Spremljanje umirajočih ter delo z mrtvimi
Prvega novembra je čas, da se spomnimo svojcev, ki niso več med nami. Tokrat bom prispevek posvetil temu dnevu malo drugače iz zornega kota bioterapevta. V svoji dolgoletni terapevtski praksi sem se velikokrat srečeval s problemi, ko sem obravnaval mrtve, ki so po smrti ostali v širšem prostoru na planetu ali pa v hiši, kjer so živeli.
Včasih so bili to samomorilci, travmatizirani ali pa samo navezani na družino ali svoje materialno bogastvo. V nekaterih primerih so se povezali z živimi svojci, jih energijsko izčrpavali, ali jim govorili kako naj delujejo in govorijo. Včasih so ti svojci zboleli ali padli v depresijo, saj so slutili, da nekaj vpliva na njih, niso pa si znali tega razložiti.
Na začetku svoje terapevtske poti sem takšne primere reševal intuitivno, pozneje pa sem se poučil o tem kako so to reševali v starem Egiptu, na Tibetu in tudi v krščanstvu. Vse skupaj sem povezal s svojim znanjem bioterapije in ustvaril povsem nov pristop. Sedaj pa vam za lažje razumevanje tega področja podajam povzetek starodavnega znanja.
Smrt je ena redkih absolutnih gotovosti človeškega bivanja na Zemlji, pa vendar ostaja v sodobni družbi eden najbolj potlačenih, nevrotiziranih in tabuiziranih pojavov. Materialistična paradigma, ki prevladuje v sodobni zahodni civilizaciji, dojema fizično smrt kot dokončen poraz, kot biologijo, ki je odpovedala, ter kot tragičen konec človekove identitete in zavesti. Z vidika biokibernetike, sodobne karmične diagnostike in celostnega dela z biopoljem pa je fizična smrt zgolj meddimenzionalni prehod kot faza, v kateri se zavest, ki jo v vsakdanjem jeziku imenujemo duša, loči od biološkega telesa in prestopi v druge, finejše frekvenčne ravni bivanja.
Prav zato predstavlja spremljanje oseb pred smrtjo, med samim procesom umiranja in po fizični smrti eno najbolj odgovornih, svetih in zahtevnih področij v delu sodobnega bioterapevta. Bioterapevt pri svojem delu ne sme biti omejen le na zdravljenje fizičnega telesa ali na podaljševanje življenja za vsako ceno. Ko se fizični biološki procesi iztekajo, se naloga bioterapevta preoblikuje in iz zdravitelja telesa postane sprevodnik zavesti, ki spremlja umrlega. Njegovo poslanstvo postane lajšanje energijskih in čustvenih krčev umirajočega, pomoč pri razvezovanju patogenih vezanosti na fizični svet ter vzpostavljanje stabilnega, čistega in svetlega kanala za neoviran prehod duše v dušni svet. Največkrat je po mojem terapevtskem posegu oseba lažje in prej umrla. Svojcem, ki od mene pričakujejo pomoč, seveda nisem razlagal, da bo oseba z mojo pomočjo lažje in prej umrla.
Terapije z osebami, ki so tik pred smrtjo, z mrtvimi ali spremljanje umrlih po fizični smrti ni nikakršno skrivnostno praznoverje ali okultizem, temveč neposredno delovanje na področju informacijskega polja (A-polja). Tudi po tem, ko srce preneha biti in se možganski valovi izravnajo, biopolje umrlega še vedno vsebuje nepredelana čustva, strahove, krivde, zamere ter energijska sidra, ki dušo vežejo na materialni prostor, na zapuščene sorodnike ali na nepredelane dogodke iz pravkar zaključenega življenja.
Če duša odide nezavedna, prestrašena ali obtežena s težkimi karmičnimi zapisi, lahko obtiči v medprostoru, v tako imenovanem astralu ali področju nižjih vibracij in tava v temi ali se vrti v zankah lastnih nočnih mor.
Moja neposredna izkušnja pri umiranju se je zgodila dolgo nazaj, ko je umiral moj oče. Zadnje pol ure sem bil z njim. Čeprav ni bil čisto pri zavesti, sem bil sam z njim in sem se pogovarjal z njim. Pri tem so popustile njegove napetosti, začel je bolj počasi dihati, najprej petkrat na minutu, pa trikrat in na koncu je globoko udahnil in zapustil telo. Pospremil sem ga na višjo raven in ga vodil, da je potegnil vse energije iz telesa. Tako je dobil dovolj energije, da je odšel v dušni svet in pri tem ni taval okoli. Za tem je v sobi nastal mir, poklical sem družino in so se poslovili od njega.
Bioterapevt z razširjeno zavestjo, poznavanjem strukture biopolja ter z delovanjem v zavesti deluje kot stabilna energijska os in svetilnik. Umrlemu pomaga prepoznati, da fizičnega telesa nima več, ga vodi skozi faze čiščenja ter mu pomaga zapreti karmične račune z živečimi. S tem ne pomaga le umrlemu, da varno in dostojno odpotuje v tisti kraj, ki mu pripada v skladu z njegovo karmo in stopnjo duhovne zrelosti, temveč razbremeni tudi preživele svojce, ki pogosto nezavedno zadržujejo umrlega s svojo žalostjo, neporavnanimi računi ali pretirano oklepajočo navezanostjo.
Pogledi na smrt in posmrtno spremstvo mrtvih v nekaterih tradicijah
Različne človeške kulture in religiozni sistemi so skozi tisočletja razvili bogato in natančno praktično znanje o tem, kaj se z zavestjo – dušo umrlega dogaja po fizični smrti. Čeprav se njihovi simboli, mitološki liki in obredi na prvi pogled razlikujejo, vsi izvirajo iz istega osnovnega spoznanja: smrt ni uničenje zavesti, temveč transformacija in prehod skozi proces čiščenja ter tehtanja preteklega življenja.
Šamanske kulture
Vse svetovne prakse, obredi in sveta besedila o spremljanju umirajočih ter vodenju duš v posmrtne prostore po vsej verjetnosti izvirajo iz skupne prakse in ritualov ter magijskih procesov pradavnih šamanskih kultur, ki so neprekinjeno delovale po celotnem planetu. Kakor poudarja sloviti religiolog Mircea Eliade, je šamanizem najstarejša arhaitična tehnika ekstaze in raziskovanja nevidnih svetov, katere korenine segajo vse od paleolitika naprej. Pradavni šamani so bili prvi meddimenzionalni potniki, ki so skozi spremenjena stanja zavesti vstopali v subtilne sloje informacijskega polja, raziskovali pokrajine po fizični smrti ter ugotavljali, kako se zavest obnaša ob razpadu telesa. Poznejša pisana besedila, od egiptovske in tibetanske knjige mrtvih do mezoameriških obredov, ki so opisani v kodeksu Popul Vuh so v resnici le mlajši, kulturno prirejeni in formalizirani zapisi tega izvornega, več tisočletij starega šamanskega znanja o potovanju duše skozi svetove akašijskega polja.
Stari Egipt in prehodi skozi Duat
Kot preberemo v neštetih knjigah, je bila starodavna egipčanska civilizacija v celoti zgrajena okoli razumevanja nevidnih energijskih pretokov in večdimenzionalnosti človeka, ki povezuje zemeljski in svet Bogov. Zanje fizično telo (khet) ni bilo nič drugega kot začasna lupina za nevidne strukture zavesti, predvsem za energijsko dvojnico (ka) in individualno duhovno iskro (ba), ki se po smrti preobrazi v svetlobno bitje (akh).
Po egiptovskem izročilu, zapisanem v Egipčanski knjigi mrtvih (Vili Ravnjak: Knjiga prebujanja v svetlobo), duša po smrti vstopi v nevidni svet, imenovan Duat. Duat ni bil le statičen prostor, temveč dinamičen, prostorsko zapleten in z različnimi bitji naseljen prostor, v katerem se je morala duša soočiti s številnimi preizkušnjami, demoni in varuhi vrat. Ti varuhi niso bili nič drugega kot personifikacije lastnih podzavestnih vsebin, strahov in karmičnih vzorcev umrlega.
Vrhunec posmrtnega potovanja v Egiptu je predstavljal obred tehtanja srca v dvorani dveh resnic pred bogom Ozirisom in šestindvajsetimi sodniki. Na eno stran tehtnice so položili srce umrlega (ib), ki je predstavljalo zapis vseh njegovih dejanj, misli, čustev in namer na Zemlji, na drugo stran pa pero boginje Ma’at – simbol kozmične resnice, ravnovesja in čistosti. Če je bilo srce obteženo z grehi, zamerami, egocentrizmom in neetičnim delovanjem, je bilo težje od peresa. V tem primeru ga je požrla grozna pošast Ammut, kar je pomenilo padanje v kaos in ponovno ujetost v težke oblike zemeljskega obstoja. Če pa je bilo srce lahko kot pero kar pomeni, da je človek živel v harmoniji z naravnimi in kozmičnimi zakoni, je duša dobila dostop do nebeškega sveta (Aaru) ter bivala z bogovi kot neuničljiva svetlobna iskra.
Tibetanska tradicija in Bardo Thodol
Morda najbolj podroben, psihološko in energijsko najbolj razdelan vodnik po posmrtnih dimenzijah ponuja tibetanski budizem v svojem temeljnem besedilu Bardo Thodol (Tibetanska knjiga mrtvih), kar v dobesednem prevodu pomeni »Osvoboditev s poslušanjem v vmesnem stanju«.
Tibetanska tradicija uči, da duša po fizični smrti prehaja skozi tri ključna medstanja ali bardorje:
Chikhai Bardo (bardo umiranja): V trenutku, ko se fizični elementi (zemlja, voda, ogenj, zrak) razkrojijo in se dihanje ustavi, se za kratek čas razpre neposredna, prvinska, nepopačena čista svetloba izvora. Če je posameznik v času življenja dosegel visoko stopnjo duhovne zrelosti in meditativne prakse, lahko v tem edinstvenem trenutku prepozna to svetlobo kot svojo lastno naravo. V tistem trenutku nastopi takojšnje doseganje osvoboditve (mokša ali nirvana) ter popoln izstop iz kolesa ponovnih rojstev (samsara).
Chönyid Bardo (Bardo doživljanja resničnosti): Če duša zaradi nevednosti, strahu ali nepripravljenosti ne prepozna čiste svetlobe in se pred njo umakne, pade v drugi bardo. Tukaj se pred njo začnejo vrstiti izjemno močne, svetle in strašljive vizije kot jezno usmerjena božanstva, grozljive podobe, oglušujoči zvoki in svetlobni žarki. Tibetanska knjiga mrtvih opozarja umrlega, da nobena od teh prikaz ni zunanja resničnost, temveč zgolj projekcija lastnega uma in razpršene psihične energije. Če duša razume, da so te grozljive podobe le njene lastne miselne forme, se v trenutku osvobodi. Če pa jo popade strah, se začne umikati in bežati, kar jo potegne globlje v proces ponovnega utelešanja.
Sidpa Bardo (bardo ponovnega rojevanja): V tem zadnjem stanju začne duša iskati novo fizično inkarnacijo. Vodijo jo njene karmične nagnjenosti, neuresničene želje, strasti in privlačnosti. Tukaj vidi vizije moških in žensk v spolni združitvi. Glede na svojo karmo in privlačnost do enega od staršev jo potegne v maternico, koder se začne nov cikel inkarnacije.
Način tibetanskega pristopa je prav v glasnem ali telepatskem branju navodil umrlemu. Ker se zavest po smrti še nekaj časa nahaja v bližini fizičnega telesa in sliši ter zaznava misli, mu tisti, ki mu bere neprestano prigovarja: »Ne boj se, te svetlobe in te podobe so le tvoj lasten um. Bodi miren, usmeri se v svetlobo in ne oklepaj se starega življenja.«
Majevska in azteška Knjiga mrtvih
Starodavni ljudstvi Srednje Amerike, Maji in Azteki, sta imeli prav tako globoko razvito, vendar manj znano kozmologijo posmrtnega življenja, zapisano v njihovih svetih besedilih. Pri Majih je to Popol vuh, ki je upodobljen na številnih kodeksih.
Podzemni svet so Maji poimenovali Xibalba (kraj strahu), pri Aztekih pa Mictlan. To ni bil kot krščanski pekel za kaznovanje, temveč izjemno zahtevna preizkuševalnica zavesti. Azteški mit opisuje, da je morala duša na poti do končnega počitka v Mictlanu prehoditi devet nevarnih ravni podzemlja. Potovanje je trajalo štiri leta, med katerimi je morala duša prečkati reke globoke vode, se prebiti med gorečimi gorami, prestati neusmiljene ledene vetrove, ki so rezali kot obsidianova rezila, ter se izogniti divjim zverem, ki so prežeče zahtevale dele osebnosti.
Maji in Azteki so verjeli, da sta način posmrtnega potovanja in končna usoda duše močno odvisna od načina smrti in stanja zavesti v trenutku prehoda. Bojevniki, ki so padli v boju, ženske, ki so umrle pri porodu, ter žrtvovani posamezniki so imeli neposreden prehod v višja nebeška bivališča sonca. Vsi ostali pa so morali skozi proces popolnega razkroja ega in čiščenja v Mictlanu, koder sta vladala bog Mictlantecuhtli in njegova žena Mictecacihuatl. Šele ko se je duša popolnoma očistila vseh zemeljskih navezanosti, iluzij in osebnih identitet, je dosegla stanje večnega miru in zlitja z naravnimi silami.
Krščanski pogled na smrt ter prehod
V nasprotju z vzhodnimi in starodavnimi tradicijami, ki temeljijo na cikličnem razumevanju časa in reinkarnaciji, je zahodni svet pod močnim vplivom krščanske teologije razvil linearen pogled na človeško eksistenco. Človek živi le eno fizično življenje na Zemlji, po katerem sledi smrt in neposredno soočenje s Stvarnikom.
V krščanskem izročilu po smrti nastopi individualna sodba, ob koncu časov pa vesoljna ali končna sodba. Duša po smrti glede na svoje stanje milosti, vero in opravljena dela odide v enega od treh stanj:
Nebesa: Stanje večne blaženosti, neposrednega gledanja Boga (visio beatifica) in popolne združitve s Stvarnikom za tiste, ki so umrli v čisti ljubezni in brez greha.
Pekel: Stanje večne ločenosti od Boga, tema in trpljenje za tiste, ki so se z zavestno, dokončno in nepokorno voljo odpovedali božji ljubezni in storili neposvečeno dejanje brez kesanja.
Vice so izjemno pomemben koncept v katoliški teologiji, ki predstavlja prostor in proces posmrtnega čiščenja. Vice so namenjene dušam, ki so sicer umrle v milosti in gredo v nebesa, vendar imajo na sebi še vedno ostanke manjših grehov, nepredelanih nagnjenosti k slabemu ali neodplačanih kazni za grehe. V vicah se duša skozi »očiščujoči ogen« (teologi ga razumejo kot ljubeče, a pekoče božje izpostavljanje resnici), očisti vseh nepopolnosti, da lahko popolnoma čista vstopi v božjo prisotnost.
Zahodna tradicija je razvila poseben obredni in terapevtski sistem za spremljanje umirajočih, znan kot Ars Moriendi (umetnost umiranja), ter zakrament poslednjega oljenja (bolniškega maziljenja) in popotnice (viaticum). Duhovnik ob postelji umirajočega spoveduje, mazili telo s svetim oljem ter moli za odpuščanje grehov. Glavni namen teh obredov je pomagati umirajočemu, da se spravi z Bogom in ljudmi, odvrne zadnje hudičeve skušnjave (kot so obup, napuh ali neučakana navezanost na materialno) ter da lahko v miru preda svojo dušo v roke Stvarnika. Največ pomoči so potrebovali umrli samomorilci. Vendar je od duhovnika niso dobili, včasih celo niso smeli pokopani znotraj pokopališča.
Kljub tej bogati obredni zgodovini pa je sodobni Zahod v zadnjem času izgubil živi stik z naravo prehoda. Smrt je postala medikalizirana, odrivana v sterilne bolniške sobe ter izolirana od družinskega in duhovnega življenja.
Človek pogosto umira sam, priklopljen na aparate, pod vplivom močnih pomirjeval in analgetikov, ki sicer odpravijo telesno bolečino, a hkrati popolnoma zameglijo zavest, s čimer onemogočijo zavesten in dostojanstven prehod duše.
Zavestno umiranje kot »lucidno umiranje«
Eno najpomembnejših spoznanj starodavnih tradicij in v tem času tudi sodobne karmične diagnostike in dela z biopoljem je koncept zavestnega oziroma lucidnega umiranja. Vsakdo, ki pozna fenomen lucidnih sanj, v katerih se sanjalec nenadoma zave, da sanja, ter lahko s tem spoznanjem zavestno usmerja, spreminja in oblikuje potek sanjske pokrajine, bo lažje razumel, kaj se dogaja ob zavestnem umiranjem.
Proces umiranja je namreč po svoji energijski in psihološki strukturi izjemno podoben vstopu v globoko sanjsko stanje, le da se srebrna vrvica, ki povezuje fizično in subtilno telo, dokončno pretrga. Če človek skozi življenje ni razvil zavedanja in samokontrole, se ob smrti potopi v posmrtno pokrajino enako kot nezaveden sanjalec, ob tem ga dogajanje nekontrolirano nosi sem ter tja, podzavestni strahovi in nepredelane travme ustvarjajo zastrašujoče utvare, duša pa pasivno trpi in beži pred lastnimi projekcijami.
Lucidno umiranje pa pomeni, da posameznik ob trenutku prehoda ohrani popolno budnost zavesti. Zave se: »Moje fizično telo umira, vendar moja zavest ostaja nedotaknjena. To, kar vidim okoli sebe, niso zunanje grožnje, temveč pokrajina informacijskega polja.« Takšna lucidnost omogoča, da umirajoči aktivno in zavestno upravlja s svojim prehodom. Kot izkušen krmar lahko usmerja svojo pozornost stran od prividov, zavestno preklaplja med frekvencami, nevtralizira podzavestne napetosti ter se brez odpora in strahu usmeri naravnost v svetlobo ali nulto točko bivanja. Zavestno umiranje preobrazi potencialno travmatičen proces razpada v dejanje duhovne svobode in ustvarjalnosti.
Mahasamadhi in zavestna zapustitev telesa
Izjemen primer zavestnega in lucidnega prehoda predstavlja zgodba duhovnega učitelja Sadhguruja in njegove žene Viji (Vijayakumari). Leta 1997 je Viji med globoko skupinsko meditacijo dosegla t. i. mahasamadhi. Gre za najvišje stanje zavesti, v katerem prebujeni posameznik povsem zavestno, voljno in brez kakršne koli telesne bolezni ali poškodbe zapusti svoje fizično telo. Po Sadhgurujevem pripovedovanju mahasamadhi ni samomor ali pasivno umiranje, temveč popolna obvladanost življenjske energije (prane). Posameznik z izjemno visoko koherenco zavesti preprosto prekine energijske vezi s telesom in zavestno izstopi iz telesa.
Po tem dogodku je imel Sadhguru težave z oblastmi, ker so ga obtožili za pomoč pri samomoru. Niso pa mu uspeli tega dokazati, skliceval se je na dejstvo, da je takšen postopek zapuščanja telesa v skladu z indijsko tradicijo. Ta pojav ni ravno pogost, saj le redki dosežejo tako visoko stopnjo zavesti in popolno kontrolo svojega telesa in energij.
Da pa takšni dogodki niso le eksotika daljne Indije, potrjuje tudi moj lasten primer iz terapevtske prakse. Obravnaval sem žensko, ki je bila visoko duhovno razvita oseba. Zbolela je za neozdravljivim rakom in tega se je ko je prišla na terapijo povsem zavedala. Ko je v celoti predelala svoje življenjske lekcije, dosegla notranji mir in začutila, da je njen čas na Zemlji potekel, se je popolnoma pripravljena in umirjena poslovila od svojih domačih ter jim jasno oznanila: »Jutri me pustite samo, zapustila bom telo.« Ko je nastopil izbrani trenutek, je ob prisotnosti moža sedla v jogijski položaj, potonila v globoko meditacijo ter pri polni zavesti zapustila svoje fizično telo.
Tako Sadhgurujev primer, kot moja izkušnja s to izjemno žensko, potrjujeta isto resnico: ob najvišji stopnji budnosti, prečiščeni karmi in duhovni zrelosti smrt preneha biti usodni dogodek, poraz ali travma. Postane popolnoma zavestno, dostojanstveno dejanje osvoboditve in voljni prehod v višje dimenzije bivanja.
Oživljanje mrtvih: od Jezusovih čudežev do Grigorija Grabovoja
Vprašanje prehoda meje med življenjem in smrtjo odpira tudi eno najbolj nenavadnih in kontroverznih tem v zgodovini: ali je možno človeka po tem, ko mu je srce prenehalo biti, znova obuditi v fizično življenje?
Z vidika biokibernetike fizična smrt ni trenutni rez, temveč postopen proces. Tudi ko srce preneha biti in se klinična smrt uradno ugotovi, v celicah, tkivih ter zlasti v biopolju še nekaj časa potekajo procesi razpadanja. Dokler informacijsko polje posameznika ni popolnoma pretrgalo vseh vezi s fizično matriko in dokler se celične strukture niso nepovratno razkrojile, obstaja ozko okno možnosti, v katerem lahko izjemno močna, visoko koherentna zavest poseže v proces ter preobrne smer energijskega toka in osebo povrne v življenje.
Zgodovina navaja primere takšnega delovanja. Jezus je po evangeljskih zapisih od mrtvih obudil več ljudi, med njimi Lazarja, ki je bil v grobu že več dni. Sklepamo lahko, da je Jezus pri tem deloval z neposrednim ukazom čiste zavesti in visoke frekvence ljubezni, ki je znova organizirala razpadle celične strukture ter vrnila dušo nazaj v telo.
V sodobnem času je vprašanje oživljanja mrtvih ponovno odprl ruski znanstvenik, pisatelj, raziskovalec in jasnovidec Grigorij Grabovoj, ki v svojih delih in učenjih trdi, da je s pomočjo specifičnih mentalnih koncentracij, številčnih nizov in upravljanja z informacijskim poljem vesolja mogoče ne le zdraviti neozdravljive bolezni, temveč dobesedno oživljati umrle osebe ter regenerirati odstranjene fizične organe. Po njegovi teoriji je celotno vesolje informacijska struktura, fizična resničnost pa le zgoščen odtis te informacije. Če bioterapevt zmore spremeniti informacijski zapis na ravni Izvora, se mora fizična materija temu neogibno podrediti in se znova sestaviti v zdravo, živo stanje.
Smiselnost oživljanja
Čeprav so takšni primeri za materialistično usmerjen um fascinantni in delujejo kot čudeži, se mora sodobni bioterapevt in prebujeni posameznik vprašati o globoki etični in karmični smiselnosti takšnega početja.
Oživljanje umrlega ima svoj smisel le v izjemnih, redkih primerih, na primer ob nenadnih nesrečah ali prezgodnji smrti mlade osebe, kjer duša še ni izpolnila svojega osnovnega karmičnega programa in kjer je fizično telo še vedno vitalno ter sposobno nadaljnjega življenja. V večini primerov pa je želja po oživljanju ali krčevitem podaljševanju življenja le izraz človeškega ega, strahu pred izgubo ter fascinacije nad lastno močjo.
Z vidika karmične diagnostike in razumevanja evolucije duše je fizično telo zgolj biološko vozilo ali instrument. Ko se telo skozi desetletja starosti ali hude bolezni iztroši, poškoduje in izgubi svojo biološko stabilnost, postane ujetništvo za zavest. Zakaj bi z ogromnim vložkom energijskega delovanja za vsako ceno popravljali popolnoma iztrošeno telo. Duša se skozi proces reinkarnacije preprosto osvobodi, odide v dušni svet ter se ob naslednjem rojstvu vrne v povsem novem, zdravem in svežem telesu.
Bioterapevt, ki razume naravo vesoljnih zakonov, se ne bo zoperstavljal naravnemu toku evolucije. Namesto da bi iz ega ali želje po senzacionalizmu poskušal zadrževati ali oživljati odslužena telesa, bo raje pomagal duši, da se z lahkoto in hvaležnostjo odpove staremu telesu ter varno odpotuje po novo telo.
Shranjevanje izkušenj v akašo (oblak) in priklop ob novem rojstvu
Da bi razumeli, zakaj je uničenje ali iztrošenost fizičnega telesa le majhen korak v večnem procesu evolucije, moramo pogledati, kako deluje prenos podatkov med inkarnacijami. V toku vsakokratnega zemeljskega življenja človek nenehno ustvarja, doživlja in procesira izkušnje. Vsaka naša misel, čustveni odziv, travma, spoznanje, moralna odločitev in pridobljena veščina se neustavljivo zapisujejo v kozmični spomin v akašo ali A-polje. V sodobnem jeziku tehnologije si lahko akašo najlažje predstavljamo kot neomejen kozmični oblak (cloud). Fizično telo in možgani delujejo le kot lokalni »hardver« ter zaslon, medtem ko se vsi ključni podatki sproti sinhronizirajo in shranjujejo na oddaljenem, neuničljivem strežniku duše v A-polju.
Ko človek fizično umre in se njegovo telo razgradi, se lokalni hardver uniči, vendar vsi podatki na oblaku ostanejo povsem nedotaknjeni. Duša v posmrtnem obdobju opravi pregled, obdelavo in čiščenje teh podatkov.
Ko nastopi čas za novo utelešanje in se duša skozi zapletene kanale priklopi na zarodek v maternici ter se rodi kot otrok, nastopi proces ponovnega priklopa na njegov oblak, ki je del velikega oblaka. Novorojenček s seboj ne prinese fizičnih možganskih spominov iz prejšnjega življenja (kar omogoča čisto tabulo raso za novo izkušnjo), vendar je njegovo novo biopolje neposredno povezano z njegovim akaškim profilom.
Iz tega oblaka se v novo življenje takoj potegne celotna karmična datoteka: nepredelane čustvene blokade, neodplačani karmični dolgovi, pa tudi vsi razviti talenti, genijalnosti, modrost in globoke nagnjenosti. Ta priklop natančno določi, s katerimi ljudmi se bomo srečali. Ljudje, s katerimi živimo, naši starši, partnerji, otroci in ključni prijatelji ali sovražniki, so natanko tiste duše, s katerimi imamo na oblaku odprte skupne datoteke in nezaključene račune.
Razumevanje tega procesa daje bioterapevtu in vsakemu posamezniku, ki se poda v te izkušnje nepredstavljivo širino. Spoznanje, da so vse naše izkušnje varno shranjene v akaši in da nas ob vsakem rojstvu čaka natanko takšen »paket« karme ter sposobnosti, kot smo si ga sami pripravili, odpravlja vsakršen strah pred smrtjo. Smrt postane le kratek premor med dvema priklopoma na neomejeni kozmični internet zavesti.
Odhod v ustrezne posmrtne sfere in zakon karme
Iz vseh teh tradicionalnih spoznanj ter iz praktičnih izkušenj sodobne karmične diagnostike izhaja ključno pravilo: vsaka duša po fizični smrti odpotuje natanko v tisti posmrtni prostor ali vibracijsko raven, ki si jo je sama ustvarila s svojim delovanjem, mislimi, čustvi in stopnjo zavesti med življenjem na Zemlji.
Niti Bog niti kakšen zunanji sodnik duše ne »kaznuje« in je ne pošilja v pekel ali nižje dimenzije po svoji samovoljni želji. Vesolje deluje po popolnem in nepristranskem zakonu resonance in karme. Po ločitvi od fizičnega telesa se delovanje iz ega in družbenih mask razblini. Duša se znajde v svetu, kjer njeno notranje stanje postane njena zunanja realnost.
Če je človek v svojem življenjem gojil sovraštvo, zamere, strah, pohlep, agresijo ali temne strasti, je njegovo biopolje gosto, težko in na nizkih vibracijah. Ob izstopu iz telesa ga zakon gravitacije informacijskega polja neogibno potegne v nižje astrale sfero v prostore, koder vladajo enake nizke frekvence. To so prostori, ki jih različne religije opisujejo kot pekel.
Če je človek deloval v ljubezni, odpuščanju, nesebičnem služenju, miru in povezavi z vertikalo, je njegovo biopolje lahko, koherentno in svetlo. Taka duša po smrti naravno poleti v višje, duhovne dimenzije svetlobe, nebes ali bivanja z bogovi. Moje izkušnje so, da takrat ko umrejo naravne smrti tisti, ki so pripravljeni za to, gredo takoj v dušni svet.
Enak zakon resonance in karme določa tudi prihod v novo inkarnacijo. Duša, ki se mora znova utelesiti, se ne rodi v naključni družini ali v naključnih življenjskih okoliščinah. Magnetna sila njenih nepredelanih karmičnih dolgov, neizpolnjenih želja in nepredelanih travm jo privlači k tistim staršem, tistemu rodovnemu družinskemu deblu in tistemu okolju, ki ji bodo zagotovili natanko takšne preizkušnje, kot jih potrebuje za svoj nadaljnji duhovni razvoj in učenje.
Zavestni odhod proti nezavednemu potapljanju v temo
Prav zaradi delovanja zakona resonance je izjemno pomembno, ali človek umre zavestno ali odide nezavedno, potopljen v temo, strah ali kemično omamljenost. Kdor se skozi življenje sistematično spoznava s svojo notranjo naravo, raziskuje naravo biopolja ter se zaveda, da ni le minljivo fizično telo, temveč neuničljiva zavest, dočaka trenutek smrti z mirno prisotnostjo. Tak posameznik ve, kaj se dogaja. Ko telesna čutila odpovedujejo, ne zapade v paniko. Svojo pozornost usmeri v notranjo vertikalo, se odpove vsem zemeljskim dobrinam in odnosom ter z zaupanjem in čisto namero stopi skozi meddimenzionalna vrata. Taka zavestna smrt omogoča hiter, čist in svetel prehod brez zadrževanja v astralu.
Povsem drugačna pa je situacija, ko človek odide popolnoma nezavedno. Če je bil posameznik skozi celotno življenje trdno prepričan, da obstaja le to, kar lahko vidi in prime z rokami, ob fizični smrti doživi strahovit šok. Ko se znajde izven telesa in ugotovi, da še vedno misli, čuti in obstaja, nastopi globoka zmedenost. Ker nima znanja o posmrtnih prostorih, ne razume, kje se nahaja. Zaradi močne navezanosti na fizične objekte, hišo, denar ali sorodnike se krčevito oprime materialnega prostora. Popade ga panika, potopi se v temo in podzavestne nočne more, iz katerih se ne zna sam rešiti. Taki umrli pogosto ostanejo ujeti kot »prikazni« ali begajoči duhovi v bližini svojih nekdanjih domov ali pa se kot energijski paraziti prisesajo na biopolje svojih preživelih sorodnikov, kar obema stranem povzroča hudo trpljenje in izgubo vitalne energije.
Nauk don Juana v delih Carlosa Castanede
Ta dramatični razkorak med zavestnim in nezavednim prehodom je izjemno plastično in jasno opisal tudi Carlos Castaneda v svojih delih o šamanskem izročilu mehiških Indijancev (poučevanje don Juana Matosa).
Don Juan pojasnjuje, da v vesolju obstaja neizprosna, neosebna in mogočna sila, ki so jo šamani poimenovali Orel (ali velika ptica). Orel je tista kozmična sila, ki vsakemu živemu bitju ob rojstvu podari zavest, ob trenutku fizične smrti pa to zavest ponovno zahteva nazaj. Orel se dobesedno »hrani« z doživetji, čustvi, spomini in avtonomno zavestjo umrlih bitij.
Po Castanedovem nauku se pri povprečnem, nezavednem človeku ob smrti zgodi, da Orel neusmiljeno požre njegovo celotno osebno zavest, spomine in identiteto. Človek se popolnoma razgradi in izgine v temni, neosebni poti vesolja. Postane le hrana za kozmični proces.
Vendar pa obstaja izjemna možnost kot pot svobodnega človeka oziroma šamana (bojevnika zavesti). Šamanska znanost uči, da če človek med svojim življenjem skozi nepopustljivo disciplino, rekapitulacijo (sistematično pregledovanje in energetsko čiščenje vseh svojih preteklih dogodkov ter vračanje ujeti energij) ter z vajo razširjene zavesti doseže popolno notranjo svobodo in koherenco, se lahko izogne temu, da ga Orel požre.
Bojevnik zavesti ob trenutku smrti ne preda svoje identitete v uničenje, temveč Orlu ponudi popolno »repliko« svojih izkušenj in prečiščene spomine brez čustvenih nabojev in navezanosti. S tem poteši zahtevo te kozmične sile. Nato pa s celovito, nedotaknjeno in prebujeno zavestjo odleti mimo Orla v neskončno svobodo – v večnost, kjer se neomejeno razvija naprej kot svobodno svetlobno bitje.
Ta šamanski koncept izjemno močno ustreza vsemu, kar uči sodobna karmična diagnostika in delo v metaverzumu zavesti: le tisti del zavesti, ki smo ga med življenjem uspeli popolnoma ozavestiti, očistiti zamer ter odvezati od ega in materialnih iluzij, ostane resnično svoboden ter sposoben samostojnega, svetlega in neomejenega prehoda v višje dimenzije bivanja.
