Misli hvaležnosti se zapisujejo v naše eterično telo

OGLAS

Naša čustva vplivajo na naše telo – Moč hvaležnosti

Vsakdo se v življenju kdaj spotakne, pade, vsakdo se rani. To je normalno. Ni pa treba ostati na tleh. Ni se treba obnašati kot majhen otrok, ki pade in joka: »Ne molem, ne molem …« Kot starši, ko otrok pade, kaj naredimo? Spodbujamo ga, govorimo mu, da zmore, popihamo mu rano, ga potolažimo … In zato vas spodbujam – življenje ni tako temno, in je vredno … vredno je vstati, vredno je iti naprej …

V življenju je človek preizkušan in ima večkrat priložnost reči: »Dovolj je, ne morem več.« Samomor vidi kot odrešitev. Vendar se človek mora zavedati, kakšno trpljenje pusti za seboj. Družina, ki ni imela priložnosti, da bi se poslovila, dolgo časa ostaja v žalosti. Pogosto so ljudje zlobni in iščejo krivca, zakaj je nekdo naredil samomor. Obtoževanje pušča težko sled za sabo.

Nekoč sem z najmlajšo hčerko Anjo govorila o tem, če sem bila kdaj tako na tleh, da sem imela dovolj. Ja, ko sem bila stara 16 ali 17 let. Doma so bili prepiri, nisem videla smisla. Ja, razmišljala sem o samomoru. Če pa sedaj pomislim, koliko gorja bi prinesla družini in kaj vse bi zamudila … Najbolj bi mi bilo žal, da ne bi mogla izkusiti izkušnje materinstva. To je najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju. In sedaj, ko gledam nazaj …, hvala vam Sara, Pia in Anja, da ste mene izbrale za svojo mamo.

OGLAS

Pred kratkim sem bila ganjena do solz. Nekemu mlademu dekletu sem pred nekaj meseci svetovala glede prehrane. Po ločitvi staršev se je zredilo za 10 kilogramov. Odvečna teža ni bila problem – problem je bila bolečina, ker se je dekle znašlo v krogu manipulacije s strani očeta. Večkrat sem že rekla, da v obdobju odraščanja mlado dekle potrebuje predvsem odobravanje in potrditev s strani očeta – in če tega ne dobi, se nekje pozna. V šoli je popustila, bila je neprestano slabe volje, zredila se je, mama je obupavala …

Skratka – preko osebnega svetovanja sva razvozlali nekaj vzorcev družine in …, solze so mi pritekle, ko se mi je zahvalila za pomoč. Rekla je: »Na začetku je bilo še slabše, potem pa sem začela delati na odpuščanju, dekodiranju podzavesti, pazila sem glede prehrane … Shujšala sem 6 kilogramov, imam nov zalet, novo voljo.« To dekle je tako mlado, ampak ima tako neverjetno modrost! Ganjena sem, da je zmogla sebe izvleči iz najbolj temnega obdobja življenja. In tako enostavno bi bilo zaključiti…

Več v knjigi Ko ima življenje žur

“Dovoljujem, da sem kanal, preko katerega se na zemljo steka ljubezen. Kjer je obup, naj bo vera. Kjer je tema, naj bo svetloba. Kjer je žalost, naj bo veselje. Naj bo vsako bitje na svetu blagoslovljeno ter prežeto z veseljem, toplino, nežnostjo, naj bo polno zdravja in lepote. Podpira me vse stvarstvo. Jaz sem ljubezen.” Karte Prehod v novo dobo

Ko je človek obupan, se neha truditi, neha veslati, neha razmišljati o prihodnosti. Samo živi in čaka. Čaka na odrešitev, na smrt, na konec. Teža življenja mu sede na ramena in ga duši. Občutek ima, da je življenje zanj prevelik zalogaj. V mislih si vrtinči misli: »Saj je vse zaman. Saj ni vredno. Življenje je težko. Nihče me ne razume. Naj bo konec …«

Teža življenja vas zlomi. Počutite se kot rastlina, ki jo bičajo vetrovi in neurje. Na koncu popusti, ne zmore se obdržati in nemočna obleži na tleh.

Dovoljujem, da mi duša poje. Vsak dan opazim tisoč radosti, ki razveseljujejo mojo dušo.

Veselje do življenja je čustvena naravnanost. Kako so ptice vesele novega dne; kako se dojenček že zjutraj veseli … Kaj pa jaz? Sem že zjutraj vesela, ker sem živa; sem vesela, ker imam streho nad glavo, ker imam kaj obleči in ker je poskrbljeno za osnovne življenjske potrebe?
Karte Prehod v novo dobo – Radost

Ko sem na tleh, molim. Prosim vse svetle sile, da mi pomagajo; ko sem na tleh, grem v naravo in dovolim, da me nova energija napolni.

Normalno je, da pridejo ovire in preizkušnje. Preizkušani smo vedno na področju, kjer smo najbolj občutljivi.

Zame so to otroci. Tisti dan, ko je bila hčerka na operaciji slepiča, sem tole zapisala:

Ptice se prebujajo, skozi srce pa mi gre misel: Hvala, ker sem mama; res je, da je naporno; res pa je, da je vez z otrokom stkana v večnosti. Srečna sem, da sem lahko s svojim otrokom, ko me potrebuje in zaupam, da se bo vse uredilo. Polagam jo v božje varstvo in zaupam.

Sedaj je že po operaciji. Vse je v redu. Hvala stvarstvu za vse. Ne dovolim, da bi mi misli strahu kalile zavest; ne dovolim, da bi padla v negativni cikel – ker tako svojemu otroku ne pomagam – tako mu pošiljam misli skrbi in ne zdravljenja – tega pa nočem … želim ji okrevanje in vse dobro.

S tem ko ljudem, ki jih imamo radi, pošiljamo misli skrbi, dvoma in strahu, jim pošiljamo prekletstvo. Misli, pomešane s strahom, ki jih vrtimo v svojem umu, povzročajo blokado.

Skrb je nezaupanje. Ko zaupaš, da je točno tako prav in da točno tako izkušnjo sedaj potrebujeva obe – takrat zaupam, da bo vse točno tako, kot je prav.

Zato zaupajte – ne glede na to, kaj vam prinese življenje – tako je prav. Zaupajte v podporo vseh svetlih sil – Hvala, hvala, hvala … – zaupam!

Misli hvaležnosti se zapisujejo v eterično telo – to je energijska plast okrog človeka. V eterično telo se zapisujejo vse naše misli in jih duša nese s seboj v večnost. Hvaležnost polni eterično telo, izčrpavajo pa ga misli nezadovoljstva, nerganja in občutek, da za nas ni poskrbljeno.

Povzeto iz knjige Ko ima življenje žur