Omejitve hitrosti kot simbolika omejitve delovanja
Tovrsten pogled je kar dobra simbolika večine stvari, ki se odvijajo v življenju. Velikokrat se počutimo ujete v okoliščine, kar nam zbuja neprijetne občutke. Borimo se s raznimi pravili, dogmami, stališči, tradicionalnimi načeli itd., ki nam niso všeč oziroma nam ne dajejo občutka, da z njimi kar koli pridobivamo, pač pa nas omejujejo – ne moremo se izraziti v celoti in nismo svobodni.
Še bolj zanimivo je, da nas velikokrat začnejo pravila utesnjevati šele takrat, ko se jih v polnosti zavemo. Kot bi iskali nekaj, čemur se želimo upreti. Na primer, knjigo, ki je nismo vzeli v roke že leta, posodimo prijatelju. Čez nekaj dni si zaželimo branja ravno te knjige …
Če se ne zavemo, kaj počnemo, lahko tovrstno iskanje ustvarjalnosti skozi hojo po robu postane naša navada in morda celo primarni način izražanja. Vendar lahko ta vzorec tudi spremenimo.
Enostavna rešitev
Rešitev je enostavna: če nimamo možnosti spremeniti pravil, jih sprejmimo kot neomajno dejstvo, kot nekaj dokončnega.
Če lahko tako dojamemo situacijo, smo osvobojeni.
Namreč, pravila nas omejujejo toliko časa, dokler si dopuščamo možnost, da jih lahko kršimo. Upiramo se tistemu, kar menimo, da je možno prikrojiti oziroma premagati. To se kaže tako, da nam misli uhajajo v primerjavo z drugimi možnostmi.
Ko sprejmemo določene okoliščine kot neizpodbitne, se spremeni naš pogled. Nove okoliščine postanejo igrišče, na katerem se izražamo. Podobno, kot pri športni igri sprejmemo pravila ter v okviru le-teh izrazimo svoj potencial.
Poglejmo si to rešitev skozi nekaj praktičnih primerov.
Osvoboditev skozi odločitev
Imamo torej dve možnosti: ali se (bolj ali manj) borimo proti predpisom oziroma jih izzivamo, ali pa jih popolnoma sprejmemo.
Vrnimo se za trenutek k primeru vožnje po hitrostnih omejitvah. Dokler ne prevzamemo popolne odgovornosti za vožnjo oziroma nimamo zelo jasnega stališča glede prometnih znakov za omejitev hitrosti, smo zmedeni in nedosledni. Delujemo kaotično oziroma po občutku ali vzgibu. Morda vozimo po pravilih, a se počutimo čudno … ker imamo v mislih, da obstaja tudi možnost hitrejše vožnje. Morda vozimo na določenih predelih po omejitvah – navadno v conah, kjer bi utegnili biti policaji – na drugih predelih pa jih kršimo. Ali pa vozimo nad omejitvami, ko nas zapeče vest (beri: pomislimo na denarnico), pa upočasnimo.
Lahko se odločimo tudi za najslabšo možnost: ves čas vozimo malenkost nad omejitvami, ob čemer se ne počutimo dobro niti zaradi ritma vožnje niti zaradi kršitve.
Ne glede na izbiro načina vožnje nam odnos do prometnih predpisov jemlje veliko energije. Oprezamo, ali je kje postavljen radar … ali se morda za drevesom ali objektom skriva policijsko vozilo … ali nam je voznik v nasproti vozečem avtomobilu pravkar prijateljsko »poblendal« ter s tem opozoril na modro nevarnost in podobno.
Ko sprejmemo omejitve kot »nujno zlo«, ki pa ga bomo v 100% primerov upoštevali, se zgodba popolnoma spremeni. V tem primeru se vnaprej odločimo, da bo naša vožnja temeljila na omejitvah hitrosti, ne glede na vse.
Seveda ne smemo pričakovati, da bo zadeva kar padla skupaj oziroma bomo v trenutku presedlali iz enega načina vožnje na drugega.
https://duhovnost.si/izdelek/zdravje-je-v-nas/
Prehod v nov način dojemanja zahteva trdnost in neomajnost
Potrebno bo kar nekaj kilometrov, da se bomo prenehali upirati notranjemu glasu, ki nas bo silil v kršitev. Izzivi bodo veliki: zdelo se nam bo, da vozimo izredno počasi in da to »nismo mi« (ni naš ritem). Lahko nam bodo trobili celo tovornjakarji, ki se nam bodo »nalepili« na zadek avtomobila. Imeli bomo občutek, da delamo kolono. Med vožnjo bomo odštevali minute in tuhtali, ali bomo prispeli na cilj pravočasno. Misli nam bodo uhajale v »Samo tukajle bi malo »pritisnil«, sicer pa bom vozil po pravilih« in podobno.
Koliko se bomo dejansko vdali temu glasu, je odvisno od našega navdiha in dokončne odločitve. In v bistvu je to ključ do vsega.
Prava odločitev je tista, ki zapre vrata ostalim možnostim oziroma ne pušča niti kančka dvoma. Če se »odločimo« za določeno stvar, istočasno si pustimo nekaj varnostnih mrež, se v bistvu niti ne odločimo – pač pa se zgolj nagnemo v eno stran in potem dopustimo okoliščinam, da nam oblikujejo nadaljnji potek dogajanja.
To ni najboljša pot, saj nismo v bistvu ničesar spremenili. Še vedno bomo delovali na stari, utečen način in še vedno bomo v času krize podlegli skušnjavi. V tem primeru bodo tudi rezultati taki, kot smo jih deležni že zdaj. Ustvarili smo si zgolj lažni občutek, da se pomikamo po poti naprej. (Največji odskoki se dogajajo v dveh situacijah: ob vsakdanjem delovanju, ko lahko spremenimo utečeno rutino in se posledično izvijemo iz spon inercije ter v času krize oziroma večjih pritiskov, ko se odločimo drugače, kot bi se običajno.)
Ko enkrat sprejmemo odločitev tako dosledno, da vse ostalo, kar ostaja zunaj te možnosti, za nas praktično ne obstaja, izgine ogromno težav.
Če nam uspe vztrajati dovolj dolgo, da nov način delovanja – ki temelji na 100% upoštevanju pravil – postane naša nova cona udobja, smo dosegli končno osvoboditev. Ker se ne obremenjujemo več z razmišljanjem, kaj s tem izgubljamo, nimamo slabih občutkov. Če se morda še opomnimo, kakšne koristi nam prinaša nova izbira, pa se lahko počutimo celo zelo dobro …
Ključni pogled na situacijo
Primer vožnje po omejitvah je zgolj simbolika za sprejemanje okoliščin, ki jih ne moremo spremeniti. Slej ko prej bomo v življenju prišli do situacije, v kateri se bomo počutili ujete. Takrat se nam bodo lahko utrnile ideje, kako bi si prikrojili okoliščine. (Opomba: veliko ljudi dojema tovrsten pogled na situacijo kot izraz ustvarjalnosti. Vendar je treba ločiti ustvarjalnost v smislu, da upoštevamo okoliščine in se izrazimo skoznje, ali pa želimo biti ustvarjalni skozi spreminjanje okoliščin.)
To je zelo nazorno razvidno v primerih zdravljenja. Včasih bodo okoliščine od nas zahtevale neomajno doslednost: glede časovnega poteka zdravljenja … natančne izvedbe postopkov … uporabe točno določenih pripomočkov, pripravkov in surovin ter podobno.
Predvsem pa bo tovrstna situacija od nas zahtevala popolno predanost in zaupanje v sam proces in tudi v uspešno rešitev. Če zaupamo, bomo vztrajali. Če ne bomo 100% zaupali, bomo morda načeloma sledili postopkom, misli pa nam bodo uhajale v iskanje bližnjic in drugačnih rešitev, raziskovanje novih možnosti in podobno.
Poleg tega nam vera, ki se kaže skozi neomajno odločitev, omogoča tudi placebo učinek. Ta lahko pri rezultatu zdravljenja celo prevesi jeziček na tehtnici. Ne učinkuje zgolj na način, da včasih sladkorna tabletka (brez kakršnih koli zdravilnih učinkov) povzroči zdravilno spremembo, pač pa tudi, da nek postopek zdravljenja, ki bi brez tega »dodatka« učinkoval slabše, učinkuje bolje.
Razlika med slabim in dobrim kuharjem
Oglejmo si še en primer. Dva kuharja v dveh različnih restavracijah se znajdeta pred nemogočo nalogo. Primanjkuje jima surovin, v jedilnici je nepopisna gneča, njuni pomočniki in natakarji so panični … in pravkar sta izvedela, da prihaja zelo ugledna skupina gostov, ki od restavracije pričakuje nič manj kot popolnost. (To jima osebno sporočita lastnika restavracij in zabičata, naj se kuharja potrudita in znajdeta, kakor vesta in znata.)
Prvi kuhar bi najraje odložil predpasnik in vzel dopust, saj je ugotovil, da je to zanj preveč. V sebi je prepričan, da naloge ne more opraviti dobro, a se jo bo vseeno lotil – z občutki, da je premalo plačan za svoje delo … da njegovega truda nihče ne opazi … da ga nihče ne upošteva in razume … da mu nihče ne pomaga, ko pomoč najbolj potrebuje … da je on tisti, ki daje pečat restavraciji, a mu nihče tega ne priznava … in da se bo spet nekdo drug okoristil na njegov račun. Ob tem ga grabi panika, saj za noben recept nima primernih surovin. (Namig: to je zelo realen prikaz, kako v sebi ustvarimo občutek trpljenja.)
Drugi kuhar je po naravi bolj »skuliran«. Reče si: »Še kaj hujšega sem dal skozi« in v trenutku sprejme igro. Odpre hladilnik ter pogleda, katere surovine ima na voljo. Na hitro oceni možnosti, se odloči za osnovni recept – ki ga bo pač po potrebi priredil – in na ostale potencialne možnosti (beri: »Kako bi bilo lepo, če bi …«) niti ne pomisli. Po glavi mu švigajo nove ideje, kako bo iz obstoječih surovin izdelal mojstrovino.
Kar je prvega kuharja omejevalo, drugemu predstavlja izziv oziroma spodbuja ustvarjalnost. Nastale so pač nove okoliščine, ki zdaj določajo okvire delovanja. Nima se smisla boriti proti njim, se spraševati »Zakaj se to dogaja ravno meni« in podobno, pač pa je treba čim prej sprejeti pravila igre ter začeti – igrati.
Kdaj nas disciplina in doslednost vodita v trpljenje oziroma do slabih občutkov
Ključna razlika je torej v primerjanju obstoječega stanja z navidezno boljšo situacijo oziroma z nekim potencialom. Več energije ko usmerimo v primerjanje, slabše se bomo počutili in manj energije nam bo ostalo za ustvarjanje. Istočasno bomo manj osredotočeni na delovanje in zaprla se nam bo intuicija.
Korak naprej je dojemanje situacije kot žrtvovanje kratkoročnih koristi na račun dolgoročne dobrobiti. V tem primeru bo prisoten občutek, da se nečemu odpovedujemo; največkrat na račun nekega drugega cilja. »Ne počutim se najbolje, a je vredno – ko bom dosegel cilj, bo vse pozabljeno in bo trud večkratno poplačan,« si lahko rečemo. Lahko se tudi sprašujemo, ali je vredno, oziroma, kje je meja med doslednostjo in disciplino ter delovanjem proti sebi.
Že sami pomisleki nam dajejo vedeti, da poti nismo zastavili pravilno. Naši temelji so prešibki, ker odločitev ni bila dokončna.
(Mimogrede, tak način delovanja prinaša še eno slabost. Z občutki, ki jih izražamo, v vsakem trenutku v sebi ustvarjamo energijsko stanje. To se potem odraža tako v telesu kot tudi v naših odločitvah: pri pogledu nase, na druge in na svet.)
Neomajna odločitev onemogoča trpljenje
Stoodstotna oziroma dokončna odločitev ustvari specifične okoliščine, v katerih trpljenje ne more obstajati; niti v teoriji ne.
Trpljenje vedno izhaja iz primerjanja. Razmišljamo o situaciji, v kateri smo se znašli, istočasno pa še o drugih možnostih, ki so na voljo, oziroma bi lahko bile na voljo. Sprašujemo se, kaj z odločitvijo za novo pot izgubljamo in kaj bi imeli na voljo, če bi ostali na stari poti.
Ko pri sebi zalotimo take občutke, se moramo vrniti nazaj, na temelje. Če bomo reševali težavo na tej ravni, je najverjetneje ne bomo nikoli dokončno rešili.
Naša prva in edina naloga naj bo utrditev odločitve.
Praktična pomoč pri odločanju
Najlažja pot je pisanje in primerjanje razlogov, ki govorijo v prid odločitvi, s tistimi, ki govorijo proti. Vzemimo list papirja in ga vzdolžno razdelimo na dve polovici, levo in desno. Na eno stran zapišimo vse razloge, ki podpirajo odločitev, na drugo pa tiste, ki je ne. Vzemimo si čas ter zapišimo resnično vse, kar nam pride na misel in se posredno ali neposredno tiče odločitve. (Po drugi strani pa ne izkoristimo tega postopka kot izgovor za odlašanje; v smislu, »Vzel ti bom toliko časa, da bom zajel vse možne in teoretične situacije … kar zna trajati tudi nekaj tednov«.)
Ob vsakem razlogu zapišimo oceno od 1 do 10, ki ponazarja pomembnost oziroma moč. Na primer, »Ne bom imel več toliko časa, da bi gledal televizijo«, ocenimo z 1, »Dokončna rešitev dolgoročnega, trdovratnega problema« pa z 10.
Potem seštejmo ocene levega in desnega stolpca. Skoraj gotovo bo seštevek pozitivnih učinkov mnogo večji od seštevka negativnih. List si shranimo in ga imejmo na vidnem mestu. Tako ga bomo večkrat vzeli v roke in s tem vedno znova utrdili tok misli in čustev, ki nas vodijo v pravo smer.
Druga prednost tega postopka je logičen pristop, ki izhaja iz dolgoročne koristi. Velikokrat se odločimo čustveno in na osnovi kratkoročne potešitve. Ko si vzamemo čas in dejansko ovrednotimo vse prednosti in koristi na eni ter slabosti na drugi strani, situacije več ne dojemamo enoplastno oziroma impulzivno. (Mimogrede, slabi občutki in trpljenje skoraj vedno izhajajo iz iskanja trenutne potešitve.)
