Bog iz kolibe

OGLAS

Pred kratkim sem gledala film Koliba (The Shack), v katerem se glavni junak Mackenzie Phillips po smrti svoje najmlajše hčerke vrne v kolibo, kjer je bila Missy umorjena in preživi vikend z bogom. To ga spremeni za vedno. Po srečanju lahko »razume« svoja dejanja in dejanja drugih ljudi iz širše perspektive, ne samo iz svojega, izjemno bolečega zornega kota. Ko spozna, da je odpuščanje edini ključ do notranje osvoboditve, čeprav je to hkrati njegova najtežja preizkušnja, se lahko spet vrne nazaj v svoje življenje, ki pa po dotiku božje ljubezni ni več isto.

Vsi imamo svoje notranje kolibe, v katerih smo bili ranjeni, ali pa smo s svojimi dejanji mi ranili koga drugega. Hote ali nehote. Vede ali nevede. Morda smo se takrat, ko smo se znašli ujeti v takšni kolibi, tudi sami spraševali, zakaj bog, če obstaja, dopušča, da nas boli, da nam je hudo, da trpimo. Zakaj nas kaznuje, s čim smo se mu zamerili? V te kolibe se neradi vračamo, največkrat zapremo njihova vrata, potem pa, ne da bi se tega sploh zavedali, porabimo veliko svoje notranje energije, da vrata tudi ostanejo zaprta.

“Bog ni nič drugega kot vibracija ljubezni, milosti in sočutja. Ves čas je z nami in v nas samih, vendar dokler imamo v sebi zaprte kolibe, polne bolečine, te ljubezni ne zaznamo, ji ne dovolimo vstopa in ji tako tudi ne dovolimo, da nas pozdravi.”

Film simbolno pokaže, kaj se zgodi, če zberemo pogum in se vrnemo na kraj zločina. Če si upamo vstopiti v svojo najhujšo bolečino, najmočnejšo zamero, največji strah, najgloblje občutke krivde in če smo se pripravljeni predati, nas slej ko prej obišče bog, ki ni nič drugega kot vibracija ljubezni, milosti in sočutja. Bog je v resnici ves čas z nami in v nas samih, vendar dokler imamo v sebi zaprte kolibe, polne bolečine, tej ljubezni ne dovolimo vstopa, je ne zaznavamo, ne priznavamo in ji s tem ne dovolimo, da nas pozdravi. Seveda ne govorim o razumskih odločitvah, ampak o nezavednih reakcijah.

OGLAS

Ko pa enkrat dovolimo, da nam bog očisti rano in jo začne zdraviti, se nam začne dogajati podobno, kot se je v filmu zgodilo Mackenzie-ju. Začnemo razumeti (pa ne mentalno!) še druge zorne kote dejanj in dogajanj v naši lastni kolibi. Spoznamo, da smo tudi sami polni sodb, ker vse ocenjujemo iz svoje kolibe, ne da bi poznali kolibe drugih, ki prav tako vplivajo na njihova občutenja in dejanja, kot na nas vpliva naša koliba. Začnemo odpuščati, drugim in sebi, s tem pa znotraj sebe počasi podiramo zapuščene kolibe in na njihovem mestu začnemo negovati čedalje lepši cvetoči vrt, poln barv in dišečih vonjev.

Pa da ne bo narobe razumljeno. Bog ne živi samo v kolibah! On sobiva povsod. In se z nami seveda najrajši druži v našem notranjem cvetočem vrtu, ko vidi, da smo izpolnjeni v tem, kar smo, da ljubimo in smo ljubljeni. Kar hočem povedati je, da je bog enako prisoten tudi, ko se nam zdi, da smo se znašli direktno v peklu. In tega se je vredno spomniti, če se nam bo kdaj (spet) odprla kakšna boleča notranja koliba.