Ko izvajam skupinske energijske transmisije, se vsemu vedenju navkljub še vedno velikokrat čudim, kako različno jih ljudje doživijo. Nemalokrat se zgodi, da po prenosu kozmične energije v skupini petnajstih ljudi na istem kraju in ob istem času, slišim petnajst različnih zgodb. Kar je seveda smiselno, saj v skupno energijsko polje, ki se ustvari ob tovrstnih srečanjih, vstopamo z različnim energijskim potencialom, različnimi izkušnjami, različno čustveno prtljago, različnimi miselnimi vzorci, različnimi karmičnimi nalogami in navsezadnje tudi v različnih življenjskih obdobjih, ciklih, situacijah.
Energija, ki se sproži ob takšnem skupinskem zdravljenju vsakega vedno podpre, vendar pa je zaradi tako različnih vstopnih pogojev, osebna izkušnja te podpore različna. Tako se v isti transmisiji lahko nekdo znajde v nebesih, drug pa v peklu, če malo karikiram dve skrajnosti. Kar ne pomeni, da je nekdo boljši, kot drugi ali nekdo bogu ljubši, kot drugi. Pomeni le, da je prvi v tem trenutku verjetno v življenju na svojem pravem mestu, drugega pa življenje tja še želi premakniti.
Podobno različno doživljanje istih situacij, okolij, ljudi se dogaja tudi v vsakodnevnem življenju.
Isto delovno okolje je lahko za nekoga sanjsko, za drugega pa nočna mora. V istem človeku lahko nekdo začuti sorodno dušo, drugi pa z njim ne najde niti ene skupne točke. Isto potovanje lahko nekdo doživi kot čarobno, za drugega pa je popolno razočaranje.
Tudi našo realnost doživljamo podobno kot zgoraj opisano energijsko transmisijo – zelo subjektivno, zaradi istih razlogov. In tudi v vsakodnevnem življenju velja, da nas vse, kar se nam dogaja, želi le premakniti na svoje pravo mesto. Naša duša namreč od nas želi le, da živimo to, kar v svoji biti smo.
“Vse, kar se nam dogaja, nas želi le premakniti na svoje pravo mesto. Naša duša namreč od nas želi le, da živimo to, kar v svoji biti smo.”
Pri tem se moramo zavedeti še, da pravo mesto za enega, ni nujno pravo mesto tudi za drugega. Nekdo, ki se je rodil z naravno odprtostjo, radoživostjo in močno intuicijo, se bo počutil kot riba v vodi v popolnoma drugačnih situacijah (okoljih, ljudeh), kot nekdo, ki je introvertiran, obdarjen z analitičnim umom in mu je blizu znanstven pristop k življenju. In spet, nihče od njiju ni boljši ali slabši, vsak ima svoje mesto v kozmičnem redu in njegovi dušni nalogi primerne nadarjenosti, veščine, značaj, pa tudi lekcije in (pre)izkušnje.
Zato so primerjave z drugimi tako zelo nesmiselne. Veliko bolj zdravo si je prizadevati, da živimo tako, da smo čim bolj pomirjeni s sabo in svetom. Ta notranja pomirjenost je namreč največje zagotovilo, da smo na svojem pravem mestu. Kadar je diskrepanca med tem, kar si želimo in tem, kar živimo vendarle prevelika, kadar se nam zdi, da smo bližje peklu kot nebesom, pa se je najbolj modro ustaviti in ugotoviti, kaj nam želijo povedati situacije, v katerih smo se znašli. Te namreč nikoli niso naključne, sploh, če se ponavljajo v različnih variacijah in če v različnih situacijah ter ob različnih ljudeh preigravamo ene in iste vloge (vzorce).
Če se takrat zmoremo nekoliko odmakniti od epicentra dogajanja, se kot orel dvigniti nad situacijo in odpreti svoje srce najvišji resnici, zagotovo slej ko prej uvidimo, kam nas želi življenje premakniti. Takrat pridejo tudi prave odločitve in moč za (prve) potrebne korake. Ti včasih zahtevajo »samo« spremembo notranje nastrojenosti, včasih spremembo našega zunanjega okolja, najbolj pogosto, sploh ob večjih preobrazbah, pa se zgodi oboje. In največkrat nam ravno izkušnje, ki nas najbolj brusijo, na koncu prinesejo najlepši diamant. Z njim pa tudi novo, nebesom bližjo realnost.
