Terapevtske izkušnje z umrlimi
Po prejšnji objavi in teoretičnem ter zgodovinskem pregledu ter zakonitosti prehoda duše umrlega v drugi svet stopamo v neposredno prakso. Zanima nas praktično kako bioterapevt ali posameznik, ki je dovolj samozavesten lahko praktično pomaga tistim dušam, ki so po fizični smrti ostale ujete, travmatizirane, zmedene ali nepovezane z višjimi dimenzijami.
Po mojih izkušnjah se večina ljudi in tudi terapevtov izogibajo tega dela iz različnih razlogov. Nekateri niso pripravljeni, spet drugi pa so prepričani, da tega ne zmorejo ali pa niso razvili sposobnost zaznave duše, ki je zapustila telo. Ker je to delo izredno zahtevno, se rajši ne spuščajo v to. Delo je tvegano tudi zato, ker lahko v primeru zapackanosti z jezo, obsojanje, užaljenostjo,… na sebe navlečejo energije iz astrala, ki niso prijetne ali pa jih v nekaterih primerih izčrpavajo.
V prejšnjem prispevku smo na splošno spoznali egiptovsko, tibetansko, mezoameriško tradicijo in delo v šamanskih kulturah ter njihove rituale. V tem poglavju se v terapevtskem delu ne bom ukvarjal s kompliciranimi tujimi obrednimi procesi iz eksotičnih knjig mrtvih. Ti procesi so bili nekoč učinkoviti, vendar tako časovno kot kulturno ne sodijo več v naš prostor. So pa zelo poučni saj iz njih lahko črpamo znanje za razumevanje procesa umiranja in prehoda v drugi svet. Te tradicije so imele svoj kulturni, geografski in časovni kontekst šamanska pa v nekih delih sveta deluje še danes. Ko sem bil v Sibiriji v republiki Tuvi pri šamanih sem spoznal njihovo delo, ki jim ga omogoča dejstvo, da je v republiki Tuvi šamanstvo priznano kot uradna religija in so ljudje odprti za to.
V naši praksi nas prvenstveno zanima, kako lahko ta prehod učinkovito, razumljivo in neposredno izvedemo v naši lastni kulturi. Še posebej pa, kako lahko zraven župnika to naredi tudi posameznik ali usposobljen bioterapevt. Kako postati usposobljen bioterapevt pa sem natančno zapisal v knjigi Sodobna bioterapija.
V našem okolju ima najdaljšo tradicijo spremljanja umirajočih katoliški duhovnik. Ko katoliški duhovnik stopi k postelji umirajočega, opravi spoved, podeli bolniško maziljenje s svetim oljem ter podeli popotnico (viaticum), s tem ne izvaja zgolj zunanje religiozne formalnosti. Če duhovnik deluje z globoko vero, prisotnostjo in čisto namero, skozi te zakramente v biopolju umirajočega odpre stabilen svetlobni kanal, sprosti občutke krivde ter opravi odvezo grehov. To umirajočemu omogoči, da se pomiri s svojim življenjem in smrtjo, se odveže od fizičnega sveta ter z mirno vestjo prestopi v dušni svet. Ker pa je vse manj verujočih, ki bi sprejeli spremstvo duhovnika pri umiranju in prehoda v dušni svet, to vrzel lahko zapolnijo posamezniki in bioterapevti.
V primeru da sprejmemo ta izziv pa pri svojem delu uporabljamo sorodne biokibernetske principe – vzpostavitev vertikale (axis mundi), čiščenje informacijskega polja v sodelovanju z umirajočim. Če ta ni več pri zavesti pa ga nagovarjamo telepatsko. Pri tem smo sami postavljeni v axis mundi in delujemo neposredno znotraj informacijskega A-polja (akašijskega polja), neodvisno od dogmatskih okvirov. Takšno delovanje je nevtralno in primerno za vse vernike in ateiste. Delo je interaktivno tako dokler je človek še živ pred smrtjo, kot tudi ko preide na drugo stran ko mu sporočamo, da je umrl in ga vodimo skozi procese razreševanja. Komuniciramo z živim verbalno, ko pa duša zapusti telo pa telepatsko. Tudi jezik ni ovira pri telepatski komunikaciji, saj se sporazumevamo z dušo na katerem koli jeziku. Podobno danes deluje umetna inteligenca v jezikovnem modelu v katerem je vseeno ali se povezujemo v svojem jeziku ali v kitajščini.
Izkušnja s sibirskim šamanom Erelom
Moje razumevanje dela z umirajočimi in umrlimi pa ne izvira le iz študija literature, temveč iz neposrednih izkušenj in globokih spominov zavesti iz preteklih življenj. Ko sem pred leti bival pri sibirskih šamanih, sem spoznal mogočnega šamana Erela. Erel je bil izjemen posvečenec, ki je v svoji skupnosti deloval kot popoln sprevodnik zavesti. Ljudi je spremljal tako ob njihovem prihodu na ta svet ob rojstvu kot tudi ob odhodu, ko umirajo.
Med najinim srečanjem se je v meni odprl globok večdimenzionalni spomin. Že pred odhodom v sibirsko republiko Tuvo sem vedel, da se bova srečala. Poznala sva se in skupaj delovala že nekaj stoletij nazaj, ko sva oba delovala kot šamana v starodavni tibetanski Bōn religiji. Bōn je bila pred-budistična, naravna šamanska tradicija Tibeta, ki je temeljila na neposrednem upravljanju z duhovi narave, energijami in delovanju v drugih svetovih. Zaradi te praspominske povezave mi je bil Erelov pristop izjemno domač in znan. Ob njem nisem spoznaval ničesar povsem novega, temveč sem zgolj ozavestil izvorno znanje, ki je v meni spalo že tisočletja. Ko me je sprejel vrhovni šamanski poglavar dr. Kenin Lopsanjg sem ga vprašal zakaj sem prišel v Tuvo k šamanom. Po vedeževanju na poseben način s kostmi je razkril moje življenje kot, da me pozna. Povedal mi je, da že imam v sebi vse znanje iz prejšnjih življenj ko sem bil sibirski šaman. Da pa sedaj samo opazujem delo šamanov in ozaveščam tisto, kar nosim v sebi. O tej izkušnji sem več napisal v svoji knjigi Med sibirskimi šamani.
Tudi analiza odnosa z mrtvimi in njihovo spremljanje nam razkriva, da so v resnici vse najbolj razširjene svetovne knjige mrtvih in procesi ob spremljanju tistih, ki so zapustili telo nastale na podlagi prastarih šamanskih religij in kultur, katerih korenine po vseh spoznanjih segajo daleč nazaj v čas paleolitika (Mirče Elijade). Pradavni šamani so bili prvi potniki skozi meddimenzionalna vrata, ki so raziskovali pokrajine A-polja in ugotavljali, kaj se zgodi s človekovo dušo, ko se telo razgradi.
Poznejše, »mlajše« knjige mrtvih (egipčanska, tibetanska, Majev in Aztekov) so temu izvornemu šamanskemu znanju dodale le to, da so začele še za časa življenja ljudi sistematično pripravljati na sam prehod v drugi svet ter na pasti, ki jih čakajo v posmrtnih prostorih, da se ne izgubijo ko zapustijo telo. Pa najsi bo to s pisano besedo, z ustnim predajanjem znanja ali s telepatskim prenosom znanja neposredno v biopolje umirajočega.
Šaman Erel mi je v pogovorih opisal, kako poteka njegov ritual spremljanja. Ko človek umre in njegova duša prestopi v drugi svet, se šaman v spremenjenem stanju zavesti poda za njim v nezemeljske svetove. V tem posebnem obredu dušo umrlega osebno vodi skozi neskončne poti, simbolično gre za nevarne močvirnate pokrajine, temačne labirinte in druge zanke posmrtnega sveta. Nekaj podobnega počnem tudi sam, kar bom opisal v nadaljevanju. Brez takšnega izkušenega vodnika in spremljevalca bi se zmedena duša v teh nepreglednih prostranstvih drugega sveta hitro izgubila, obtičala v močvirju lastnih podzavestnih strahov ali postala plen nižjih astralnih sil. Kdor se želi o tem prepričati naj gre na kakšno pokopališče, se odpre in se poveže z dušami, ki so zastale v zemeljskem astralu.
To, kar je Erel v Sibiriji opravljal v ritualu s pomočjo šamanskih bobnov, svetimi napevi, obrednimi plesi in potovanja v druga stanja zavesti, sodobni bioterapevt opravlja znotraj svojega metaverzuma zavesti (o metaverzumu zavesti pišem v novi knjigi Kreacija prihodnosti). Sam sem bil vsakodnevno udeležen v šamanskih ritualih. Že samo zvok šamanskih bobnov me je takoj dvignil v drugo dimenzijo. Tako sem bil lahko udeležen v procesu in spremljal delo šamana. Kot bioterapevti delujemo kot sodobni sprevodniki duš, ki umrlemu v naši kulturi ponudimo varno roko, ga popeljemo mimo močvirij njegove lastne podzavesti ter mu odpremo čist svetlobni kanal do višjih sfer.
Spremljanje mrtvih
Spremljanje in terapija z umrlimi torej nista le teorija ali mistika, temveč natančen, strokovno voden terapevtski proces, prilagojen našemu času, kulturi in človeku. Pogoj je, da je oseba ali bioterapevt dovolj usposobljen in popolnoma prečiščen, o čemu sem pisal v knjigi Sodobna karmična diagnostika. Saj se lahko posameznik ali bioterapevt le v tej čistosti poda v drugi svet in je pri tem varen.
Pa poglejmo kako poteka na splošno terapevtski proces.
Zavedanja o lastni smrti (preseganje iluzije fizične prisotnosti)
Eden najpogostejših razlogov, zakaj duša po fizični smrti obtiči v zemeljskem astralu ali v bližini svojcev, je nezavedanje lastne smrti. Ob nenadnih nesrečah, delovnih ali prometnih nezgodah, operativnih zapletih ali nenadnih srčnih zastojih se ločitev subtilnega telesa od fizičnega zgodi tako bliskovito, da se zavest umrlega sploh ne zaveda, da nima več telesa. Včasih pa tudi zato, ker je popolno živel v materialistični paradigmi, ne verjame, da obstajajo tudi druge realnosti in ne sprejema nobenih drugih svetov, zato je za takšnega zapuščanje telesa popoln šok. Takšna duša nadaljuje z dosedanjim obnašanjem poskuša govoriti s svojci, se dotikati predmetov, hoditi v službo ali se vračati v domačo hišo. Ker jo okolica ignorira ali ne zaznava, zapade v hudo zmedenost, nemir, tesnobo ali celo agresijo. Umrli, ki me poznajo se po smrti zatečejo k meni, saj lahko komuniciram z njimi in jim pomagam pri prehodu, včasih pa mi predajo sporočilo za svojce.
Protokol terapevtskega postopka:
Vzpostavitev varnega prostora v meditaciji, axis mundi: Vstopimo v nulto točko bivanja ter znotraj svojega informacijskega polja ustvarimo zaščiteno, visoko koherenten prostor za komunikacijo. Z jasno namero in frekvenčno uglasitvijo pokličemo dušo umrle osebe.
Nežno mu povemo, da ni več v telesu (brez šoka): Z umrlim ne komuniciramo z glasnim govorom, temveč s čisto telepatsko namero in slikami. Nežno, a odločno mu pokažemo podobo njegovega fizičnega telesa.
Prekinitev avtomatske zanke: Umrlemu pojasnimo: “Tvoje fizično telo je odslužilo in v njemu ni več življenja. Ti nisi to telo. Poglej, še vedno obstajaš, misliš in čutiš, vendar si sedaj v svetu čiste zavesti.” Ko duša skozi terapevtovo stabilno vertikalo začuti to resnico, se napetost v njenem biopolju v trenutku sprosti.
Osvoboditev ujetosti v materialni svet in navezanosti na objekte
Številni ljudje preživijo celo življenje v močni identifikaciji z materialno lastnino – s hišo, denarjem, podjetjem, zemljo ali zbirko predmetov. Po fizični smrti ta močna mentalna in čustvena vez deluje kot težka utež ali energijsko sidro, ki duši ne dovoli, da bi odšla v dušni svet kamor sodi.
Taka duša ostaja priklenjena na lokacijo: kroži okoli domače hiše, pazi na zapuščeno premoženje ali nevoljno opazuje dediče pri razdeljevanju premoženja. To ustvarja močne energijske motnje tako za umrlega kot za živeče (občutek težke energije v prostoru, pokanje, izguba vitalnosti svojcev).
Navajam tipičen primer je, ko po smrti duša ostane v hiši, kjer je živela. Svojci so me poklicali, ker od smrti babice ne morejo spati. Babica je imela za njih sporočilo glede tega, kako naj pošteno razdelijo njeno imetje. Z njo sem opravil proces in je odšla v dušni svet. Od takrat domači dobro spijo. Podobnih primerov sem imel v svoji 30 letni praksi veliko.
Drugi primer sem opravil na daljavo. Znanka, ki dela kot medicinska sestra v avstrijski bolnici je dežurala z zdravnico. Obe so bile močno vznemirjene. Ugotovil sem, da je pred dvema dnevoma umrli pacient ostal v ordinaciji in jih vznemirjal. Tudi nejeverna zdravnica je pristala na proces. Ko sem ga naredil, je duša odšla in so se obe umirile.
Bolnice so polne tavajočih duš in rušijo energijsko ravnovesje ter ustvarjajo težke energije, ki otežujejo delo zaposlenih in zdravje pacientov.
Protokol terapevtskega postopka:
Preseganje iluzije lastništva: Terapevt umrlemu predoči da telo in materija pripada Zemlji in je le začasno vozilo, ki ga uporabimo za naše življenje in za učenje.
Obred predaje in odveze: Znotraj svojega biopolja terapevt vodi umrlega skozi proces zavestnega razreševanje energijskih vezi s svojci in ostalimi ljudmi s katerimi je bil povezan. Umrli v mislih preda ključe, dokumente ali objekte tistim, ki so ostali na Zemlji, ter izreče: “To ni več moja skrb. Moja pot se nadaljuje v svetlobi.
Ko se prekinejo nevidne niti navezanosti na svojce, materialne objekte, denar se gostota biopolja umrlega takoj zmanjša, povečajo se vibracije, kar mu omogoči vzpon v finejše dimenzije A-polja.
Razreševanje nedokončanih odnosov s svojci (sprejem odpuščanja in zapiranje karme)
Največja teža, ki jo duše nosijo po smrti, izvira iz nepredelanih odnosov: zamere, neizrečena ljubezen, hrepenenje po neki osebi, krivda zaradi zapustitve, bes ali globoko obsojanje. Enako nevarna pa je situacija, ko živeči svojci s svojo krčevito žalostjo in neprestanim jokanjem potegnejo umrlega nazaj v zemeljsko sfero ter mu onemogočijo naravni prehod.
Zanimiv je primer duše, ki ni dovolila prodajo hiše. Svojci, ki so podedovali hišo in veliko posestvo po dedku so jo želeli prodati. To jim ni uspelo, potencialni kupci so začutili, da nekaj ni u redu. Vstopil sem v povezavo z umrlim, ki mi je povedal, da je z veliko truda skozi življenje ustvaril vse in da ne dovoli prodaje. Pogovoril sem se z njim in sva razrešila. Po tem je prodaja stekla.
Takšnih primerov je veliko tako pri oviranju prodaje hiše kot tudi oviranju pri poroki pri svojcih, ko umrli temu nasprotuje.
Zanimiv je še en primer, ko oče sinu ni dovolil podreti veliko drevo v dvorišču, ker je motilo sosede. Ko je oče umrl, je sin vzel motorno žago in se namenil podreti drevo. Ni mu uspelo, žaga se je zaustavljala. Pogovoril sem se z umrlim in se je sprostilo. Sin pa je vseeno zaprosil soseda za pomoč in sta podrla drevo.
Zelo močna stališča, zakoreninjeni vzorci in prepovedi ostanejo lahko tudi po smrti. Potrebna je komunikacija z mrtvim in se reši navidezno nerešljiva situacija.
Zavedam se, da je postopek zahteven, vendar pa ni namenjen samo bioterapevtom. Veliko drugih ljudi je sposobno to narediti. Navajam še nekaj praktičnih postopkov, ki jih lahko naredimo.
Proces karmične rekapitulacije in odpuščanja:
V nevtralnem prostoru, kjer ego nima več nobenega vpliva, se odpre možnost neposredne komunikacije. Umrli in svojec si izmenjata tisto kar nista uspela v času življenja, mi pa smo posredniki.
Proces vodimo po načelih kot sem zapisal v knjigi Sodobna karmična diagnostika: Priznanje lastne odgovornosti in napak na obeh straneh. Prošnja za odpuščanje in dajanje odpuščanja. Prekinitev vseh patogenih, posesivnih ali odvisniških vezi med obema. Postavitev meje in blagoslov: Živeči svojec v mislih izreče umrlemu: “Hvala ti za vse, kar si mi dal. Opremljam te z ljubeznijo, a te spuščam. Prost si in jaz sem prost.” To dejanje odveze deluje kot blagodejen prelom, ki duši omogoči takojšen premik naprej. Lahko pa to pove tudi na svoj način, pomemben je namen.
Zdravljenje življenjskih travm in spomina
Smrt ne izbriše avtomatsko vseh čustvenih in energijskih odtisov preteklega življenja. Človek, ki je umrl po dolgotrajni, težki bolezni, v hudih telesnih bolečinah ali po hudi psihični travmi (npr. nasilje, vojna, zloraba), v svojem subtilnem telesu nosi te deformacije tudi po ločitvi od fizičnega telesa.
V posmrtnem prostoru se te travme manifestirajo kot “spomin na bolečino”, duša se še vedno počuti poškodovana, slepa, hroma ali čustveno zlomljena, kar ji preprečuje vstop v dušni svet kamor pripada. V nekaterih primerih sem reševal dušo, ki je že bila ponovno inkarnirana.
Takšen primer je smrt v gorečem tanku v prejšnjem življenju. V primeru, če je umrli zapustil telo v veliki travmi in tega ni uspel razrešiti v dušnem svetu, v naslednje življenje prinese to travmo s sabo. Večina se tega ne zaveda in gre skozi življenje s travmo, ki v veliki meri vpliva na vse kar se mu dogaja, predvsem pa na njegovo zdravje. Ko sem na Poljskem vodil tedensko delavnico na kateri je bilo 80 udeležencev, sem imel prav poseben primer. Na skupinski regresiji v veliki športni dvorani je vse potekalo tekoče. Ko sem skupino pripeljal iz procesa, je en moški obsedel na tleh v popolnem krču povsem zamrznjen, ni se mogel premakniti. Ugotovil sem, da je bil v prejšnjem življenju v nemški vojski tankist. Zgorel je v tanku v strahovitih bolečinah. Ko sem mu to povedal je pokimal. Vodil sem ga skozi proces ozaveščanja in sprostitev zamrznjene energije. Počasi se je sprostil.
Odpiranje svetlobnega kanala in spremstvo do prehoda v dušni svet
Ko so prepoznana resnica o smrti, razvezane materialne vezi, ko so razrešeni odnosi s svojci ter očiščene življenjske travme, je duša pripravljena na končni prehod.
Mi ne določamo, kam natančno mora duša oditi, saj je to v pristojnosti njene osebne karme in stopnje duhovne zrelosti. Naša naloga je le, da ji odpremo stabilen svetlobni kanal (vertikalo) ter jo predamo njenim svetlobnim vodnikom, prednikom ali varuhom prehoda. Axis mundi je za to zelo primerna čeprav obstajajo tudi drugi načini. Jaz vam podajam tistega, ki preverjeno deluje, prostor mi ne dovoli, da bi razlagal ostale načine.
Protokol terapevtskega postopka:
Umrlemu pomagamo aktivirati axis mundi kot vertikalni svetlobni steber. Tega ne naredimo mi, ampak telepatsko vodimo umrlega, da si to sam naredi, ker je najbolj učinkovito. Če to terapevt naredi sam za živega ali umrlega in je ta pri tem pasiven ali pa še slabše če za to sploh ne ve, je to neuspešno. Tehnike kot ponovna povezava, pri kateri terapevt naredi povezavo namesto osebe je nesmiselna in neučinkovita za daljši čas.
Ko se vzpostavi axis mundi lahko tako umirajočemu kot že umrlemu povemo, da gre lahko po tem kanalu v dušni svet. V tem kanalu se običajno pojavijo svetlobna bitja, že preminuli svojci ali duhovni vodniki umrlega, ki so prišli, da ga sprejmejo. Imam pa izkušnje, da je nekdo po tem postopku tedne preden je umrl občasno zapuščal telo in šel po svetlobnem kanalu v drugi svet in se spet vračal.
Na samem začetku mojega terapevtskega dela ko sem imel še »terapevtske otroške bolezni«, je umirala mama moje dobre prijateljice. Ko je bil čas za umret me je poklicala in sem se povezal z mamo. Videl sem, da je že zapustila telo in je bila pod stropom. V svojem egu sem naredil napako saj se takrat še nisem zavedal, da sem s tem posegel v naravni tok življenja in v njeno karmo. Mama je potem še tri leta živela, ker sva takrat ko je bila izven telesa počistila njene travme in energije, ki so jo privedle do tega, da je želela umreti. Ko pa je zares umrla smo bili v kapelici in sem začutil njeno prisotnost. Prisotni tega niso čutili in sem umrli povedal, da naj da vidni znak da je prisotna. Zazibal se je trak na vencu.
Takrat mamo nisem sploh vprašal ali želi že naprej živeti, ampak sem jo dobesedno povlekel v telo. Danes vem, da lahko tudi tistega, ki ni pri zavesti telepatsko vprašamo ali dovoli poseg.
Ko še nisem bil dovolj izkušen, so me poklicali v bolnico kjer je umiral njihov dedek. Naredila sva celoten protokol in po tistem sem imel občutek, da bo umrl. Poklical sem hčerko, da bo verjetno zapustil telo. Dedek je preprosto zapustil telo, ki je delovalo kot mrtvo. Jaz sem odšel, pozneje so me poklicali, da se je vrnil in z njimi jasno govoril, kot da je dobil novo energijo. Živel je še tri mesece.
Od takrat sem previden pri podobnih primerih.
Ko je umrla moja mama smo bili v kapelici pred pogrebom. Kar naenkrat se je zrak zgostil. Prišli so jo pospremiti njeni pokojni starši, pokojna brat in sestra. S svojo prisotnostjo so ji pomagali pri vstopu v dušni svet.
Če začutimo lahko pospremimo dušo do vstopa v svetlobni kanal, jo blagoslovimo ter jo z ljubeznijo in spoštovanjem predamo vodnikom. Ko duša vstopi v kanal in odpotuje, prekinemo povezavo z dušo in ji povemo, da naj se ne vrača k nam. Varno zapremo meddimenzionalni portal, prečistimo svoj prostor ter se popolnoma prizemljeni vrnemo v vsakdanjo realnost.
Primeri iz prakse: Delo s samomorilci
Teorija in splošni protokoli dobijo pravo terapevtsko vrednost šele takrat, ko jih preizkusimo na konkretnih, pogosto izjemno zapletenih primerih iz življenja. V svoji večdesetletni bioterapevtski praksi sem se srečal s številnimi usodami umrlih, med katerimi sta dve skupini zahtevali posebno pozornost, visoko koherenco ter popolno obvladovanje dela v informacijskem polju: duše samomorilcev ter ujeti predniki znotraj rodovnih debel.
Specifika dela s samomorilci
Samomor z vidika karmične diagnostike predstavlja enega najbolj travmatičnih posegov v človekovo informacijsko matriko. Ko posameznik nasilno in predčasno prekine svoje fizično življenje, s tem ne izbriše težav, zaradi katerih je želel pobegniti, temveč le nasilno uniči svoje fizično telo. Ob tem ustvari program uničevanje s samomorom, ki se pogosto prenaša na naslednje generacije.
Obravnaval sem primer samomora najstnice, njena sestra pa je že govorila o tem, da bo tudi ona naredila samomor. Ugotovil sem in starši so mi to potrdili, da je dedek naredil samomor, njegov program samomora pa so prevzele vnukinje. Na nezavedni ravni so podoživljale dedkovo življenje in bile solidarne z njim, da gredo v smrt. Najprej sem se povezal z umrlim dedkom, ga peljal skozi proces razreševanja travme in izničenje programa samomora. V nadaljevanju pa sem podobno naredil z umrlo sestro ter pri živeči sestri. Po daljšem procesu se je polje stabiliziralo in sestra je povedala, da želi živeti.
Če je življenjski program prekinjen predčasno, duša ob izstopu iz telesa ostane obtežena z enako (ali še večjo) količino obupa, stiske, besa ali krivde, kot jo je imela v trenutku dejanja. Še huje: ker nima več fizičnega telesa, preko katerega bi lahko te emocije ozemljila ali predelala, se te vsebine v drugem svetu nepredstavljivo okrepijo. Taka duša obtiči v tako imenovani “ujetosti časa” v katerem neprekinjeno podoživlja zadnje sekunde pred samomorom, ujeta v večno nočno moro, iz katere se brez zunanje pomoči ne zmore rešiti. Pri vsaki terapevtski obravnavi samomora ali samomorilskih namenov je potrebno poiskati v osebi program samomorilnosti. Če tega ne naredimo, je veliko tveganje, da se bo samomor slej kot prej zgodil.
Osvobajanje ujetih umrlih prednikov in dednih travm
Nismo le izolirani posamezniki; vsak od nas nosi v svojem biopolju zapis celotnega rodovnega debla. Če so naši predniki pred desetletji ali stoletji umrli v travmatičnih okoliščinah (npr. med vojno, v pobojih, ob nepravičnih odvzemih premoženja, nepričakovano ali v hudih družinskih zamerah) in njihove duše niso opravile čistega prehoda, njihovi nepredelani zapisi ostanejo ujeti v rodovnem polju.
Ti “ujeti predniki” delujejo kot energijske zapore v koreninah drevesa. Njihove travme, bolezni ali vzorci propadanja se po zakonitostih rodovne karme prenašajo na potomce. Potomci nato v svojem življenju nepojasnjeno zbolevajo za podobnimi boleznimi, doživljajo nepojasnjene strahove ali ponavljajoče se družinske tragedije, ne da bi vedeli, da v resnici le podoživljajo nepredelano karmo svojih prednikov.
Primer iz prakse: Generacijsko “prekletstvo” nepojasnjenih bolezni je k meni prišla družina, v kateri so moški v treh zaporednih generacijah ob starosti okoli 40 let nenadoma zboleli za težkimi avtoimunskimi boleznimi in umrli. Najmlajši sin, ki je vstopal v štirideseto leto, je začel kazati prve znake enake bolezni.
Pri diagnostiki rodovnega debla znotraj družinskega biopolja sem se potopil globoko v preteklost rodovne linije. Tri generacije nazaj, v času prve svetovne vojne, se je razkril primarni dogodek: pradedek je zaradi premoženjskega spora na krut način izdal in pahnil v smrt svojega znanca. Znanec je umrl v strašnem besu, izdaji in zameri, ne da bi po smrti prejel dostojen pokop ali odvezo. Njegova ujeta zavest je ostala priklenjena na rodovno steblo ter kot uničujoč virus vplivala na vse moške potomce tega roda.
Terapevtski poseg: Znotraj biopolja družine sem vstopil v polje rodovnega debla in priklical dušo izdanega pradeda ter dušo tistega, ki je izdajo storil. V nevtralnem prostoru sem obema prednikoma predočil celotno verigo trpljenja, ki jo je njun nepredelani konflikt povzročil njunim potomcem. Duša izdane osebe je videla, kako njeno maščevanje uničuje nedolžne otroke in vnuke.
V biopolju sem vodil proces globoke sprave med obema osebama. Po dolgem odporu je duša storilca priznala svojo napako in zaprosila za odpuščanje, žrtev pa je skozi uvid v nesmiselnost nadaljnjega trpljenja sprejela odvezo.
Ko sta se duši obeh prednikov objeli in v svetlobnem kanalu končno zapustili zemeljsko sfero, se je temna blokada v rodovnem deblu razblinila. V rodovno linijo je znova stekla čista, regenerativna življenjska energija. Pri najmlajšem sinu so se simptomi bolezni v nekaj tednih popolnoma umaknili, zdravniški izvidi pa so potrdili popolno remisijo.
Zaključna misel o delu z mrtvimi
Delo s samomorilci in ujetimi predniki nas uči nečesa bistvenega: ljubezen, odpuščanje in resnica ne poznajo meja med življenjem in smrtjo. Ko posameznik ali bioterapevt z razširjeno zavestjo posreduje med svetom živih in svetom mrtvih, ne le osvobaja ujetih duš ter jim odpira pot v višje dimenzije, temveč neposredno zdravi živeče ljudi na Zemlji. S tem se zapirajo stoletni karmični računi, prekinjajo se dedne bolezni in travme, v kolektivnem informacijskem polju človeštva pa se znova vzpostavljata kozmični red (Ma’at) in sveti mir.
Zaznava umrlega
Posameznik ali bioterapevt ne opazuje zunanjega prostora z očmi, temveč vstopi v nulto točko bivanja v stanje nevtralne, visoko koherentne razširjene zavesti. V tem stanju deluje kot sprejemnik. Umrlega zazna kot specifični energijsko-informacijski odtis (vibracijski podpis) v biopolju umrlega ali prostora, ki se manifestira kot deformacija, energijska zgoščenost, specifična teža ali frekvenčni “šum”.
Vzpostavitev stika
Stik se ne vzpostavi s priklicem duhov ali rituali, temveč z resonančno uglasitvijo. Oseba ali bioterapevt v svoji razširjeni zavesti usmeri čisto namero k informacijskemu zapisu te duše. Ker v polju razdalja in čas ne obstajata, uglasitev trenutno vzpostavi informacijski most. Komunikacija poteka telepatsko skozi neposredne pakete informacij (slike, čustvena stanja, miselne ugotovitve in uvide), ki se v terapevtovi zavesti trenutno pretehtajo in dešifrirajo.
Ločevanje resničnega stika od lastnih predstav in projekcij
Razlikovanje med avtentičnim stikom in mentalno iluzijo (projekcijo našega ega ali uma) temelji na treh ključnih kriterijih:
• Telesni in čustveni odziv (resonanca): Avtentična informacija iz polja nima značaja “razmišljanja” ali ustvarjanja zgodb. Pojavi se trenutno, nevtralno in nepričakovano, pogosto spremljana s specifičnim fizičnim občutkom (sprememba v telesu, premik energije) ali čisto intuitivno gotovostjo (“povezava z resnico”), ki nima čustvene pristranskosti.
• Informacijska vsebina, ki je terapevt ne pozna: Resničen stik prinese podatke, skrite vzroke ali karmične povezave, o katerih oseba ali bioterapevt prej ni imel nobenega predznanja, stranka (ali preverljiva dejstva) pa jih naknadno potrdi. Projekcija uma vedno temelji le na tem, kar terapevt že ve ali predvideva.
• Odsotnost mentalnega napora in prisotnost nulte točke: Če moramo vizijo “graditi”, si jo predstavljati ali o njej razmišljati, gre za projekcijo. Pri pravem stiku je oseba ali bioterapevt le pasiven, nevtralen opazovalec (priča) – informacija priteče sama od sebe brez kakršnega koli napora ali želje po določenem izidu.
Na koncu dodajam, da tudi, če sami niste vešči, da bi prepoznali v prostoru dušo umrlega ampak samo ugibate, lahko vseeno naredite predlagani proces. Če je duša prisotna boste začutili olajšanje. Če pa ni, pa se ne bo nič zgodilo.
Marjan Ogorevc
