OGLAS

Dr. Michael Duff Newton: Usoda duš (povzel Igor Kononenko)

Luč ne moreš postati, ker si že sedaj luč (ki pa ne sveti vedno dovolj svetlo). Michael Newton

Reinkarnacija je rdeča nit, ki povezuje velika učenja vzhoda in zahoda (tako učenja Sokrata, Platona, Marka Avrelija, Epikteta, Seneke, Plotina in Giordana Bruna kot tudi učenja Bude, Konfucija in Zaratustre; tako stoične in pitagorejske šole, alkemije in astrologije kot bramanizma, joge in taoizma; tako egipčanske Knjige mrtvih kot indijske Bhagavadgite in tibetanskega svetega teksta, opisanega v Glasu tišine). Kot taka je seveda konsistentna s teorijami o posmrtnem življenju in s tem tudi z obsmrtnimi doživetji. Bolj natančno opredelitev, kaj se dogaja po smrti, najdemo v mnogih novodobnih knjigah in člankih. Med najbolj natančne in presenetljive opise sodijo gotovo dela Michaela Newtona, doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta.

Newton že več deset let deluje kot hipnoterapevt, ki klientom s pomočjo hipnoze pomaga odkrivati vzroke njihovih težav v (sedanjem) življenju. S pomočjo hipnoze Newton popelje klienta v preteklost. Pri tem se lahko klient vrne v poljubno starost sedanjega življenja, vendar se tu spomini ne končajo. Klient se lahko vrne v obdobja prejšnjih življenj – kar je sprva tudi Newtona begalo. Kot amaterski zgodovinar je preverjal mnoge trditve o prejšnjih življenjih, ki so mu jih klienti pod hipnozo opisovali (glej njegovo prvo knjigo »Potovanje duš«). In kar je lahko preveril, se je skladalo s pripovedmi klientov: imena oseb, krajev, datumi in opisi dogodkov ter celo datumi smrti v prejšnjih življenjih so ustrezali arhiviranim zgodovinskim dejstvom.

OGLAS

Newton se ni ustavil pri opisih prejšnjih življenj, ampak je popeljal kliente tudi v obdobje med dvemi življenji. Presenečen je odkril, da so si pričevanja na stotine klientov o življenju med dvemi utelešenji na zemlji sila podobna. V času življenja na »duhovni ravni«, brez fizičnega telesa, se duše združujejo v skupke, kot neke vrste razrede, ki jih vodijo izkušene duše – vodnice. V tem času duše skušajo čim bolj razumeti svoje izkušnje iz prejšnjega življenja in se pripraviti na novo učno nalogo – novo utelešenje. Na ta način je obdobje enega življenja na zemlji zgolj ena od »seminarskih nalog«, ki si jo duša sama v dogovoru s sorodnimi dušami in vodnico izbere z namenom učenja in napredovanja na duhovni poti. Ko se duša vrne iz življenja in se pridruži svoji dušni skupini, se ji zdi ves ta čas, ki ga je prebila v enem utelešenju, kot »kratek potep do trgovinice za vogalom, da bi kupila kruh in mleko«. V nadaljevanju so povzete nekatere zanimive misli iz knjige Usoda duš.

Hipnotična regresija

Skrivnost Newtonovega dela je poglabljanje hipnotičnega stanja. Dolga leta izkušenj so mu prinesla spoznanje, da za to, da bi dosegel superzavestno stanje duše, alfa stanje hipnoze ne zadostuje, ampak je treba preiskovanca popeljati v globlja, »theta« območja. Newton lahko celo uro porabi za upodabljanje gozdov ali obal in za vračanje preiskovanca v njegova otroška leta. Preiskovancu zastavlja podrobna vprašanja o takih stvareh, kot so pohištvo, ki so ga imeli doma, ko je bil star dvanajst let, njegovo najljubše oblačilo pri desetih letih, najljubša igrača pri sedmih letih in njegovi prvi spomini med tretjim in drugim letom. Nato ga popelje v materin trebuh, kjer mu postavi dodatna vprašanja, zatem pa še v najbližje preteklo življenje. Do takrat, ko se klient prebije skozi svojo smrt v tem zadnjem življenju in prispe do vhoda v duhovni svet, je most že zgrajen. Nepretrgano poglabljanje hipnoze preiskovanca oddaljuje od zemeljskega okolja, vendar pa je kljub temu sposoben podrobno odgovarjati na intenzivna vprašanja o svojem duhovnem življenju. To traja ponavadi nadaljnji dve uri.

Ko se preiskovanci prebudijo iz transa, v katerem so se vrnili domov, njihov obraz prekriva izraz spoštovanja, ki je veliko globlje, kot če bi doživeli neposredno regresijo v preteklo življenje. Tu je primer pisma klienta po nekaj tednih: »Ko sem spoznal svojo pravo identiteto, sem doživel nepopisno radost in občutek svobode. Najbolj presenetljivo je to, da sem jo pravzaprav poznal že ves čas. To, da sem videl svoje nepristranske učiteljice, me je za večno navdihnilo z nekim žarom. Takrat sem spoznal, da je edina resnično pomembna stvar na tem svetu, kako živimo in kakšen je naš odnos do drugih ljudi. Zdaj si ne samo mislim, ampak vem, zakaj sem tu in kam bom šel po smrti.«

Ni pomembno, ali je posameznik ateist, nadvse veren, ali goji neko vmesno filozofsko prepričanje, kajti, ko so ti posamezniki med hipnozo dosegli ustrezno superzavestno stanje, so se njihova pričevanja presenetljivo ujemala. Eno od pomembnih potrditev je ta, da pekel za duše ne obstaja, razen mogoče na zemlji, kar pa je seveda prehodnega značaja in spet z namenom učenja in pridobivanja izkušenj. Kot pekel bi lahko opredelili tudi obdobje, ko duša takoj po smrti fizičnega telesa noče prestopiti praga duhovnega sveta ampak izbere namišljen (sanjski, astralni) svet, ki je ponavadi poln groze, obsodb, strahu, jeze itd. V tem svetu biva toliko časa, dokler se ne ozavesti in ni pripravljena nadaljevati svojo duhovno pot.

Vendar Newton pravi, da vse informacije le niso dostopne preko hipnotičnega transa in da na to, kar duše z Zemlje lahko vidijo in mu razložijo, vplivajo njihove osebne vodnice. Čeprav je postavljal tudi druga (mogoče za koga pomembnejša) vprašanja, kot tista, ki so navedena v knjigi, na njih preprosto ni dobil odgovora.

Prehod v onostranstvo

Po smrti fizičnega telesa se začenja prehod v duhovni svet, ki se lahko precej razlikuje pri dušah z različnimi izkušnjami. Izkušena duša ne potrebuje pomoči in se brez posebnih ceremonij vrne v duhovni svet, saj dobro ve, kaj je njena naloga.

Nekatere duše pa si po smrti ne želijo vrniti v duhovni svet. Te duše so skrajno obupane zaradi nedokončanih zadev ali travmatičnih dogodkov iz življenja. Ne želijo preprosto pustiti vsega niti ne želijo govoriti s svojimi vodnicami, ker so preveč nesrečne. Vodnice jih ne silijo, da se vrnejo v duhovni svet, dokler same ne spoznajo prednosti odhoda domov. Pravico do samoodločanja imamo tudi po smrti in duhovne vodnice bodo spoštovale vsako našo odločitev, pa naj bo še tako nespametna.

Nekatere duše si ustvarijo svojo lastno resničnost s spomini na fizično življenje. Nekatere duše živijo na prijetnih krajih, podobnih vrtovom. Druge duše, naprimer tiste, ki so prizadele ljudi, si ustvarijo grozljivo okolje (kot moraste sanje), kot je zapor ali soba brez oken. Nato se zaprejo v ta prostor, kjer nimajo prav dosti svetlobe in stikov z drugimi dušami. To je samozadana kazen. Ko Newton dela s klienti, ki so v preteklem življenju naredili samomor, je prva stvar, ki jo takoj po smrti večina od njih izjavi: »Oh moj Bog, kako sem bil lahko tako neumen!«

Večino duš pa po pri prehodu dočakajo duše iz dušne skupine, ki se pravkar umrlemu pokažejo v obliki sorodnikov in prijateljev, ki jih je imel v tem življenju, da lažje premosti čustveno travmo svoje smrti. V tem obdobju se duši tudi vrne spomin, ki ji je bil odvzet v času utelešenja. Duša se zatem sreča s svojo duhovno vodnico. Ko je duša pripravljena, jo vodnica povede do sveta starešin (duhovnih modrecev) – to je skupino višjih bitij, ki so korak ali dva pred našimi vodnicami-učiteljicami. Svet starešin obišče vsaka duša enkrat ali dvakrat med dvema življenjema.

Pred svetom starešin so vsi navzoči telepatsko povezani, kar pomeni, da poznajo celotno resnico o vseh vidikih vedenja duše v prejšnjem življenju. Tu se izvrši pregled ravno končanega življenja in pregledajo se dobre in slabe plati odločitev, misli, čustev in dejanj, ki jih je duša v tem življenju izvršila. Ugotovijo, katere lekcije se je duša naučila in katerim se je morebiti izognila. Pravijo pa, da kar se naučiš v vsakem težkem življenju, se naučiš enkrat za vselej. Svet starešin ni zato, da bi duši sodil, jo kaznoval ali poteptal njene misli. Starešine želijo, da se duša zazre vase skozi svoje lastne oči. To pomeni, da odpusti sama sebi. To je najtežji del za dušo, ker starešine želijo, da bi duša sebe sprejela takšno, kakršna je, kot jo z brezpogojno ljubeznijo sprejemajo starešine in vodnica.

Med dvemi utelešanji

Po pregledu življenja se duša s svojo vodnico vrne v svojo dušno skupino. Pregledi preteklih življenj se dogajajo tudi pozneje, ko v »knjižnicah«, prostorih z akašijskimi zapisi (zapisi vseh misli, besed in dejanj iz vseh življenj vsakega posameznika) duše pregledujejo in preizkušajo prejšnja življenja in študirajo druge možnosti, kako bi se življenje odvijalo, če bi se takrat drugače obnašale in odločale.

Če sta si bili duši v prejšnjem življenju nasprotnika ali pa imata zamere drug do drugega, se lahko dogovorita za izmenjavo energije njunih misli in vseh spominov na življenje, ki sta ga preživela skupaj. Gre za neopisljivo spajanje dveh umov. Vsaka od duš izkusi okoliščine, ki so drugega pripeljale do določenih odločitev. Ko je izmenjava končana, se izkušnja vtisne tako globoko, da odpuščanje ni potrebno – razumevanje je popolno.

Vsaka duša je lastnica svoje energije, ki se je ne da uničiti ali onesposobiti, lahko pa se jo preoblikuje in očisti okuženosti z Zemljo. Vendar ima duša svobodno voljo in ji preoblikujejo energijo le, če sama v to privoli. Duše pogosto po končanju travmatičnega življenja zaprosijo svoje učiteljice, da jih odpeljejo v centre za zdravljenje in pomlajevanje energije.

Duše med dvemi utelešanji se poleg učenja in pripravami na ponovno utelešanje tudi zabavajo (največ znotraj svoje dušne skupine, lahko pa tudi z drugimi dušami), potujejo, obujajo spomine, igrajo igre in vloge, ki so jih igrali v prejšnjih življenjih itd. Pri igranju izbirajo skupinske igre z veliko dušami, pri katerih imajo vse enak položaj in so vse vključene v enaki meri (ni izstopajočih »zvezd«, kot so npr. kapitani moštva itd.). Duša ima svobodno voljo, ki jo druge duše in vodnice spoštujejo. Niti dve duši si nista popolnoma enaki in vsaka ima svoj »stil«. Potovanje duše, ki se je odločila za obisk drugih dimenzij, poteka od začetne točke do ciljne točke brez vmesnih postankov – skoraj v trenutku. Pri teh potovanjih na različne svetove, planete, dimenzije itd. ne posvečajo toliko pozornosti nasprotju med svetlobo in temo, ampak bolj drugim elementom, kot so: nemirno ali mirno okolje, nizka ali visoka gostota, fizično ali miselno področje, pogoji, primerni za očiščeno ali grobo inteligenco itd. Včasih na teh potovanjih nekoliko materializirajo svojo energijo (privzamejo prosojne človeške oblike), da se lahko poigrajo z bitji v tisti dimenziji.

Ko se duša po smrti fizičnega telesa vrne v duhovni svet, odtise čustvenih travm začasno odloži (in jih lahko kot karmični odtis pri ponovnem utelešanju prinese v novo življenje). Vseeno pa duše v duhovnem svetu poznajo tudi negativna čustva žalosti dveh vrst: karmična krivda – zaradi v preteklem življenju sprejetih zelo slabih odločitev – in žalost, ki izvira iz hrepenenja po ponovni združitvi z Virom njihovega obstoja (ki ga imenujejo Nadduša, Stvarnik, Navzočnost, Vir škrlatne svetlobe – beseda Bog je na Zemlji preveč poosebljena). Na sestankih s Svetom starešin duše zaznajo višji vir božanskega znanja, energijsko silo, ki jo imenujejo »Navzočnost«. To je kot resonanca, ki prodira v misli. To je studenec ljubezni in razumevanja, po katerem hrepenijo vse duše.

Duše v dušnih skupinah so zelo iskrene, odprte, zaupljive, pogosto telepatsko povezane. Vseeno pa si druga drugi ne povedo vsega, še zlasti si ne povedo zelo osebnih sporočil Sveta starešin. Zakon molka je preizkus, če znajo ohraniti resnico tistega, kar je sveto. Če bi delili vse svoje znanje, bi to lahko negativno vplivalo na dušo, ki ni pripravljena na določene stvari – s kršenjem Zakona molka bi lahko tako dušo ovirali. Pri uporabi telepatije imajo mlajše duše precej težav s prikrivanjem svojih misli pred bolj izkušenimi dušami, še zlasti pred svojimi vodnicami. Ko pa duše dosežejo določeno stopnjo, postane telepatija oblika umetnosti in ta vključuje blokiranje določenih misli.

Ponovno utelešenje

Svet ni zbor sodnikov niti sodna dvorana, kamor bi duše prišle, da bi jih zaslišali in obsodili zaradi njihovih grehov. Člani sveta se želijo z nami pogovoriti o naših napakah in o tem, kaj lahko storimo bolje v naslednjem življenju. Tu se prične tudi razmišljanje, kakšno telo bi nam v naslednjem življenju najbolj ustrezalo. Ko se bliža čas našega ponovnega rojstva, odidemo v prostor, kjer si ogledamo različna telesa, ki bi lahko ustrezala našim ciljem. Preden se odločimo, lahko pogledamo v prihodnost in različna telesa tudi dejansko preizkusimo. Pri tem si duše ogledujejo najverjetnejši potek dogodkov, povezan s temi telesi. Pri tem se zavedajo, da lahko ena sama poteza popolnoma spremeni izid. Odkrito povedano pa ravno to naredi dušam igro življenja zanimivo. Spremembe v življenju so odvisne od naše svobodne volje. Ta vzročnost je del zakonov karme. Karma je priložnost, a potrebna sta tudi pogum in vztrajnost, saj igra poleg osebnih zmag prinese tudi izgube in razočaranja.

Duše se prostovoljno odločijo za manj popolna telesa in bolj naporna življenja, da bi poplačale karmične dolgove ali pa obdelale različne vidike lekcije, ki jim je v preteklosti povzročala težave. Npr. duša se namerno odloči za homoseksualno telo prav zaradi predsodkov družbe do homoseksualcev. Namenoma se izpostavijo javnosti in plavajo proti toku družbe s strogimi stereotipi o vlogah spolov. Ti ljudje se morajo dvigniti nad javno zaničevanje in prezir, da bi našli svojo identiteto in samospoštovanje -to pa zahteva drznost in odločnost.

Večina duš sprejme telesa, ki jim jih ponudijo v sobi za izbiro, vendar pa lahko duša ponudbo zavrne in ponovno utelešenje celo preloži. Duša sme zaprositi, da bi za nekaj časa odpotovala na kak drug fizični planet. Če sprejmemo novo nalogo, nas pošljejo v pripravljalni razred, kjer nas opozorijo na določene kažipote in ključe, ki se bodo pojavili v življenju, še zlasti v tistih trenutkih, ko bo v naše življenje vstopila primarna sorodna duša (ponavadi naš bodoči zakonski partner).

Člani iste duhovne skupine se v naslednja utelešenja večinoma ne vrnejo kot člani iste genetske človeške družine. Z utelešenjem v različne družine različnih narodnosti in kulturnih okolij po vsem svetu imajo duše priložnost, da izkoristijo pestrost ponudbe teles. Zaradi svoje »deljivosti« lahko duša počne več stvari naenkrat. Ko se duša utelesi, del njene energije ostane v duhovnem svetu. To pomeni, da se duša istočasno nahaja v telesu in v duhovnem svetu (bolj ambiciozne duše so lahko istočasno inkarnirane v dveh ali celo treh telesih). Tako npr., če nam v tem življenju umre ljubljena oseba, jo bomo ob prehodu v duhovni svet tam pričakali in ji pomagali, čeprav smo še vedno inkarnirani. Ko fizično telo umre in se duša vrne v duhovni svet, se združi s svojo energijo, ki je ostala v duhovnem svetu cel čas inkarnacije.

Če bi v telo prenesli 100 odstotkov naše energije, bi mu s tem lahko raznesli možgane, saj telo ne more prenesti toliko energije. Poleg tega bi, če bi bila energija duše zbrana v enem telesu, celoten proces rasti duše na Zemlji postal nesmiseln, saj duša v soočenju z možgani ne bi videla nobenega izziva. Z delitvijo pa duša krepi različne dele svoje energije skozi različna utelešenja, s čimer postaja močnejša kot celota. Poleg tega bi popolno zavedanje pri 100 odstotkih energije z vsakim novim telesom pomenilo višjo stopnjo duhovnega spomina in šibkejšo amnezijo, kar bi pomenilo, da bi v testni laboratorij Zemlje prispeli že z nekaterimi odgovori na naše naloge. Hkrati pa učinkovitost duše ni odvisna od količine energije, ampak od kakovosti vibracijske moči, ki predstavlja izkušnje in modrost duše.

Duše se svojim dodeljenim telesom-gostiteljem pridružijo v maternici, nekako po tretjem mesecu nosečnosti, ko so možgani že dovolj razviti, da lahko začnejo delati z njimi. V tem obdobju lahko duše še vedno razmišljajo kot nesmrtne duše, obenem pa se že privajajo na delovanje možganov in alter ega (drugi jaz) svojega gostitelja. Po rojstvu nastopi amnezijska blokada spomina, nesmrtni značaj duše se spoji z začasnim človeškim umom in oblikujejo se značajske poteze nove osebnosti.

Napredovanje duš

Duše v svojem učnem procesu sčasoma (po mnogo življenjih v telesih) napredujejo in potrebujejo manj utelešenj. Hkrati se začne specializacija duše za tista področja, pri katerih so pokazale največ spretnosti. Nekatere duše se npr. specializirajo za oblikovanje narave in živih organizmov. Svojo energijo uporabljajo za obsevanje celic skupine rastlin ali živali in s tem pospešijo razvoj npr. nove živalske vrste, ki se potem lahko razvije v npr. 50 zemeljskih letih, kar se dušam v duhovnem svetu zdi kot en dan.

Glavna gonilna sila duš je doseči popolnost in združitev z Virom, ki jih je ustvaril. Newton je razvoj duše razdelil na šest stopenj. 1. stopnja označuje začetniško dušo in 6. stopnja mojstrsko dušo. Nedvomno obstajajo tudi višje stopnje,vendar o njih Newton ne ve veliko, saj mu svoje izkušnje poročajo samo duše, ki se še utelešajo. Preiskovanci so zelo skromni glede svojih dosežkov. Ne glede na Newtonovo oceno, noben klient ne bo sam od sebe izjavil, da je napredovala duša (ta skromnost pa jih mine, ko se zbudijo iz hipnoze). Glede na stopnje razvoja, učitelje in učence v dušnih skupinah, bi kaj lahko sklepali, da v duhovnem svetu vlada neka hierarhija. Vendar pa je to zgolj hierarhija miselnega zavedanja, nikakor pa ne organizacijska oblast, kot jo poznamo na Zemlji. V duhovnem svetu zagotovo obstaja neka struktura, ampak ta biva v vzvišenih strukturah sočutja, harmonije, morale in kreposti, ki daleč presegajo to, kar ljudje počnemo na Zemlji. Na oni strani vlada sistem vrednot, kot so neizmerna dobrota, strpnost, potrpežljivost in brezpogojna ljubezen. Napredovali preiskovanci govorijo tudi o času združitve, ko se bodo pridružili »Najsvetejšemu«, in o območju goste škrlatne svetlobe, kjer se nahaja nekakšna vsevedna Navzočnost.

Čista bela barva označuje mlajše duše, ko pa duša napreduje, njena energija postane gostejša in preide v oranžno, rumeno, zeleno in navsezadnje v več odtenkov modre. Poleg teh osrednjih barv obstajajo tudi subtilne mešanice barv znotraj posamezne dušne skupine, ki odražajo značajske lastnosti posameznih duš. Za visoko napredovale mojstrske duše na 6. stopnji je značilna temna indigo barva. Te podatke je Newton zbiral dolga leta in pomenijo napredek duš klientov, obenem pa pomagajo pri prepoznavanju drugih duš, ki jih vidijo okoli sebe, medtem ko so v hipnotičnem transu. Črne barve je bodisi poškodovana ali oskrunjena negativna energija duše, ki se ponavadi vidi v centrih za obnavljanje duš. Pomeni barv so:

Bela: čistost, jasnost, nemirnost;
Srebrna: eteričnost, zaupanje, prilagodljivost;
Rdeča: strast, intenzivnost, občutljivost;
Oranžna: živahnost, impulzivnost, odprtost;
Rumena: zaščitništvo, moč, pogum;
Zelena: zdravilnost, hranilnost, sočutje;
Rjava: utemeljenost, strpnost, marljivost;
Modra: znanje, odpuščanje, razkritje;
Škrlatna: modrost, resnica, božanstvo.

Ljubezen in partner

Ljubezen je sprejetje vseh pomanjkljivosti naših partnerjev. Prava ljubezen vam pomaga postati boljši človek, kot bi bili brez te osebe v vašem življenju. Ljudje ljubezen pogosto enačijo s srečo. A sreča je stanje duha, ki se mora razviti v nas samih in ne sme biti odvisna od nekoga drugega. Najbolj zdrava ljubezen je tista, ko ste že zadovoljni sami s seboj in je to, da svojo ljubezen razširite še na nekoga, popolnoma nesebično. Ljubezen zahteva trdo delo in stalno vzdrževanje. Pri številnih ločenih preizkovancih je Newton ugotovil, da so bile njihove prve ljubezni tudi njihove primarne sorodne duše in da bi stvari lahko izpeljali do konca, če bi se oba bolj potrudila.

Če trpimo zaradi umrlih ljudi, ki jih imamo radi, ti včasih pridejo k nam na zelo nenavadne načine, pogosto, kadar so naše misli v globokem alfa stanju ali med spanjem. Newton je sanje razdelil na tri vrste: pospravljanje raztresenih misli, reševanje problemov in duhovna sporočila. Sprejmite te trenutke kot sporočila iz onostranstva in dovolite, da so vam v pomoč. Pri tem je Newton ugotovil, da komuniciramo lahko z drugim dušami (iz iste ali sorodne dušne skupine in vodnicami), ne pa z delom svoje duše (energije), ki je ostala v onostranstvu, ker da je pogovor sam s seboj brez učinka. Pri tolmačenju sanj je potrebno, da človek uporabi svojo lastno intuicijo, če želi izluščiti pomen svojih sanj.

Duša umrlega partnerja nas spodbuja, da se navežemo na novega partnerja. V duhovnem svetu ne obstaja ljubosumje ampak brezpogojna ljubezen, zato umrli želi »bivšemu partnerju« polno nadaljevanje svojega zemeljskega bivanja. Razmerja, ki jih imamo po smrti moža ali žene, ne zmanjšajo ali onečastijo naše prve ljubezni, ampak jo le še potrdijo, zato so občutki krive popolnoma odveč.

Tudi v duhovnem svetu se duše lahko ljubijo. Ljubezen je želja po združitvi s subjektom te ljubezni. Duše imajo v duhovnem svetu možnost, da ljubezen izrazijo celo na bolj intimen način kot na Zemlji. Kljub temu pa nekatere duše želijo poustvariti prizore iz prejšnjih življenj, ko je njihova ljubezen cvetela. Navsezadnje so užitki fizičnega izražanja v biološki obliki za večino duš glavna vzpodbuda za ponovno utelešanje.

Če mati iz nekega razloga izgubi svojega otroka, obstajajo zelo velike možnosti, da se bo duša tega dojenčka znova vrnila k tej materi z naslednjim otrokom. Če mati ne rodi še enega otroka, se ta duša lahko vrne v drugega bližnjega družinskega člana. Kratkemu življenju duše pravijo mašilo, a tudi tako življenje ima svoj namen, npr. da duša pripravi svoje starše s svojo blažilno energijo, na kako preizkušnjo ali življenjsko odločitev.

Veliko bolj kot katerokoli drugo sredstvo dušo povzdigne glasba. Glasbena misel je jezik duš. Vendar pa je duhovna glasba veliko več kot samo glasbeno sporazumevanje. Duhovna glasba predstavlja temelj ustvarjanja energije in združevanja duš. Zvok je tisti, ki ustvarja vse – tudi svetlobo in energijo. Duše v duhovnem svetu pojejo in igrajo inštrumente. Ko se duše poistovetijo z inštrumentom in iz njih izvabljajo zvoke, je to preprosto čudovito. To niso običajni toni. Harmonično prepletanje glasbene energije se z nepopisnimi zvoki razlega po vsem duhovnem svetu. Glasba duše popelje na nove miselne ravni, spodbudi njihovo energijo in jih poveže z velikim številom drugih duš.

Gostota (frekvenca) materije

Poleg Zemlje obstaja še mnogo podobnih fizičnih svetov, ki jim pravijo svetovi zadovoljstva in trpljenja. Tudi vesolj je mnogo in tudi vesolja nastajajo in umirajo. Poleg »običajnega« življenja na Zemlji, ki ga zaznavamo z našimi čutili, obstajajo tudi »pravljična« bitja, ki so našim čutilom skrita. Ta bitja so bila tu že dolgo pred vzponom naše civilizacije in še vedno nas niso zapustila. Danes jih večina izmed nas ne vidi, ker so ta bitja tako stara, da je njihova gostota postala zelo redka, medtem ko je energija naših zemeljskih teles še vedno gosta. Če ima kamen (mineral) gostoto 1D, potem je drevo na stopnji 2D, naša telesa pa na stopnji 3D. Bitja narave, ki imajo gostoto 4D-6D, so za nas nevidna. Poleg tega Zemljo pogosto obiščejo duhovi, bodisi za zabavo, bodisi duše umrlih, ki se še niso odločile za prehod v duhovni svet. Velja, da zlobnih duhov ni, so samo nesposobni in tisti, ki so nepremišljeni in brezbrižni.

Newtonovi klienti v transu opisujejo stvarstvo kot nekakšen krog okoli duhovnega sveta. V teh sferah (dimenzijah) so različna vesolja, ki so med seboj spojena, kot v nekakšni verigi. Če bi si Zemljo ogledali z rentgenskimi žarki, bi bila morda podobna vrsti plastičnih topografskih pol, položenih ena na drugo. Te sloje vibracijske energije, ki se med seboj razlikujejo po gostoti, si predstavljamo kot izmenične resničnosti. Posamezni nadarjeni ljudje so sposobni videti znotraj teh slojev, vendar pa večini izmed nas ta dar ni dan.

Prav vse živali imajo neke vrste duše, ki pa niso kot človeške duše in se med seboj tudi razlikujejo. Po smrti naj bi energija živali živela v drugih sferah (krajih z lastnimi vzorci in funkcijami) kot energija človeške duše. Živalske duše imajo manjše delce energije, manj prostornine in niso tako zapletene in večplastne kot človeške. Energija človeške duše se ne spreminja v energijo živalske ali obratno – živalska duša se inkarnira kot žival in človeška kot človek. Energija je oblikovana in dodeljena določenim fizičnim in duhovnim oblikam.

Inteligenca, um in zavest

Duša in možgani dojenčka se začnejo povezovati kot dve ločeni in različni entiteti, ki se na koncu združita v en um. Nekatere ljudi skrbi, da dvojnost telesa in duha pomeni, da medtem ko nesmrtni značaj duše živi dalje, začasna osebnost telesa umre. Pri tem pozabljajo, da je bila duša tista, ki je v sodelovanju z razumom telesa oblikovala edinstveno osebnost posameznega Jaza. Čeprav bo fizični organizem telesa umrl, duša ne bo nikoli pozabila svojega gostitelja, ki ji je omogočil, da je v določenem času na določenem kraju izkusila Zemljo. Telo brez duše je kot nezrelo sadje, primitivni sistem z nič ali malo zavedanja. Pravo zavedanje pride z izkušnjami duše.

Visok inteligenčni kvocient še ne pomeni napredovale duše, kot tudi ni nizek inteligenčni kvocient odgovoren za težave manj izkušenih duš. Psihologom še ni uspelo ugotoviti, zakaj močna čustva pri nekom povzročijo neodgovorno dejanje, pri drugem pa premišljen odziv – odgovor je v duši. Duša lahko s svojo energijo vpliva tudi na razvoj možganov in spodbuja delovanje telesnega razuma.

Namen planeta Zemlja

Duhovni mojstri, ki so ustvarili laboratorij kaosa, ki mu pravimo Zemlja, niso samo spravili stvari v pogon, potem pa vse skupaj pustili. Obstajajo višja bitja, ki skrbijo za naše preživetje in bdijo nad nami. Te visoko razvite duše Usklajevalke nam nudijo sredstva, da bi si sami pomagali tam, kjer si lahko, niso pa vest človeških bitij in se ne vmešavajo v našo svobodno voljo. Duše Usklajevalke se pogosto utelešajo kot posredovalke informacij, kot so državniki, preroki, navdihujoči glasniki, umetniki, glasbeniki in pisatelji. Lahko so zasebni ali javni liki, ki delujejo za kulisami svetovnih dogodkov, niso pa tradicionalne zdravilke, saj se ne ukvarjajo s posamezniki, ampak skušajo negativno energijo odpraviti v širšem obsegu. Ti obnovitelji planeta blažijo tudi razdiralne posledice naravnih fizičnih sil, ki povzročajo velike količine negativne energije.

Vendar pa so naravne katastrofe del življenjskih pogojev na Zemlji. Na Zemljo smo bili poslani, da bi se naučili reševati težave znotraj matrice inteligentne oblike življenja, ki živi v težavnem okolju, polnem trpljenja, a tudi lepote in obetov. Prav tega ravnovesja se moramo v vsakodnevnem življenju naučiti zavedati. Star kitajski pregovor pravi: »Naše bridkosti preštevamo natančno, naše blagoslove sprejemamo kot samoumevne.«

V življenju smo neposredno povezani z našo karmično usodo. Karma se ne nanaša le na naša dejanja, temveč odraža tudi našo notranjost, naše misli, občutja in vzgibe – vse to pa se navezuje na vzroke in posledico. Karma je več kot samo pošten odnos do drugih, karma je namen in prizadevanje za vzpostavitev takih odnosov. Vendar usoda ne predpisuje, da se mora nek dogodek zagotovo iziti na določen način. Ljudje nismo marionete. Čeprav so mnoge ključne točke v življenju predvidene zaradi karmičnih zakonov, pa so vedno prisotni elementi svobodne volje, ki lahko usodo spremenijo. Po drugi strani pa število možnosti v prihodnosti ni neomejeno in tudi ni potrebe, da bi bilo – le dovolj raznolike morajo biti, da bi se iz naših lekcij lahko kaj naučili.

Ljudje si predstavljajo, da sta si svobodna volja in usoda nasprotujoči si sili. Ne uvidijo, da usoda predstavlja vsoto vseh naših dejanj iz tisočerih let naših utelešanj. V vseh teh letih smo imeli svobodo odločitve. Naše sedanje življenje predstavlja vse pretekle izkušnje, prijetne in neprijetne, in mi smo izdelek vseh naših preteklih odločitev. Dodajte temu še dejstvo, da smo morda celo namerno izbrali okoliščine, ki preizkušajo, kako se bomo odzvali na dogodke v našem sedanjem življenju. Tudi to je bila svobodna odločitev. V določenem telesu smo zaradi številnih razlogov. Karma se včasih res zdi kaznovalna, vendar obstajata pravica in ravnovesje, ki ju v naši žalosti včasih ne uspemo prepoznati. Nesreče z našimi telesi niso naključne. Po vsaki nesreči imamo svobodo, da obnovimo naša življenja, če smo le pripravljeni prevzeti odgovornost, da to storimo.

Pomembnejše kot dogodki, ki nas preizkušajo v življenju, je naš odziv nanje in to, kako prenašamo posledice. To pa je tudi poglavitni razlog za amnezijo zavesti. Amnezija odpre prosto pot svobodni volji in samoodločanju, ki ju ne omejujejo nezavedni spomini. Ko pa se lotimo samoodkrivanja, postanejo naše vodnice pri amneziji bolj popustljive. Pri samoodkrivanju takoj, ko zaslišimo notranji glas, ga nemudoma prepoznamo. Bistvenega pomena za naše duševno zdravje pa je, da se znamo nasmejati samim sebi in zadregam, v katerih se znajdemo na naši poti.

Prihod na Zemljo je potovanje od doma na tujo zemljo. Nekatere stvari se zdijo znane, a večina jih je, dokler se ne privadimo nanje, nenavadnih, še zlasti razmere, ki so neizprosne. Naš pravi dom je kraj popolnega miru, sprejemanja in ljubezni. Ko pa smo ločeni od svojega doma, se moramo sprijazniti, da ne bomo vedno in povsod obdani s temi lepimi lastnostmi. Na Zemlji se moramo naučiti soočiti se z nestrpnostjo, jezo, žalostjo in poiskati veselje in ljubezen. Na poti skozi življenje ne smemo izgubiti naše neokrnjenosti, žrtvovati dobrote za preživetje in razviti bodisi podrejenega bodisi nadrejenega odnosa do tistih ob nas. Vemo, da nam bo življenje v nepopolnem svetu pomagalo ceniti pravi pomen popolnosti. Preden se podamo v novo življenje, zaprosimo za pogum in ponižnost. Ko se razvije naše zavedanje, se izboljša tudi kakovost našega obstoja. Tako nas preizkušajo. Ta izpit je naša usoda.