Vsak, ki se ukvarja s pojmoma »časa in prostora«, se bo soočil z nepovratnimi obdobji in časovnimi tokovi, ki se odvijajo v svetovni zgodovini. Je mogočno prihajanje in odhajanje, nenehno spreminjanje oblik zemlje. Dogajanje je vredno omeniti, ker magnetni tokovi periodično krožijo, podžigajo pa ga kozmične sile, energije žarčenj, zaradi katerih naš planet občasno potuje skozi drugo magnetno polje.
Osnovno pravilo je, da kjer se je svetloba nekoč že pojavila, se bo tja ponovno vrnila. Svetloba, božansko duhovno, se v nekem obdobju lahko umakne, ker je z mesta njenega delovanja pregnano gnostično žarišče.
Vendar je izkoriščena vsaka priložnost, da se reši, kar si po notranjem hrepenenju želi rešitve. V primeru, da se nek kraj svetlobe opusti, se svetlobo nemudoma prižge na drugem kraju. Po krajšem ali daljšem časovnem obdobju znova zagori na nekdanjem mestu.
Tako se je v letu 1965 na novo prižgala bakla svetlobe v templju konferenčnega centra Van Rijckenborgh v Bad Mündru (Nemčija). Okolica tega žarišča je zelo stara. Na svetu je to eno od številnih žarišč Rožnega križa. Bad Münder leži v bližini Tevtoburškega gozda, kjer se nahaja monumentalna skalna oblika: Externsteine, prastaro duhovno središče v Weserberglandu.
V primerjavi z deželami južnega in vzhodnega dela sveta je Evropa, predvsem severna in srednja, v prvem tisočletju po zadnji ledeni dobi, ostala nenaseljena. Vendar so se že pred krščanskim štetjem časa v srednji Evropi, kjer se sedaj nahaja Nemčija, naselili visoki in plavolasi Indogermani. Ukvarjali so se z lovom in obdelovanjem zemlje. Poznali so domača ognjišča. V tem obdobju so že izdelovali okrogle in polmesečaste oblike ter plošče, simbole Sonca in Meseca. Pokrajina z griči in skalovjem ob reki Weser v okolici Bad Mϋndra je bogato pozidana s starogermanskimi svetišči. Že dolgo pred našim štetjem je vsako trajno naseljeno pleme imelo svoje kultno mesto. To so bili kraji, ki so duhovno izžarevali daleč izven kraja, kjer so ga postavili. Takšen kraj je bilo tudi področje okoli Externsteinov in Hohensteina.
Večina obiskovalcev Externsteinov vidi zgolj skupino skalovja, katerega starost je težko določiti, podobno kot pri drugih znanih, starih svetiščih. Nekdo, ki se bolj poglobi v to temo, odkrije nekatere posebnosti, ki so v duhovni simboliki primerljive z dolino reke Ariège v francoskih Pirenejih. Na obeh področjih so imeli rituale posvetitve. Na primer, tako imenovano enduro, preden je kdo zapustil fizično telo. Verjetno je nekoč petnajst skal peščenca, ki tvorijo Externsteine in ki se dvigajo v višino tudi več kot trideset metrov, obdajal gosto poraščen gozd. Na tem kraju so izvajali religiozna opravila, nevidna za zunanji svet.
Preden spregovorimo o povezavi med Arminom in Externstein, dodajamo še nekaj podatkov o tej nenavadni tvorbi.
Egge-Sternstein ali Externstein pomeni »Stern-fels an der Egge« (Zvezdni kamen na brani). Vidimo sončen oltar, ki je izklesan visoko zgoraj na eni od najvišjih skal. Nasproti njega je nameščen peterokotni kamen, pentagram. Druga dva vpadljiva znamenja sta irminsul in mesečeva črta. Irminsul obravnavamo kot steber sveta, drevo sveta. Nanj gledamo kot od Boga postavljeni steber, prek katerega so se svečeniki lahko povezovali z božanskim. Usmerja se na Severnico in je tako povezan s celotnim nebesnim svodom in božanskim svetom.
Sonce gledamo kot načelo Očeta in Mesec kot načelo Matere. Današnje, zelo razširjeno čaščenje Marije je nadaljevanje takratnega kulta meseca (mesečeva linija).
V sredini skalnatega kompleksa vidimo snemanje s križa. Posebna umetnina, katere poreklo ni popolnoma znano. Verjetno je mlajšega datuma, približno iz devetega stoletja. Kar zadeva lepoto izraza, v Evropi ne najdemo ničesar podobnega. Edinstvena upodobitev je videti kot simbol prehoda od poganstva h krščanstvu.
Tudi Rudolf Steiner se je ukvarjal s fenomenom Externsteinov, in sicer v zvezi z Rimljani v času Armina. Navajamo nekatere vtise.
Steiner je ob začetku našega štetja Externsteine in njihovo okolico obravnaval kot duhovno središče Evrope. Prek vzvišenih entitet, ki so s seboj iz stare Atlantide prinesle modrost, so nekoč od tam izšli največji duhovni impulzi h germanskim plemenom v severni in zahodni Evropi, in sicer z naročilom, da razvijejo naravne duše v duhovne. V povezavi s tem je moral takrat živeči del človeštva zgubiti tudi svojo jasnovidnost. Šele zatem se je lahko človeštvo spustilo globlje v materialni svet, da bi snovno življenje dojelo kot šolo učenja. Določen čas po Kristusu se je na nov način ponovno vzpostavila vez z duhovnim svetom. V tesni povezavi s tem dogajanjem se je bila bitka Germanov z njihovim vodjem Arminijem (op. uredn.: imenovan tudi Armin ali Hermann, poglavar germanskih Heruskov in vojskovodja) proti Rimljanom v Tevtoburšekem gozdu. Duhovni center Evrope so pod prisilo okoliščin kasneje prestavili v center Svetega grala.
Med velikimi germanskimi voditelji od začetka našega štetja ni nobena druga oseba vzbudila toliko domišljije in sprožila toliko znanstvenih raziskav kot Armin-Herusk. V povezavi s tem poglejmo mnenje Rudolfa Steinerja.
Ko je bil leta 4 Arminius star štirinajst let, so ga prepoznali kot dovolj zrelega za posvetitev v misterije Wotana. Posvetili so ga ob Externsteinu, kajti ti so bili, kot smo že omenili, center posvetitve. Steiner je prevzel pogled, da je nekoč pred tem Arminiusovo bistvo že živelo v telesu prastarega posvečenca, ki so mu bile dobro poznane lastnosti duhovnega sveta.
Sedaj je bil namen, njemu zaupane naloge, da se je morala njegova duša uglasiti s kulturnimi pogoji njegovega časa. Rimljanom je moral preprečiti prodiranje naprej na sever, ker bi bilo to za nadaljnji duhovni razvoj, kot je bil po načrtu za svet pravzaprav predviden, usodno. Duhovni center Exterstein germanov je bil rimskim voditeljem dobro znan. Zato so se obrnili k njemu, z namenom, da bi si ga prilastili ter tako uničili kulturno enotnost Germanov. To je bila znana strategija Rimljanov. V zvezi s tem je v letu 16 velika armada pod vodstvom Germanik Julij Cezarja izpeljala zadnji napad, da bi germansko deželo osvojili do Labe. V armadi je bil celo mladi oficir
Pontius Pilatus, ki si je leta kasneje po obsodbi Jezusa nedolžno umil roke.
Nedaleč od Externstein v Tevtoburškem gozdu so »divji« Germani pod Armin- Heruskovim vodstvom sramotno porazili rimsko armado. (Poglejte sliko, da bi dobili vtis o tem dogodku leta 9 n. št.). Rimski zgodovinopisec Tacitus je o Arminu dejal, da je bil brez dvoma osvoboditelj germanskega ljudstva. Videl ga je kot vodjo, ki si je upal napasti Rimsko cesarstvo na višku njihove moči.
Kot pravijo, je Rudolf Steiner domnevno dejal, da bi brez odločilne zmage heruskenov, usoda germansko govorečih ljudstev, da celotne Evrope, celo celega sveta, potekala popolnoma drugače.
Danes v zahodnih in severnih evropskih deželah ne bi govorili germansko, temveč neko vrsto latinščine. Mogoče ne bi bilo Goetheja, Bacha in morda tudi ne Shakespeara, če navedemo samo nekatere izmed neštetih germanskih genijev. Vse to se je moralo zgoditi predvsem za duhovni razvoj človeštva. Rimljani so stremeli k temu, da pokorijo tudi keltske Britance. V strašni in krvavi vojni so se Kelti pod vodstvom kraljice Boudicce silovito, vendar neuspešno upirali napadom.
Ponovno se vračamo na izhodišče, namreč k temu, da se svetloba, univerzalna svetloba, vedno vrne na mesto, kjer je nekoč že bila prisotna. O tem priča prižig bakle svetlobe v novem žarišču pri Bad Mϋendru, v bližini duhovnega centra Externsteine. Sedaj se kot človeštvo nahajamo v razvojnem obdobju Vodnarja. Dva magnetna polja, dialektično in gnostično polje, se ob koncu našega sveta drug drugemu ponovno približujeta bolj intenzivno kot normalno, zato postajajo možnosti rešitve večje kot prej.
Poleg mnogih žarišč Rožnega križa v Evropi in drugih delih Zemlje nastajajo, seveda, tudi podobna žarišča drugih skupin, ki imajo le eno nalogo, namreč s svetlobo povezati iskalce po vsem svetu.
In tako se širom sveta na novo kuje Una Sancto, bratstvo, ki sicer je v tem svetu, toda nič več od tega sveta, in ki bo pospravilo prihajajočo žetev Novega človeka.
Pentagram 2018/1 (revija Založbe Rosa)
Založba Rosa d.o.o.
