Bil je februar 1976. Še najstnik sem sam potoval po južni Indiji. Spomnim se, da sem po dolgem prašnem potovanju sestopil iz natrpanega avtobusa na obrobju večjega mesta. Tema je že bila in hodil sem po mestu iščoč ceneno prenočišče. Ko sem zavil okrog vogala, sem zaslišal glas, ki me je poklical. Zagledal sem žensko, ki je sedela na robu ceste ob starem loncu, iz katerega je delila juho iz leče svojim mnogim otrokom. Vztrajala je, da se moram usesti z njimi in pojesti krožnik juhe in nekaj kruha. Bil sem zelo lačen in enostaven obrok je bil slasten. Ko sem dvignil pogled, sem videl kako žena opazuje moje veselje s pristno naklonjenostjo in zadovoljstvom na obrazu, kot bi bila ravnokar nahranila svojega odraslega sina, ne pa tujca.
Skoraj štirideset let je minilo. Gotovo so bili med mojimi potovanji trenutki, ko so z mano ravnali neprijazno, a se jih zdaj ne morem spomniti. Vendar pa me prijaznost ljudi, kot je bila ta siromašna žena, ki je v razcapanih cunjah živela na cesti s svojimi otroci, ni nikoli zapustila. Prosim ne podcenjujte drobnih prijaznosti. Te imajo moč in vpliv in lepoto, ki traja zelo dolgo časa.
Avtor: adžan Džajasaro
