Prideta gospod in gospa. Stara sta malo čez šestdeset let, oba še zelo aktivna, zaposlena in živita narazen, on na Štajerskem in gospa v prestolnici. Videvata se čez vikend in občasno kakšen dan med tednom, ko pride on k njej na obisk. Gospa ima od prej široko socialno mrežo in je priljubljena saj rada govori, se druži in zabava družbo. On je bolj zadržan, samotarski in nikakor ne more razumeti, da ima ona potrebo iti ven s prijatelji in prijateljicami ter z njimi čvekati dolgo v noč. To ga mori.
Ko zaključi z delom, ima čas razmišljati vse sorte. Muči ga ljubosumje, saj je sto kilometrov oddaljen od svoje izbranke, pa si ne more pomagati in po cele večere in noči tuhta o tem. Ko se slišita, ji po telefonu govori in govori, lahko tudi po uro ali dve, da sta od prepričevanja in vedno ene in iste debate že vsa utrujena.
Gospod preveč razmišlja. Preveč analizira. O tem pojavu je bilo že mnogo napisanega, vedno pa je enak sklep – preveč obojega resno ogroža partnerski odnos, če se sedaj osredotočimo zgolj na odnos med dvema različnima posameznikoma, ki sta zavoljo emocionalne privrženosti skupaj kot par. Prepričana sem, da marsikdo od vas, dragi bralci in bralke, tudi sebe zaloti kako eno in isto vrti po možganih, obrača nek dogodek ali situacijo z vseh zornih kotov, analizira brez konca in kraja, s tem pa tudi sebe muči, ker nikakor ne more priti do dokončnega sklepa oziroma zaključka.
Ko preveč analiziramo in premišljujemo o istem, pride sčasoma do blokade možganov, ki prenehajo iskati rešitve. Oseba se vrti v začaranem krogu istih informacij in podoživljanj, ne zmore priti ven iz tega tekanja po hrčkovem kolesu.
Saj poznate to kolo kajne? Ko hrček teče in teče znotraj kolesa in ne more sestopiti ven, v svobodo. Enako se nam dogaja z miselnimi tokovi, ko se zataknemo v isto zanko premišljevanja čez vse meje.
Zakaj je to nevarno?
Preveč tuhtanja in analiziranja nas zlahka privede do napačnih interpretacij ali sklepov, ker smo pozabili v vsem tem procesu na dejstva, ki so oblikovala neko situacijo, ki nas muči. Sčasoma jih prezremo in niso več pomembna v našem globokoumljenju četudi so prav le-ta pripeljala do tega, da smo v stiski in razmišljamo kaj narediti. Se pravi je izvorni »greh« potisnjen v ozadje in vedno bolj padamo v analiziranje, ki pa sčasoma nima več realne osnove. Zgradimo si popačene predstave in izhajajoč iz njih uničujemo odnos, ker enostavno ne zmoremo več slišati argumentov sogovornika, ker ostajamo v svojem prepričanem mentalnem stanju.
Rešitev vas zanima kajne?
Pomagamo si lahko s tehniko ozaveščanja lastnega pretiranega razmišljanja oziroma s čuječnostjo, ko sami sebe vsake toliko preverimo, da se jasno zavedamo, kaj v sedanjem danem trenutku občutimo, razmišljamo, opazimo okoli sebe in kako se na splošno počutimo.
Čuječnost je potrebno vaditi in se ustavljati v prehitrem času, da si dejansko vzamemo čas za introspekcijo, za sebe in naš notranji svet.
Ko se takole ustavimo in se »pregledamo«, kaj se nam dogaja v notranjosti, tudi ugotovimo, da smo se ponovno ujeli v zanko preveč obsežnega razmišljanja in analiziranja. Prisilimo se, da miselni tok ustavimo, ga tudi lahko preusmerimo in to pač vadimo. Vaja dela mojstra, kajne? Poskusite, dobili boste veliko možganske svobode nazaj in lahko začeli krepiti odnos in zaupanje. Se splača.
