ipd. In ko je najbolj aktivna sproščenost, občutek povezanosti, samo referenčnih misli, sanjarjenja.
Svet, ki ga prežema aspekt Lokija je umski svet. Nordijci, takrat ko so poimenovali neopisljive aspekte znotraj človeške psihologije za njih niso imeli besed, niti kakemu strokovnemu opisovanju niso dajali poudarka. So pa opisali točno to, kar se dogaja v človeški psihi, ki se nahaja na področju gostote.
Takšno opisovanje jim je omogočilo, da so bivali v dveh svetovih hkrati. V svetu mitov in legend oz. v svetu neopisljivega in v svetu opisljivega. Človeška duševnost je zadnje, omejeni svet, ki želi, hoče, da je nekaj točno takšno kot si to nekdo predstavlja. Nordijski svet notranjosti je dopuščal neopisljivo globino, da je takšna kot je.
S tem ko je opisoval, a jo je pustil takšno kot je – bogovom je dal lastnosti, ki so se lahko ali ne spreminjale, a bile se definirane z opisljivom jezikom – so dobili orodja kako opisovati kolektivno nezavedno in kako s tem shajati. Na nizozemskem imajo v zakonu zapisano, da lahko klasičen, alopatski zdravnik pošlje pacienta z rakom na zdravljenje k zdravilcu tradicionalne zdravilske prakse.
Natančno besedilo, ki opisuje “zdravniško izjemo” za resne bolezni, kot je rak, je v 7. členu uradnega norveškega vladnega prevoda zakona št. 64 z dne 27. junija 2003 v angleščino (ki se nanaša na alternativno zdravljenje bolezni itd.). https://www.regjeringen.no/globalassets/upload/kilde/hod/reg/2005/0002/ddd/pdfv/242586-act_no.64_-alternativ_behandl_.pdf
Izvirni norveški zakon je arhiviran v nacionalni zbirki podatkov Lovdata: https://lovdata.no/dokument/NL/lov/2003-06-27-64/%C2%A76#%C2%A76
Uradno pravno besedilo (7. člen):
“7. člen Zdravljenje resnih bolezni in motenj
Zdravljenja resnih bolezni in motenj […] ne sme izvajati nezdravstveno osebje.
Nezdravstveno osebje lahko kljub temu izvaja zdravljenje v primerih, ko je edini namen lajšanje ali ublažitev simptomov ali posledic bolezni ali motnje ali stranskih učinkov danega zdravljenja …
Določba prvega odstavka se ne uporablja, če zdravljenje poteka v sodelovanju z bolnikovim zdravnikom ali v posvetovanju z njim in je bolnik polnoleten in ima pravico do soglasja za zdravstveno varstvo … To velja tudi za druge bolnike, če zdravstvena služba nima kurativnega ali paliativnega zdravljenja, ki bi ga lahko ponudila bolniku.”
Duševnost je praksa uma. Na Norveškem se zavedajo, da manipuliranje z duševnimi vidiki človekovega uma ne vodi nikamor. Vzamejo najboljše iz obeh praks, da zaščitijo bolnika. Kot prednostno ni, da “uradni” organi zadovoljujejo svoja čustva in misli, predvsem pa ne znanstveno paradigmo, ki je na področju zdravilstva dokaj šibka. Namen je, da se pomaga tistim, ki pomoč potrebujejo.
Ta zakon je bil sprejet kot posledica tega, da so se ljudje množično izogibali uradni medicini in so po anketah, kjer je bilo jasno navedeno, da jim zdravilska praksa pomaga uzakonili, da sta obe praksi primerni s predpostavko, da ima znanstveno potrjena uradna šola prednost pred tradicionalno,. Kompromis je bil, da služi zdravilstvo kot podporna praksa, ki pomaga blažiti simptome, okrepiti imunski sistem in odpravljati stranske učinke uradnih medicinskih terapij.
