Duhovnost je pretočna. Pri duševnosti je malo drugače. Ta vedno žeil, vedno hoče. Je umski aspekt tega, kar se hoče izraziti.
Z umom ni čisto nič narobe. Je en del nas, ki se hoče izraziti. Stremi za tem, da bi bil viden. Carl Jung bi temu aspektu rekel senca, ker je v bistvu senca. Je nekaj del nas, ki ni čisto očiten, da bi se izrazil. Skozi njega iščemo.
Vsakdo, ki ima košček uma išče. Dobro službo, dobra čustva, pa kanal. Ja, kanal je nekaj, kar je pomembno. Ko ga iščemo hočemo skozi sebe pripeljati globlje aspekte sebe. V trenutku, ko je omejen na čustva, misli, občutke, je orodje kako izraziti svojo bolečino na način, ki bo bolj prevoden.
Prevodnost je lepa čednost tistih, ki so povezani. Težava pa je, da smo vsi povezani. Manj smo prevodni, bolj kraljujejo našemu življenju čustva, misli, občutki, ideje. Lahko imamo lepa, grda, stisnjena, vzhičena ipd. Ko jih opazujemo in jih opisujemo kot eno ali drugo, se ukvarjamo z umom.
Um je tisti del nas, ki prevaja. Lahko prevaja trenutne vtise v samem sebi kot druge misli, čustva, ki jih opazuje v sebi, kot elemente svoje lastne zavesti. Kaj hitro zamenja zavest za čustvo, saj je navajen, da je tisto, kar znotraj njega plava oh in sploh. Dostikrat celo tako močno, da se tega oh in sploh oprime in se srfa.
Naš um je vse, kar hočemo, da bi naj bil. Ob tem pa pozabljamo, da je veliki trickster, Loki v nordijski mitologiji bog prevare, zvijačnosti, nagajivosti in spreminjanja oblik. Je aspekt nas, ki hitro zamenjuje svojo srajco. Enkrat ima belo, drugič slabo, tretjič letečo. Hitro nas prevara, da je duhovnost enaka duševnosti oz. da so čustva bog. V trenutku, ko kupimo Lokijevo zgodbo smo pod urokom – in zanimivo ta urok smo mi sami.
Uroki so manjša pretočnost znotraj nas, kjer prevzame um glavno vlogo sebe, Sebe, kreatorji, bitja, biti. In kar sili, zelo pretanjeno, saj je bog, boginja, ki te prevara. Pretočnost v duhovnosti je ena najpomembnejših stvari, saj nam govori, kako močno smo “povezani”.
V trenutku, ko se nanjo navežemo mislimo, da smo pretočni. Poudarek je na tem, da mislimo, da smo pretočni. Ko mislimo, da smo pretočni se srfamo na valu misli, čustev, občutkov, idej, spominov – mislimo, da ne, a kdo je tisti, ki nam opisuje pretok? In ko pademo iz vala, beri pademo v slaba čustva, misli, ideje, se zavemo, da je naša pretočnost bila le… igra za naša čutila, čutenje, čustva, misli… nič več, nič manj. In ko pademo z gosto vodo po kateri smo surfali se zavedamo, da smo le surfali, nič drugega.
Mnogi “modreci moderne dobe” govorijo, da je pomembno loviti valove in surfati na njih. To ni duhovno, še manj pa duhovnost. Veter v laseh, ki ga čutimo ob surfanju ni naš lastni pretok, je spodbujen. To imamo v “modernem svetu” radi. Čustva so pomembna, pretok je pomemben. A kdo je v resnici ta, ki se teh čustev, pretoka zaveda?
Duhovnost ja je beseda, kot vse ostale. Ne moreš se je prijeti, definirati, kajti ko jo definiraš, se dotakneš toka, ki se nahaja v mislih. Naše misli so tiste, ki zaznavajo tok. Iz gostote misli gledamo na redkost, ki je onstran misli. In v trenutku, ko kupimo zgodbo, da nam Loki govori resnico, verjamemo, da smo resnica.
V takšne in drugačne zgodbe se hitro ujamemo. Na svetu imamo kar nekaj praks, ki ljudem velijo naj se učijo delati s čustvi, ker bodo lažje pritegnili v svoje življenje to, kar si želijo. A v bistvu govori ves čas Loki skozi um, ne resica za katero mislijo, da je pretočna – pretočnost je čisto nekaj drugega.
Pretočnost
Lahko jo opazujemo, lahko se je zavedamo, a vprašanje je, od kod se je zavedamo. V trenutku namreč, ko se jo zavedamo skozi ločene od sebe in mi nismo ta pretočnost, je Loki na delu. On nam v naši glavi meša štrene in nam govori, da je pretočnost resnična. In je, a ne za nas temveč za del nas, ki želi, da bi bila resnična.
Prava pretočnost ni stanje, kajti ko jo opazujemo in opisujemo kot pretok, lepo ali grdo čustvo, misli, je to pretočnost, ki jo je pričaral Loki. Loki, ali naš umski aspekt, ki seže dosti globlje kot samo duševnost v naši glavi, je velik trickster. Zelo hitro nas prepriča kot dober prijatelj, da pa on vidi in sliši.
Ko pretočnost preneha biti stanje je proces. In pri pretočnosti se gre za procesno naravo, kar govori tudi beseda pretočnost. Mogoče je glagol, mogoče ne. Glagoli so dobra stvar, da prenehamo zreti na to kar govorimo kot na proces in v bistvu začnemo opisovati stanje. In kakšna je razlika?
Stanje je statična točka v času in prostoru. To lahko pomeni dve uri ali pa dva meseca. Proces pa je nekaj drugega. Je trajanje, brezčasno. In prava pretočnost je brezčasna. Je kot naše obstajanje, ki je vedno tukaj. Le oblika obstoja se spreminja, pretočnost pa je še vedno ista. In če zapademo pod urok Lokija za trenutek izgubimo pravi občutek za sebe, pademo. Duševnost je stanje.
