Kot vedno, sem direktna in iskrena. In kot običajno, moja spoznanja v veliki meri izhajajo iz razmišljanja ob delu s pari in posamezniki v Svetovalnici. Vsako uro in vsaki stranki se posvetim s popolno, sto procentno pozornostjo in koncentracijo, vse vaše zgodbe odzvanjajo v meni, iz tega bazena ugotovitev črpam tudi ideje za moj raznovrstna razmišljanja.
Namreč, prepričana sem, da če bom med vas delila moje ugotovitve, ki temeljijo na realnih situacijah, odnosih, bolečinah in željah in če bo vsaj nekaj vas pri sebi morebiti ugotovilo podoben vzorček ali program in ga boste želeli razrešiti in ozavestiti in najti ustrezne rešitve, bom več kot vesela. Moje pisanje in pojavljanje v medijih bo dobilo namen, to pa je, da se vsaj malce na mikro nivoju vsakega od nas morebiti naredi drobna sprememba v videnju sebe, lastne vrednosti, samopodobe, samozavesti, kreiranja odnosa do sebe in seveda delovanje v odnosih z osebami, s katerimi vstopamo v relacije, bodisi da so to naši partnerji, starši, otroci, sodelavci, prijatelji.
Ena od vedno bolj pogostih problematik, s katero pridejo do mene pari, je odsotnost spolnosti in intimnosti po rojstvu otroka. Pri tem ni mišljeno obdobje nekaj mesecev potem, ko je partnerka rodila, saj je vsem moškim povsem jasno, da se mora žensko telo ponovno sestaviti, da se hormoni uredijo, da njihova draga doji in je izčrpana od poroda, divjanja hormonov in njenih čustvenih stanj, ki močno nihajo, bolečina poroda počasi izzveneva in ženska počasi dobiva spet svoje telo nazaj. V tem ni nič spornega, kajne?
Problemi se začnejo pojavljati, ko partner in novopečeni očka skrbno in vestno skrbi za njo in dojenčka, ji je v veliko oporo, v vsem priskoči na pomoč, neguje in skuša razumeti njo, ki je otožna, tečna, zahtevna in ji v ničemer ne more več ustreči ter skuša kar najbolj skrbeti za otroka. Meseci minevajo, on strpno čaka, da občasno kdaj dobi svojo žensko nazaj v polnem smislu te besede. A od nje ne duha ne sluha, v celoti se je pretvorila zgolj v mamico. Ko jo po dobrem letu dni od rojstva otroka milo prosi, ali bi si kdaj vzela čas zgolj za njiju, da bi jo rad spet čutil, jo božal, se z njo ljubil, ga ona zavrne z besedami, da ne občuti nobenega libida, da je utrujena, da jo še služba izčrpava in da je otrok prvi v njenem svetu ter da naj ji da mir.
On je zbegan in nejevoljen, saj ne razume, da je poprej strastna in razigrana partnerka v postelji sedaj nedostopna in ga ne more, noče ali ne želi razumeti v njegovi želji po njej. Pa on pri tem ne cilja zgolj na spolnost ampak na njeno čustveno bližino in pozornost, ki jo ona sedaj kompenzira s čustveno bližino z otrokom in ji nekako kar ni mar za njegovo potrebo po njeni bližini.
Če se takole opisano stanje, ki ga slišim zelo pogosto po dobrem letu ali dveh ne spremeni, je njun partnerski odnos na trhlih nogah.
Zakaj? Telesna in čustvena bližina, torej intimnost in čustva pripadnosti in ljubezen med partnerjema tvorijo osnovo za približno zdrav odnos, ki tvori ogrodje za gnezdo, v katerem sedaj odrašča otrok.
Če postajata partnerja, ki sta postala starša vedno bolj čustveno odtujena in ni strasti med rjuhami na dolgi rok, se začenja razpadati tudi odnos. Marsikateri takole pogosto zavrnjeni moški mi pove, da si ne bo iskal nobenih ljubic, temveč se želi boriti za svojo žensko in družino, kljub njenim vztrajnim zavrnitvam po bližini, kar me res zelo žalosti. K sreči mnoge partnerke po nekaj naših srečanjih ugotovijo, da tudi sebe prikrajšujejo za strastno ljubljenje in pripadnost ter tudi sčasoma ugotovijo, da otrok odrašča in ni več nebogljena majhna štručka. Žal pa še vedno nekatere druge partnerke vztrajajo pri svojem odbijanju moškega ter s tem sčasoma dosežejo odmik njega in ohladitev čustev. Družina se kaj lahko znajde na robu razpada, pa sta k temu prispevala oba, ne zgolj on, ki si je našel potešitev nekje drugje po nekaj letih vztrajnega prosjačenja za dotik in poljub, pa ni bil uslišan.
Vsakdo od vas v takšni situaciji nosi svoj del odgovornosti za preživetje ali razpad družine.
